Mož, ki šepeta konjem

“Šele v trenutku, ko želi konj iti v isto smer kot jaz, lahko začnem delati z njim. Nič prej,” pravi Hans-Jürgen Neuhauser, svetovno znani virtuoz komunikacije s konji. Simpatičen, srčen, včasih tudi po tri dni neobrit dolgolasi Nemec jezdi konje brez sedla in vajeti ter jih iz galopa ustavi zgolj z izdihom. Konjem šepeta. A ne na uho.

“Najpomembnejše bitje na svetu je tisto, ki ta trenutek stoji pred tabo,” pravi Hans-Jürgen Neuhauser  Foto: Tina Čič
“Najpomembnejše bitje na svetu je tisto, ki ta trenutek stoji pred tabo,” pravi Hans-Jürgen Neuhauser  Foto: Tina Čič

Skrivnost je v tem, da mu konji zaupajo. Tu se vse začne in konča, pravi. “Ježa na golem konjevem hrbtu je popolna komunikacija, ki jo začnem graditi na tleh. Je pa kraljevski občutek, ko jaham tako svobodno. Zelo pomembno je, da konj rad reagira na moja navodila, da je gibčen, sposoben nositi mojo težo in mi popolnoma zaupa,” pove Hans-Jürgen Neuhauser. Pri takem načinu ježe je treba sprostiti trebuh in hrbet, pojasni: “S konico nosa definiraš cilj, kamor jahaš, noge so sproščene, samo malo jih je treba skupaj držati.”

Pogled v oči

A to je že višja šola “šepetanja” ali telesne govorice. Začne se na tleh, ob konju, ki mu Neuhauser z gibi rok, pogledom in držo telesa natančno pove, kam naj gre in kako hitro.

Ko uči svoje tečajnike, kot pretekli konec tedna v Lipici, nekatere postavi v vlogo človeka in druge v vlogo konja. In “konji” presenečeni ugotavljajo, da človeku z lahkoto, skoraj avtomatično sledijo. Brez upora, brez občutka podrejenosti.

Hans-Jürgen Neuhauser je v Lipici vodil začetni izkustveni seminar svoje metode. Seminar sta organizirala Zavod Belmondo in Kobilarna Lipica. “Konji stojijo pred mano z odprtim srcem. Lipicanci se znajo gibati in izraziti, imajo zelo veliko srce. Z veseljem bi enega odpeljal s sabo,” je bil Neuhauser zadovoljen ob zaključku tečaja. Aprila se vrača v Slovenijo.

Neuhauserjev ukaz je jasna informacija. Konju najprej pogleda v oči in mu s tem pove, da komunicira prav z njim. Nato mu z desno roko in dvignjenim kazalcem pokaže “stop”. Na ta način se pri delu s 500 kilogramov težko živaljo zavaruje.

Nato usmeri pogled prek kazalca. S srcem in rameni ostane obrnjen proti konju in začne z jasnimi, čistimi koraki hoditi v želeno smer. Ko je od konja dovolj oddaljen, usmeri kazalec in pogled v točko na tleh, meter pred konjevimi nogami. Medtem ko hodi, “riše” to točko po tleh, ves čas meter pred konjevimi nogami. In konj mu sledi.

Preprosto, a le na prvi pogled. V bistvu pa je treba koordinirati pravilno držo prsta, zapestja in komolca, pogled usmeriti v prst, srce obrniti proti konju in hoditi naprej v želeni smeri.

Če je to jahanje ...

Skrivnosti govorice telesa je Neuhauserju razkril njegov prvi konj. “Bil je tako trmast, da se s konvencionalnimi metodami ni pustil obvladati. Na začetku sem poslušal nasvete jahačev in trenerjev. Vsi so mi govorili, naj ga držim bolj na trdo in uporabim več pritiska. Jaz pa sem si rekel, če je to jahanje, potem ne želim več jahati. Istočasno sem se pridružil akrobatski skupini in spoznal, da se moram gibati zelo zavestno. Dve leti in pol smo šestkrat na teden trenirali štiri do šest ur, preden smo prvič nastopili.”

Na koncu je, tako kot vsi pravi ljubitelji konj v takih primerih, dal svojega konja na pašo, na prostost. “Vendar je bila razlika v tem, da sem tedaj že točno poznal povezavo med svojimi gibi in konjevimi reakcijami. Zavedal sem se, kakšen je položaj mojih ram in bokov, kje je moje levo koleno, kam kaže moje desno koleno. Če sem to spremenil, se je spremenila tudi konjeva reakcija,” pove in doda, da tako komunicirajo s konji vsi ljudje, vendar se tega ne zavedajo.

Od akrobatike do pisarne

Z izjemno resnostjo se je posvetil spoznavanju govorice telesa. “Če sebe jemlješ dovolj resno in razumeš to logiko, greš lahko zelo daleč,” je njegovo sporočilo. Spoznavati začneš detajle. “Nekateri konji so zelo občutljivi, z njimi je treba delati tako zelo nežno, kot da bi delovali homeopatsko. Z drugimi potrebuješ več moči in energije, še posebno z žrebci, ki so bili trenirani narobe. Med tema dvema ekstremoma delam, in sicer čim bolj nežno in z občutkom. Važna je jasnost pri komunikaciji, jasna govorica telesa.”

Tako razlaga 19 let potem, odkar je prišel k njemu njegov prvi konj in odkar se je začel ukvarjati z akrobatiko.

Njegov največji uspeh v akrobatiki so bili trije meseci nastopov v enem od švicarskih cirkusov. Potem je cirkus zamenjal za pisarno: "Mislil sem, da se moram umiriti, tako kot vsi ostali. Toda karkoli delam, delam zelo natančno, in tako sem tudi v tem poklicu šel vedno višje. Na koncu sem bil direktor enega od oddelkov v neki internetni firmi. Tam je bilo pomembno povedati čim več s čim manj besedami, pomembna je bila komunikacija z ljudmi.”

Bile pa so tudi težave. “Višji menedžment je imel drugačne vrednote kot jaz in na koncu je prišlo tako daleč, da jim nisem mogel povedati, kako čutim, a sem kljub temu moral delati z njimi.”

Nazaj h konjem

Preobrat se je zgodil na konjeniškem sejmu v Münchnu: “Nekatere točke s konji so bile tako zelo slabe, da tega nisem mogel verjeti. Poleg mene je stala neka gospa. Vprašala me je: 'Kaj tako gledaš?' Rekel sem: 'Ali je to vse, kar lahko pokažejo?' In je rekla: 'Mar ti znaš bolje?' Rekel sem si, da bom naslednje leto tudi sam nastopil tam.”

Komunikacija s celim telesom

Sledil je telefonski klic iz Češke. Potrebovali so nekoga, ki bi 13 tečajnikov učil dela s problematičnimi konji. “Bilo je pozimi, 30 centimetrov blata, od napora me je vse bolelo, ker sem bil vajen sedeti v pisarni. A sem ugotovil, da mi to pomeni veliko več kot greti se v kakšni firmi. In pred sedmimi leti sem se odločil, da bom šel samo po tej poti. Pomembno mi je, da pokažem, da obstaja pri delu s konji tudi ta pot,” pove.

Neuhauserjeva metoda je popolnoma združljiva s klasičnim načinom treninga konj za nastope v preskakovanju ovir ali dresurnem jahanju, pa tudi z rekreativnim jahanjem. Bolj kot jahač uporablja njegovo metodo, bolj postaja senzibilen. Grobe mehanične gibe in ukaze konju zamenjajo finejši, moč ni več potrebna. Nad konjem ni treba več dominirati, razvijata se sodelovanje in zaupanje. “Več kot uporabljaš to metodo, bolj z občutkom jahaš. Jahanje postaja umetnost. Bolj ko spoznavaš sebe, redkeje se ti dogaja, da stvari počneš nezavedno. Delo z živaljo postane tako prefinjeno, da ne veš več, kje je meja med človekom in konjem,” pripoveduje Neuhauser.

Med jahačem in konjem se ustvari povezava. Jahač še vedno usmerja konja s fizičnimi dejstvi, kot je na primer stisk nog ob konja, vendar so ta dejstva izjemno fina in jih nevajeno oko sploh ne vidi. Vse skupaj postane sproščena igra.

A na vprašanje, kako natančno komunicira s konjem, kaj pomeni na primer drža človekovih rok in nog, ne da kratkega odgovora. Človek komunicira s celim telesom, pravi: “To je kot pin koda. Če je ena številka narobe, je cela koda narobe.” Ljudje se obnašamo in gibamo na tipičen način, ki pa je drugačen od konjskega, doda Neuhauser. Če želimo zaustaviti otroka med tekom, se stegnemo naprej in ga primemo. Ko se konj ustavlja iz gibanja v mirno stojo, prenese svojo težo nazaj, na zadnje noge. Če se človeka zelo boji, ga ta skuša običajno na hitro zgrabiti, svojo težo prenese naprej, vendar bo konj v tem primeru odskočil.

“Če želijo pri ježi zaviti na desno, se ljudje običajno nagnejo z zgornjim delom telesa naprej in na desno. Toda če se nagnejo preveč na desno, konja pahnejo v levo,” razlaga. Taki nesporazumi se pri ježi kopičijo in seštevajo, dokler jahaču ne popustijo živci. V roke vzame bič in konja udari, češ da ga noče ubogati. Ne zaveda pa se, da je z držo svojega telesa sam usmeril konja v napačno smer.

Divjega žrebca zajaha brez sedla

Če začnemo korigirati sebe in ne konja, se kakovost komunikacije izboljša, poudarja Hans-Juergen: “Da bi premaknil usta konja z vajetmi, potrebuje človek le toliko moči in energije, kot da premakne prazno skodelico za kavo. Konju mora dati le informacijo. Vse, kar je močnejše od tega, nima nič opraviti z jahanjem. Zato ljudem, ki radi z vso močjo vlečejo vajeti, priporočam druge športe.”

Da lahko konj z zadovoljstvom sodeluje s človekom, potrebuje zaupanje in jasno komunikacijo, pravi Neuhauser. To velja tudi za težavne konje, ki grizejo, brcajo, skušajo jahača vreči iz sedla in so za ljudi nevarni - seveda zaradi slabih izkušenj, ki so jih v preteklosti imeli z njimi. “Zato ne popravljam problemov, ampak komuniciram s konji prek govorice telesa. Na tak način se sprostijo in pokažejo vsi problemi,” pove.

V Združenih arabskih emiratih je delal z arabskim plemenskim žrebcem, s katerim nihče ni mogel varno delati sedem let, pove: “Če je videl človeka z bičem v roki, je mislil, da mu hoče kaj narediti. In ko je ugotovil, da človek zbeži stran, če ga ugrizne v obraz ali ga brcne s kopitom, je to tudi počel. Da so ga zajahali, so potrebovali tri ljudi - eden ga je držal na desni, drugi na levi, najpomembnejši pa je bil tisti, ki mu je tlačil v usta korenje. Žrebec je imel izredno dobre potomce, zato so ga imeli. Zmeraj pa so za delo z njim določili človeka, ki ni imel družine, ker je vse spravil v bolnišnico. Z njim sem delal pet dni in potem sem ga lahko zajahal, brez sedla.”

Na vprašanje, ali ga ni bilo strah, odgovarja, da strahu ne pozna. “Čutim pa veliko spoštovanja do konj. Ne iščem adrenalinskih užitkov.” Konji radi sodelujejo z ljudmi in radi delajo zanje, če ti le znajo komunicirati z njimi. “Konj mora čutiti, da ga človek razume. Če naredim napako, se konju tudi opravičim, tako čuti, da ga jemljem resno. Tako je komunikacija res dialog in ne monolog v smislu, narediti moraš to in to. Komunikacija je zelo nežna in jasna.”

Pravzaprav ga konj prepozna kot vodjo črede - tistega konja ali kobilo, ki v naravi vodi čredo svobodno živečih konj. “Dam jim tolikšno gotovost, da se name lahko naslonijo. Jasno jim povem, kaj hočem od njih, da jim ni treba razmišljati. Tudi oni mi zelo jasno pokažejo, ali me razumejo. Ob takem treningu se počutijo čedalje bolje in bolj sproščeno.”

Tudi posel gre bolje

Tako so bolj uspešni tudi v “poslu”, na primer na tekmovanjih in na vzrejnih pregledih, kjer izbirajo plemenske žrebce, ki potem svojim lastnikom prinašajo lep zaslužek od pripustov in prodaje semena.

“Delal sem s tremi žrebci, ki so jih pripravljali na ocenjevanje za plemenske žrebce. Eden je bil zelo dober, drugi ni bil slab, tretji pa ni hotel ubogati. Z njim sem delal dva tedna. Vsi konji, tudi če živijo v čredi, imajo v telesu blokade, zato se ne morejo gibati tako, kot bi se radi. In pri tretjem žrebcu sem dosegel, da se je začel bolj gibati, in dobil je skoraj tako dobre ocene kot drugi žrebec.”

Seveda pa ostaja Neuhauser nenavadna figura v svetu konjeništva, kjer se v vrhunskem športu vrti veliko denarja. “V Nemčiji imajo v teh krogih draga oblačila in opremo. Potem vidijo mene, tri dni neobritega, z dolgimi lasmi, in si mislijo svoje, dokler ne dobim konja. Potem pa oni ostanejo brez besed,” pove in doda, da rad dela tudi z “običajnimi ljudmi”.

Profesionalni jahači in trenerji se pogosto ne želijo vrniti v vlogo učencev in vztrajajo pri svojem načinu dela, ugotavlja. Ob tem opaža, da se je neskončna sla po hitrem uspehu, čim večjem dobičku in nehumani storilnosti že dobro udomačila v svetu konj in konjeniškega športa. Seveda po zaslugi ljudi. “Vidi se, da se pri treningu vse bolj hiti. Konji so vse mlajši, da bi čim hitreje dosegli uspehe. To ni lepo. Po drugi strani pa čedalje več ljudi zanima komunikacija s konji.”

TINA ČIČ


Najbolj brano