sobota, 23. julij 2011
Foto: TOMAZ PRIMOZIC/FPA
Urška Klinec Jakšić pogreša širjave oceana; doma je lepo, na morju pa je svoboda.
Foto: TOMAZ PRIMOZIC/FPA
Po sedmih letih plutja se je Urška Klinec Jakšić odločila za družino: “Če bi bila moški, bi danes plula, kot ženska pa sem se odločila za otroke.”
Foto: TOMAZ PRIMOZIC/FPA
Tudi pomorščake včasih premaga domotožje, ko jih prešine, da niso ne tu ne tam.
Foto: TOMAZ PRIMOZIC/FPA
>> Ali kaj pogrešate ocean?
“Da, vsakič, ko si zaželim trenutek miru in sprostitve, z mislimi zaplujem po oceanu.”
> Kdaj ste se prvič vkrcali?
“Začela sem kot praktikantka po končani srednji šoli, nadaljevala pa med študijem in po njem; pet let na ladjah Splošni plovbe (SP), potem pa na tujih tankerjih.”
> Se vsi slovenski pomorci zaposlite najprej na SP?
“Velika večina, in mislim, da je to tudi dobro. Gre za našega ladjarja z večinoma domačimi posadkami na krovu, vsaj bilo je tako. Na ladjah SP smo se veliko naučili, tudi zato, ker so bile nekoliko starejše in so terjale več dela in vzdrževanja.”
Urška Klinec Jakšić, kapitanka dolge plovbe, je ena od dveh slovenskih pomorščakinj, ki sta se odločili za plovbo in dosegli kapitanski čin. Po petih letih plutja na ladjah Splošne plovbe je plovbo kot prva častnica nadaljevala na tujih tankerjih.
> Kakšna je razlika med delom na trgovskih ladjah in tankerjih?
“Tankerji so veliko zahtevnejši in nevarnejši, temu primerno veljajo tam strožji varnostni predpisi in ukrepi.”
> Kako to, da ste se sploh odločili za pomorski poklic?
“Na začetku se sploh nisem nameravala usmeriti v pomorski poklic, a dlje kot je trajal študij, bolj je postajal zanimiv. Ko pa sem se prvič vkrcala, me je plovba povsem prevzela. Tu sem se našla.”
“Včasih so bile plače pomorščakov neprimerljive s plačami na kopnem, danes pa lahko na nekaterih delovnih mestih tudi na kopnem zaslužiš podobno.”
> Kaj je tako čarobnega sredi oceana?
“Predvsem je to način življenja, ki je povsem drugačen kot na kopnem. Poleg tega mi je bil všeč poklic sam po sebi; vse mi je zelo ustrezalo.”
> Kaj vam je najbolj leglo na dušo?
“To, da greš; greš od doma, odhajaš, odvisen samo od sebe, od tega, kar nosiš v sebi. V svetu se potem pač že znajdeš; na morje pa greš s prazno glavo in prostih misli, tu imaš mir, ki ga doma običajno težko najdeš, in lahko o marsičem temeljito razmisliš. Poleg tega upravljaš z ladjo, kar se prav v vsem razlikuje od tega, kar je na kopnem.”
> Je pa upravljanje ladje tudi velika odgovornost …
“Zelo velika. Tam moraš vse predvideti, na vse moraš biti pripravljen, poskrbeti za varnost, da ne pride do poškodb, požara, onesnaženja, eksplozije ...”
> Se lahko sredi oceana počutite tudi samotno?
“Kolikor sam želiš. Na ladji si ves čas obkrožen z ljudmi, v resnici pa si sam. Poleg tega je premalo prostega časa, ko bi lahko bil osamljen.”
“Sredi oceana se lahko počutiš zelo sam, obenem pa povezan s celim svetom.”
> Koliko zasebnosti je sploh lahko na ladji?
“Ladjo rada primerjam z majhnim hotelom. Bivalni prostori za posadko imajo salone, kuhinjo, telovadnico, vsak član posadke ima svojo kabino, in torej tudi svojo zasebnost.”
> Kako ste se znašli kot ženska v pretežno moškem okolju?
“Čeprav je tradicionalno to res moški poklic, se razmere počasi spreminjajo; seveda še vedno govorimo le o posameznih pomorščakinjah. Sicer pa na ladji velja stroga hierarhija in bolj kot spol odtehta čin. Je pa res, da si na ladji ne moreš privoščiti tesnih stikov ali globokih prijateljstev; vsi odnosi morajo ostati strogo profesionalni.”
> Ste imeli kdaj tudi negativno izkušnjo?
“Niti ne. Sem pa že takoj na začetku vzpostavila primeren odnos do članov posadke, in ti so to tudi sprejeli.”
“Bolj kot neurja so na ladji morda problematične čustvene krize in domotožje ob zavedanju, da nisi ne tu ne tam.”
> Kako kotira pomorščakinja na tujem?
“Ponekod so včasih še vedno malce začudeni. Nekoč me je ob prevzemu tankerja na Japonskem pristaniški uslužbenec najprej vprašal: 'Lady or officer?' (Gospa ali oficirka?), in sva takoj razčistila, v kateri vlogi nastopam. Seveda se vedno najde kdo, ki se ženskam v posadki skuša približati ali celo razvrednotiti njihov čin, vendar se tudi taki kmalu unesejo.”
> Pluli ste kot prva oficirka. Ste se morali kdaj zateči po zaščito h kapitanu?
“Nekoč pa res. Šlo je za dalmatinsko posadko, neprimernemu vedenju pa je botroval tudi alkohol. Vendar smo s tem zelo hitro opravili; na ladji namreč velja jeklena hierarhija.”
> Po petih letih plovbe na ladjah SP ste prešli na tanker tujega ladjarja. Je bila to velika sprememba?
“Zelo. Na ladjah SP se počutiš bolj domače, varneje, si med svojimi ljudmi, vedno poznaš koga, vedno se lahko na koga obrneš in nasloniš. Na 'tujcu' pa si popolnoma sam, odvisen samo od sebe; nasloniš se lahko le na svojo profesionalnost in znanje.”
> Katere so še večje spremembe?
“Ena večjih je hrana, na primer. Na ladjah SP smo imeli domačo, na 'tujcih' pa kuhinje z vseh koncev sveta. Včasih si zato malo prikrajšan.”
“Ponekod so včasih še vedno malce začudeni. Nekoč me je ob prevzemu tankerja na Japonskem pristaniški uslužbenec najprej vprašal: 'Lady or officer?' (Gospa ali oficirka?)”
> Je torej hrana pomembna za posadko?
“Od kuharja je kar veliko odvisno. Posadke so načeloma bolj zadovoljne, če imajo dobrega kuharja in dobro hrano.”
> Katere eksotične kuharje ste sami doživeli?
“Burmance in Filipince. Na njihove kuhinje se nikoli nisem mogla navaditi. Zgodilo se je celo, da sem bila po cel mesec na mleku in kruhu ali na bananah, ker se mi je njihova hrana uprla. Ampak zaradi hrane se na ladji nihče ne pritožuje.”
> Kaj pa zaradi piratov? Ste sami doživeli bližnje srečanje z njimi?
“Jaz ne, pač pa nekateri moji znanci. Tudi ladje SP so jih okusile.”
> Kako se ladje zaščitijo pred pirati?
“Vsaka ladja, ki potuje po območju, kjer delujejo pirati, se tako ali drugače zaščiti. Na kopnem so pirati razburljive zgodbe, na morju pa so resničnost.”
> Se zaščitijo tudi z orožjem?
“To ne, vsaj na ladjah, na katerih sem sama plula. Pač pa povečajo število radarjev, postavijo stražo, napeljejo alarmne sisteme, prižgejo luči, tako da jim dajo vedeti, da so pripravljeni nanje.”
> Se čas na ladji kdaj tudi vleče?
“Sama sem plula po šest do osem mesecev skupaj. Minevanje časa pa je odvisno od psihološke pripravljenosti posameznika. A tudi krize niso redkost. Najtežje je, če se vožnja podaljša med samim plutjem. Takrat je najteže.”
> Kakšni so prehodi z morja na kopno?
“Po vsaki vrnitvi z morja je potreben teden ali dva, da se ponovno prilagodiš, da ujameš pravi ritem, da se navadiš na ljudi, na dogajanje, tudi na povsem elementarne stvari, trgovino, račune, telefone … Vsakokrat znova si malce zbegan. Res pa je, da tako mislim danes. Ko sem plula, nisem imela občutka, da bi bilo karkoli narobe. Bila sem pač na dopustu in uživala v prostem času. Danes vem, da je ob vsakem prihodu domov potreben čas, da se privadiš na nove okoliščine.”
> Je boleče, ko začneš izgubljati stike s prijatelji?
“Je. Zato se želi večina pomorščakov že po mesecu ali dveh doma vrniti na ladjo. Doma ne vedo, kaj naj s časom, posebno če nimajo svojega hobija ali družine. Ob vrnitvi domov so te sicer vedno vsi veseli, ampak to traja nekaj dni, potem pa se vsak vrne v svojo rutino. Razen tebe.”
> Ste si tudi zato za moža izbrali pomorca?
“Ne, to se je zgodilo povsem slučajno. Ni pa nič čudnega, saj mi je ta svet blizu in tudi on me lahko bolje razume. Sem si pa predstavljala, da bo življenje s pomorcem lažje, kot je v resnici. Saj vendar dobro poznam ta večna odhajanja in prihajanja, in občutja, ki jih spremljajo. A je to kljub temu vedno znova nova izkušnja.”
> Je bila težka odločitev, da nehate pluti in se posvetite družini?
”Ne. Pride trenutek, ko se pač moraš odločiti. Če bi bila moški, bi danes plula, kot ženska pa sem se odločila za otroke. Morje ne bo nikamor zbežalo, vedno se bom lahko vrnila nanj. Je pooblastilo, certifikat za zmeraj.”
> Vam je bilo kdaj žal, da ste se tako odločili?
“Nikoli. Sicer pa lahko vedno nadaljujem svojo kariero na morju.”
> Kako ste sami ohranili prijateljstva v letih, ko ste pluli?
“Predvsem tako, da sem se med vsakim dopustom skušala zaposliti na kateri od pomorskih družb, upravi za pomorstvo, pomorskih agencijah, kontrolnih hišah … Zavestno sem se trudila, da ohranim te vezi za čas, ko se bom vrnila.”
> Kateri je bil vaš najtežji trenutek na morju?
“Nekoč smo se znašli v hudem neurju, a ne vem, če lahko rečem, da sem se ustrašila ali da je bilo grozno. Bili so visoki valovi in nas je kar dobro valjalo, vendar v takih primerih reagiraš tako, kot si se za to pripravljal na vajah. Bolj kot neurja so na ladji morda problematične čustvene krize in domotožje ob zavedanju, da nisi ne tu ne tam. Veš, da ne moreš večno ostati na ladji, a tudi doma nisi zakoreninjen. Čustveni pretresi lahko predstavljajo resnejše polje kriz.”
> Kaj pa trenutek sreče?
“Ko stojiš na krilu ladje in je okoli tebe nič: 360 stopinj, okoli pa samo horizont, modro morje in nebo. Sredi oceana se lahko počutiš zelo sam, obenem pa povezan s celim svetom. Ne vem, kako naj povem … To je taka … svoboda … moč ... kot da imaš cel svet okoli sebe, v bistvu pa si sam.”
“Ob vrnitvi so te sicer vsi veseli, ampak potem se hitro vsak vrne v svojo rutino. Razen tebe. Zato se želi večina pomorščakov že po mesecu ali dveh vrniti na ladjo.”
> Imamo na kopnem preveč romantično predstavo o pomorcih?
“Mislim, da res. Ob misli nanje vsakdo najprej pomisli na pristanišča, zabave, ženske, ples … Realnost pa je povsem drugačna. Postanki v pristaniščih so vse krajši, terminali so oddaljeni od mest, v pristaniščih pa je vedno več dela in vedno manj časa in energije za zabavo. Pa tudi plače niso več take, da bi kar razsipavali po pristaniščih.”
> Prav plače pomorščakov so bile včasih legendarne. Danes niso več?
“Včasih so bile res neprimerljive s plačami na kopnem, danes pa lahko na nekaterih delovnih mestih tudi na kopnem zaslužiš podobno. Seveda so plače pomorščakov še vedno dobre, ko pa odbiješ socialno zavarovanje, delovno dobo in vse, česar ti večina ladjarjev ne plačuje ali plačuje le za mesece, ko si na ladji, plače niso več sanjske kot pred desetletji.”
> Trenutno gre ladjarjem dobro. Se to ne pozna pri plačah?
“SP gre zadnje čase dobro, in tudi s plačami konkurirajo drugim ladjarjem, kar je zelo dobra novica. Mnogi, tudi moji prijatelji, ki so nekoč pluli pri SP in so potem odšli, se sedaj spet vračajo, ravno zaradi boljših razmer dela in dobrih plač. Sicer pa so tudi na 'tujcih' pri plačah veliki razponi.”
> So “tujci” na račun boljših plač manj varni?
“Dokler se ne vkrcaš, ne moreš vedeti, v kakšnem stanju je ladja. Posadke zbirajo agencije, te pa ti lahko prodajo take zgodbe, kot hočejo, da te le spravijo na ladjo. So pa tudi na tujem dobri in slabi ladjarji.”
> Kako kotirajo slovenski pomorščaki v svetu?
“Zelo visoko. Tudi Hrvati so zelo cenjeni pomorščaki.”
> Katerih pa se drži najslabši sloves?
“Po mojem opažanju, in ne da bi želela koga prizadeti, so najmanj zanesljivi ali najbolj neresni Črnogorci. Vsaj jaz imam take izkušnje z njimi. Tudi srbski pomorščaki so boljši in resnejši od Črnogorcev, čeprav Srbi nimajo morja.”
> Se nameravate kdaj vrniti na ladjo?
“Ja. Na to računam in to si želim. Ko bosta hčerkici odrasli, upam, da bom našla še vedno toliko moči in zdravja, da bom lahko nadaljevala svojo pomorsko pot.”
> Odhajanje in prihajanje, torej?
“Ja.”
VIDA G.POSINKOVIĆ