Najbolj varovana skrivnost Josipa Broza Tita

Kljub temu, da je bilo o Josipu Brozu Titu objavljenih več kot tisoč knjig, so mnogi dogodki iz njegovega življenja vse do danes ostali nepojasnjeni. Za zmedo je pogosto poskrbel kar Tito sam. Tako je na primer naštel ali v svoje dokumente vpisal najmanj petnajst različnih rojstnih datumov.

O svojem prihodu na čelo Komunistične partije Jugoslavije pa je povedal najmanj šestnajst različnih zgodb.

Ena največjih in doslej še nikoli povsem pojasnjenih skrivnosti v Titovi karieri pa je bilo njegovo sodelovanje v španski državljanski vojni.

“Vse svoje življenje je ostro zanikal vsak namig, da bi lahko sodeloval v tej vojni. Samo enkrat je Louisu Adamiču za njegovo knjigo, ki jo je objavil v ZDA, rekel en sam stavek: da je bil v Španiji, ampak samo en dan v Madridu. To je bilo vse, kar je Tito rekel na temo Španije, vsa ostala namigovanja je kategorično zanikal. Tudi to, kar je rekel Adamiču, je Vladimirju Dedijerju v Jugoslaviji prepovedal objaviti,” pripoveduje beograjski publicist Pero Simić.

Sodelovanje s tajno policijo

V svoji knjigi Tito - skrivnost stoletja je Simić objavil številne dokumente iz beograjskih in predvsem moskovskih arhivov, ki razkrivajo Titovo vlogo v stalinističnih čistkah v Sovjetski zvezi v drugi polovici 30. let prejšnjega stoletja. Takrat je več kot 800 jugoslovanskih komunistov v Moskvi “vzela megla”. Tito je edini izmed takratnih vodilnih jugoslovanskih komunistov v čistkah odnesel celo kožo. Še več, dokopal se je do najpomembnejše funkcije v svoji karieri.

Čeprav je trdil, da je v Moskvi napisal samo eno karakteristiko o svojih tovariših, dokumenti razkrivajo drugačno zgodbo. Že od prvega dne, ko je spomladi leta 1935 prišel na izpopolnjevanje v “domovino proletariata”, je začel intenzivno sodelovati s kadrovskim oddelkom Kominterne, ki je bil pod nadzorom sovjetske tajne policije NKVD. V pismih se je distanciral od številnih svojih tovarišev in konkurentov za partijski prestol. Pisno se je odrekel tudi obeh svojih dotedanjih soprog.

Simića je zelo zanimala tudi Titova vloga v španski državljanski vojni (1936- 1939), saj so številni ljudje trdili, da so Tita v tistem obdobju srečali v Španiji. “Vendar mi niti raziskovanje v beograjskih in moskovskih arhivih, ki so trajala več desetletij, niti vztrajno preiskovanje najzaupnejših gradiv iz Titovega osebnega arhiva v Beogradu niso omogočili razvozlanje te uganke,” priznava. Odgovor je povsem nepričakovano našel v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, v neurejenih in nikoli objavljenih gradivih, ki jih je zapustil Titov biograf Vladimir Dedijer.

Oni so ga poznali, on njih ne

Da je Tita videl v Španiji, je trdil francoski pisatelj Andrej Malraux. Titova medvojna sopotnica iz Španije, Švedinja Gusti Stridsberg, je v svojih spominih najprej v nemščini, kasneje pa tudi v slovenščini zapisala, da je maja 1938 “srečevala Tita v Barceloni”.

Simić v svoji knjigi navaja izjavo Titovega najtesnejšega sodelavca Edvarda Kardelja, ki je leta 1943 ob ustoličenju Franca Rozmana za komandanta štaba slovenskim komunistom sporočil, da “Tito pravi, da se ga spomni iz Španije in da je bil tam zelo dober”. Tudi španska revolucionarka Dolores Ibarruri se je pohvalila, da Tita pozna še iz Španije.

Podobnih dokumentov, ki pričajo, da je Tito sodeloval v španski državljanski vojni, je veliko. On pa je ostal neomajen. Večkrat je ob rob pisem, v katerih so se mu oglašali tovariši iz Španije, zapisal, da teh ljudi ni nikoli srečal. Ali pa je ukazal pisma shraniti v svoj osebni arhiv.

Zakaj je molčal?

“Veliko resnih razlogov je imel, da je bežal pred dejstvi,” o Titu meni Simić, ki bo nova odkritja o španskem obdobju objavil spomladi prihodnje leto v dopolnjeni izdaji knjige Tito - skrivnost stoletja. Še prej pa bo slovenska založba Orbis knjigo z novimi dejstvi izdala v nemškem jeziku in jo predstavila na knjižnem sejmu v Frankfurtu.

“Že prej sem bil prepričan, da je Tito v Španiji opravljal posebne naloge. Mislil sem, da je to vzrok, zakaj molči. Da je pač podpisal, da o tem ne sme govoriti, tako kot podpišejo vsi ljudje v vseh režimih, ki opravljajo tajne naloge,” pravi Simić. “Pred tem velikim odkritjem v Arhivu Slovenije sem naletel tudi na izjavo glavnega kadrovika vseh evropskih držav Kominterne, Bolgara Georgija Damjanova, ki je rekel, da so Tita v Španijo poslali na posebno misijo. Dlje od tega nisem prišel, ni bilo dokumentov. Zdaj pa se je zgodba zaokrožila.”

“Senzacionalna” nova dejstva

Odkritje v Dedijerjevih gradivih v Ljubljani je po Simićevem mnenju senzacionalno. “Šlo je za posebne naloge, povezane z likvidacijami,” Simić odstira najbolj skrito poglavje Titovega življenja. “Bil je šef četrtega oddelka NKVD, katerega naloga v Španiji je bila organizacija sabotaž in likvidacij.”

V španski državljanski vojni so republikancem pomagali številni prostovoljci, ki niso bili vsi pravoverni komunisti, nadaljuje Simić. “To protifašistično gibanje ni bilo samo ideološko motivirano. Tam so bili tudi mnogi bivši komunisti, anarhisti ... Ker so bili ti za Stalina bolj ali manj trockisti, ti pa so bili največji sovražniki sovjetskega režima, je bila naloga četrtega odseka NKVD, da trockiste v Španiji likvidira. Po nekaterih podatkih so sovjetski agenti tam pobili več prostovoljcev kot enote generala Franca.”

Slovenski komunist Josip Kopinič, ki je bil visok sovjetski obveščevalec v Španiji, je pred svojo smrtjo odkril, na kakšne naloge so Stalinove specialne službe poslale Tita v Španijo. V neobjavljenem pričevanju, ki ga je zapisal Dedijer, je Kopinič med drugim povedal, da “je Tito hodil v Španijo na inšpekcijska potovanja, ki so trajala dan ali dva.”

Kopiničevo priznanje je še bolj neposredno potrdil Maurice Thorez, ki je bil v času španske državljanske vojne generalni sekretar CK KP Francije. Tako se je v njegovih rokah znašel tudi dokument, iz katerega je bilo “razvidno, da je bil Tito zadolžen za likvidacije v Španiji”, oziroma natančneje, da je bil “šef štaba za likvidacije v Španiji”. Dedijer je do tega dokumenta prišel leta 1979. Njegov obstoj je potrdil tudi eden od španskih likvidatorjev, Ivan Stevo Krajačić.

Ozadje velike Titove skrivnosti pa je dokončno odkril eden izmed Titovih sodelavcev, šef njegove predsedniške administracije, zagrebški komunist židovskega porekla Leo Mates.

“Tito je čistil ljudi”

Tito je bil po koncu španske državljanske vojne velikokrat gost v Matesovi hiši v Zagrebu. Dedijer je Matesa leta 1983 vprašal, kakšne usluge je Tito nudil Sovjetom v Španiji, da so mu prav v času stalinističnih pogromov dali mandat. “Opravljal je umazane posle,” je dejal Mates. “Tito je tam čistil ljudi.”

“Sledi najpomembnejše odkritje,” pripoveduje Simić. “Prizor se je odvijal v prvih dneh druge svetovne vojne v družinski hiši Lea Matesa v najbolj prestižnem naselju Zagreba Šalata. Poleg Matesa je sedela Anka Butorac, nekdanja soproga Blagoja Parovića, enega najbolj znanih jugoslovanskih komunistov. Tito je v Matesovi hiši nenadoma dejal: 'Jaz sem tvojega tovariša poslal v Španiji v smrt!' To je bilo najbolj senzacionalno priznanje, ki ga je Tito javno izrekel o svoji vlogi v španski državljanski vojni.”

Ko je Mates o tem pripovedoval Dedijerju, je bil ta tako presenečen, da je pričevanje označil s štirimi rdečimi klicaji. Parovića so ubili 6. julija 1937 v bližini Madrida. Na kraju samem ga je takoj po umoru fotografiral bosanski komunist Vlajko Begović, po činu major, član Titovega štaba za likvidacije.

Resnica osvobaja

“Če verjamemo, da resnica osvobaja, moramo biti pripravljeni sprejeti vsako novo dejstvo. Samo tako bomo lahko bolj odprto razmišljali o dogodkih in osebnostih v državi, v kateri smo živeli,” razmišlja Simić. Pravi, da so odkritja šokirala tudi njega, čeprav o Titu ni gojil velikih iluzij in nikoli ni bil njegov oboževalec. Priznaval pa mu je njegovo zgodovinsko vlogo. A ti dokumenti mečejo novo luč na celotno zgodovino bivše Jugoslavije. “Tu ne gre samo za eno osebo ali biografski podatek. Elementi španskih likvidacij so opazni v povojnih dachauskih procesih v Sloveniji in likvidacijah med drugo svetovno vojno na Hrvaškem,” meni Simić.

Neverjetno močna je bila tudi vez, ki se je spletla med Titom in njegovimi španskimi sodelavci. Ivan Stevo Krajačić je bil kasneje šef, Vlajko Begović pa član Titove osebne tajne službe. “Dva preživela iz Titovega štaba za likvidacije sta bila do konca življenja njegova najbolj zaupna sodelavca,” opozarja Simić. “Krajačić je bil edini, ki je lahko prišel do Tita brez najave. Niti Kardelj tega ni smel.”

Že samo dejstvo, da je imel Tito poleg 13 “uradnih” državnih in republiških tajnih služb še svojo tajno službo, govori o tipu vladavine, kjer so se vse pomembne odločitve sprejemale na enem mestu, državne institucije pa so služile bolj ali manj za teater in okras. “Zahvaljujoč vešči propagandi na Zahodu in potrebi ZDA, da nagradijo človeka, ki se je ločil od Stalina, smo na videz živeli v neki alternativni, destalinistični družbi. Dejstva so popolnoma nasprotna, šlo je za klasičen stalinistični režim,” je prepričan Simić.

Tito ostaja odprta knjiga. Zgodovina še ni do konca napisana. “Titova politična zapuščina je še danes vzor za mnoge, tudi demokratične politike. Legitimen vzor v njegovi zapuščini je prav gotovo komunikacija s svetom, ki je bila superiorna ne samo za Jugoslavijo, ampak tudi za večje in pomembnejše države tistega časa. Kot vidite, pa so v tej zapuščini tudi dogodki, ki diskreditirajo osebnost, ki je simbolizirala Jugoslavijo,” meni Simić, ki ostaja v Ljubljani in v arhivu napoveduje nova senzacionalna odkritja.

Skrivnost, ki jo je Tito najbolj želel prikriti, pa je, kot kaže, vendarle prišla na dan.

ALJA TASI

---