Laže je pretrpeti partnerjevo smrt kot skok čez plot

Družina je v današnjih časih zelo ranljiva. Nič čudnega, da je bil zato v Ljubljani ustanovljen inštitut, ki se ukvarja prav s problemi sodobnih slovenskih družin. Njegov ustanovitelj, dddr. Christian Gostečnik (55), je delo zastavil vsestransko. V okviru inštituta delujejo po programih za zakonce v krizi, razvezane, nasilne moške, žrtve spolnih zlorab, družine, kjer je prisoten alkohol, in za otroke s posebnimi potrebami.

Odpri galerijo

Preventivno delujejo tudi skupine za pripravo na zakon, aktivno starševstvo in za mlade mamice. Gostečnik je tudi zelo priljubljen predavatelj, saj so dvorane, v katerih predava po vsej Sloveniji, običajno nabito polne.

> Kako vas naslavljajo, glede na to, da imate tri doktorate? Dr. dr. dr. Christian Gostečnik ali dddr. Christian Gostečnik?

“Samo Christian sem.”

> Naziv doktor velikokrat povezujemo z zdravniki. Ste vi zdravnik človeških src?

“Bolj se čutim kot sogovornik človeške bolečine.”

>Katera je največja?

“Konflikt v zakonu. Pa tudi konflikt pred zakonom, saj si ljudje ne upajo več poročati. Tretja bolečina je starševstvo. Iz vsega tega potem izhajajo znaki ali simptomi: droge, alkohol, čustveni zapleti ...”

>Je v naši družbi veliko skokov čez plot?

“Veliko, vsekakor, čeprav natančnih številk ne poznamo. Statistike so varljive. Na vprašanje, koliko moških je nezvestih, moramo namreč postaviti tudi vprašanje, s kom so nezvesti? Če 80 odstotkov žena vara svoje može, potem nekako tudi ravno toliko mož vara svoje žene. A taki statistični podatki so seveda neresnični. Je pa res, da ljudje vedno bolj iščejo srečo in notranji mir, predvsem pa rešitev iz stiske. In vedno, kadar eden od partnerjev začne iskati to rešitev po svoje, lahko govorimo o čustveni nezvestobi, ki pa se pozneje lahko še nadalje zapleta. Zato imamo celo terapevte, ki govorijo, da sta za vsako prevaro odgovorna oba partnerja enako, vendar to nikakor in nikoli ne more in ne sme biti res, saj je vsakdo odgovoren za svoj način reševanja stresnih situacij.”

Telo nikoli ne laže

> Zakaj?

“Zato, ker tisti, ki se odloči, da bo varal, to naredi izključno zaradi sebe. Sam se je odločil, da bo na ta način iskal srečo. Zato tudi nezvestobe sploh ne jemlje kot prevaro, ampak kot iskanje, kako najti izhod iz krize in kako doseči notranje zadovoljstvo. Razmišlja impulzivno; prepričan je - predvsem, ko gre za nezvestobo na področju spolnosti - da bo telo dalo končni odgovor na zaplete, ki se mu dogajajo v življenju. S tem v zvezi lahko celo rečemo, da danes od spolnosti pričakujemo ogromno, in to kljub temu, da vemo, kako varljiva je in da nam ne daje tistega zadovoljstva, ki ga želimo, vsaj dolgotrajnega ne. Glede telesa tudi na splošno lahko rečemo, da danes telesu samemu postavljamo neizprosne zahteve in da si želimo, da ravno telo postane center ugodja. Vendar ker telo nikoli ne laže, vedno govori samo resnico in zato velikokrat ječi, kriči od bolečine, ga je treba utišati. Zato danes svoja telesa zalivamo z alkoholom, zakajamo in drogiramo ali skušamo prek spolnosti iz telesa izvabiti še zadnji košček občutja, da nam je lepo in da uživamo, kar je velikokrat vzrok, zaradi katerega pride do nezvestobe. Vendar je to samo še ena velika prevara, saj nas tokrat lahko telo še enkrat izda. Telo nikoli ne laže, kot rečeno. In ne odpušča, ker je del narave, ki se tudi vedno maščuje.

>Kaj to pomeni?

“Če se najprej pomudimo samo pri najbolj preprostem dejstvu, in sicer pri vprašanju, ali bo res prevarana žena ob ugotovitvi, da jo mož vara, rekla, da se bo sedaj pač bolj potrudila in možu ugodila v vseh stvareh, ki so mu pri njej manj-kale? Ne! Zagnusil se ji bo, kar pa je čisto telesno čutenje; skratka, njeno telo bo zadnji razsodnik, in telo tudi vedno ve, če nekdo vara, telo čuti, sluti. Predvsem pa je tu nujno reči, da s prevaro nikoli ne dosežemo želenega. Na koncu pride do tega, da moramo naše stiske, spore in zaplete najprej miselno in predvsem čustveno urediti. In če nadaljujemo: ravno na podlagi vseh teh mnogih prevar so namreč v Ameriki in drugod na Zahodu prišli do tega, da tisti, ki vara, to počne samo zaradi sebe. Tako kot alkoholik, ki se za pitje sam odloči. Če bi se ljudje zapili zaradi žene ali moža, bi moralo biti veliko več pijancev, kot jih je.” (smeh)

>Kaj pa skok čez plot, ki nastane v posebnih okoliščinah? V navalu strasti, pijanosti ali posebnem čustvenem stanju, ko je posameznik ranljiv?

“Ljudje bodo vedno zagovarjali vse mogoče. Skok čez plot nikoli ni naključje. Ljudje tako živijo, da se to lahko zgodi. Niso se namreč odločili, da bodo živeli v svojem zakonu. Ali s partnerjem. Če bi bilo res, da je to naključje, ki se lahko pripeti vsakemu, bi to pomenilo, da so popolnoma brez nadzora nad samim seboj in da v končni fazi nismo niti svobodni, kar pa bi v resnici pomenilo, da smo drug drugemu lahko, vsaj čustveno, zelo nevarni, saj nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi in kako boš reagiral. In vendar imamo tu moč, da se lahko odločimo, če se le hočemo.”

>Skok čez plot torej ni le naključje, ker je treba do plota najprej priti?

“Vsekakor. Najprej moraš imeti orožje v rokah, da lahko začneš streljati. Zaradi notranje stiske, ki je niti ne poznaš, kaj šele razrešiš, skočiš čez plot.”

>Kakšno vlogo ima v ljubezenskem trikotniku tretji?

“Tretji člen, moški ali ženska, je pripravljen biti nadomestek. Nastane zelo čuden psihični zaplet, saj ima tisti, ki vara, nekoga, ki je pripravljen biti samo nadomestek za pravo ljubezen, naklonjenost in nežnost. Naj še tako močno zatrjuje, da ljubi, ima rad, vedno se vrača domov, k svojemu prvemu partnerju ali partnerki.”

>Ampak mnoge ljubice so prepričane, da se bo ljubimčeva prva družina prej ali slej razdrla ...

“Ljubimec in ljubica sta človeka, ki jima je varanje varno početje. Zanju ni varno, da bi se k njima kdo priselil. Tudi statistika pravi, da se zveze, nastale ob razpadu primarne zveze, razderejo v 70 odstotkih. Za primarne zveze pa velja, da jih razpade 40 odstotkov. Zelo močno se lahko zaljubiš v nekoga, ki je nedosegljiv. Ljudje si dovolijo vse mogoče. Vznemirljiva adrenalinska naveza je izredno privlačna in še prepovedana zraven, zato se lahko vleče leta in leta. Ko pride do odkritja, je seveda grozno.”

>Kaj lahko naredi mož, kaj žena in kaj tretji?

“Človeka, ki išče zadovoljstvo izven svoje primarne zveze, bi najprej vprašal, zakaj si ne dovoli biti ljubljen. Če ima dve ženski hkrati, za kateri upa, da druga za drugo ne vesta, ne more biti ljubljen. Ne gre torej samo za to, da je tak človek izven vseh moralnih načel, ampak je tudi do skrajnosti nesrečen in v svojo katastrofo spravlja še druge, pa čeprav se morda trenutno tega niti ne zaveda.”

Težnja po zvestobi

>Moški v šali ali pa tudi resno radi rečejo, da je mnogoženstvo nekaj naravnega, ker so ga priznale mnoge civilizacije, tudi judovsko-krščanska. Ali ni za moškega imeti ljubico isto kot imeti v neki drugi kulturi drugo ali tretjo ženo?

“To je zelo zanimivo. Pred kratkim sem se pogovarjal z nekim misijonarjem iz Afrike. Pripovedoval mi je o plemenu, ki prakticira mnogoženstvo. Mož hodi od hišice do hišice, kjer živijo njegove žene. A gorje, če bi mu bila katera od njih nezvesta! Samo on jih ima lahko več. Za nezvestobo sledijo hude sankcije, v nekaterih kulturah celo smrtna kazen. Tudi v teh primarnih kulturah je torej želja, ali bolje, nagon po zvestobi neverjetno močan. Ko ženska postane sogovornica, enakopravno bitje moškemu, pa je zvestoba obojestranska. Kdo od moških bi si v takem primeru še upal zagovarjati večženstvo?”

>Tisti, ki ima ljubico, denimo?

“In žena bo rekla, da je to v redu? (smeh) Moški, ki žensko spoštuje, ji bo zvest. Če spoštuje sebe, ji bo zvest zaradi sebe, ne zaradi nje. Dobro, če ne moreta zdržati skupaj in gresta vsak svojo pot, je to nova zgodba. V času trajanja zveze, v kateri si obljubil zvestobo, pa te ob prevari telo vedno kaznuje.”

>Ali je po skoku čez plot zvezo še moč rešiti?

“Terapevti smo tu v dilemi. Nezvestobo je izredno težko zdraviti, če uporabim ta izraz. Najprej je treba izpolniti nekaj osnovnih pogojev. Prvi je, da nezvesti partner v polnosti prepozna sram in gnus, ki sta v njem, saj ga je to pognalo čez plot. Sprejeti mora popolno odgovornost za svoje dejanje. Če tega ne naredi, mu ni pomoči. Vedno bo namreč iskal vzroke v partnerju: ker nisi naredil tega ali onega, grem z drugim. Ker je žena rodila, ker čustveno ni bila z mano, ker je bila preveč z dojenčkom, si najdem ljubico. To je skrajna oblika izdajstva in prevare. Kako bo zdaj to žensko telo dovolilo, da se ga mož še kdaj dotakne? Le z močnim očiščenjem, ki ga potrebuje predvsem on. Kako bo mož nazaj sprejel ženo, ki si je v času, ko je bil v veliki stiski in težavah, dobila drugega? Da se zaupanje ponovno obnovi, traja precej časa. Osnovno vprašanje je, ali se je nabralo dovolj pozitivnih občutij in doživetij, ki prevladajo nad negativnimi. A dokler tisti, ki je prevaral, ne bo zares priznal, da je to storil zaradi sebe, nima nobene možnosti iti naprej.”

>Kako to doživlja prevarani?

“Najprej doživi šok, sledijo bes, jeza, žalost. Vsi prevarani pravijo, da bi laže prenesli, da bi partner umrl, kot da jih je prevaral. Imajo prav. Laže je pretrpeti partnerjevo smrt kot skok čez plot. Ker ljudje skok čez plot tako globoko doživljajo, to verjetno le ni tako preprosta zadeva, mar ne? Za prevaranega je najbolje, da ne prosi in ne moleduje. Najbolje je postati hladen 'kot špricer' in partnerju reči: prevaral si me, povej, kaj bo jutri. Vse kritike, kričanje, zmerjanje ali norenje so namreč voda na mlin tistemu, ki je varal. Rekel bo, poglej se, kakšen si, saj ni mogoče živeti s tabo. Prevarani bi se moral umiriti in sam pri sebi ugotoviti, da ni z njim nič narobe. Je pa to blazno težko.”

>In če partner nikoli ne izve za prevaro? Je tak ljubezenski trikotnik lahko trajen?

“Da prevarani nikoli ne izve? (nasmeh) Take zgodbe sicer obstajajo, a so skrajno redke. Sicer je o tem zelo težko govoriti, saj si ljudje lahko potem to napačno razlagajo. Vsak prevarani namreč na neki način ve, da je prevaran, še posebej, če se to nekaj časa vleče. Prej ali slej namreč to vsak ugotovi. Je pa včasih tudi tako, da prevarani varanje dopušča. Lahko tudi sam začne varati. Potem se gresta partnerja igrice - ti mene, jaz tebe, sva 1:1 ali 2:2. Ali pa živita drug mimo drugega, vsak s svojimi prijatelji. Tudi tako je mogoče živeti. Varanje ne pomeni samo zveze z drugo žensko ali moškim. To je lahko tudi služba, kariera ali kaj tretjega.”

Ceno plačajo otroci

>Kdo pri vsem skupaj plača najvišjo ceno?

“Otroci. Otroci so vedno simptom nerazrešenih konfliktov. Če se partnerja ne razumeta in se neprestano obdelujeta, izdajata, varata ali zapuščata, bodo otroci to prekletstvo nosili do konca svojih dni.”

>In izhod? Ali obstaja?

“Seveda, a ga je malce teže najti. Sin si bo namreč našel partnerico, ki mu bo hitro obudila njegovo prekletstvo. Postalo ga bo strah, da ga bo tudi ona izdala ali prevarala. Ali pa bo njo postalo groza, da bo on počel nekaj, kar se je njej dogajalo v otroštvu. Tu mora priti do temeljne odločitve, da bosta partnerja začela bistveno drugače. Najprej pa morata svoje starše prepoznati kot ljudi, ki so delali najbolje, kot so znali, čeprav nikoli niso postali prave matere ali očetje.”

>Kdaj ugotovimo, da smo za skupaj?

“Ko se prvič udarimo, skregamo. Takrat ugotovimo, ali smo pripravljeni skupaj rešiti spor ali ne. Vsaka zveza je napredovanje tistega, kar smo imeli v primarni družini. Lahko pa je tudi nazadovanje. Odvisno, za kaj se odločiš.”

>To je precej kruta teorija. Kako ravnati, da bomo napredovali in ne nazadovali?

“Če bi bila to zgolj teorija, bi bilo krasno. (smeh) Lahko bi rekli, da je Gostečnik postavil teorijo, ki ne drži. A to ni teorija, to je praksa. K meni prihaja precej zakoncev. Najprej se morajo umiriti, slišati drug drugega, ugotoviti, da so različni v pogledih in čutenjih, in da se zaradi tega ne ogrožajo. Misliti drugače ni narobe. Problem je, ker se zakonci ne pogovarjajo. Ne verjamem, da se ljudje ne znamo pogovarjati. Znamo se. Na voljo imamo toliko komunikacijskih sredstev, kolikor jih hočemo. To lahko še stokrat ponovim! A vendar se ne pogovarjamo.”

> Zakaj?

“Nekega dne se mož neha pogovarjati. Nekaj ga stisne v grlu. Fant, ki osvaja dekle, bo govoril ure in ure. Potem pa sčasoma neha in utihne. S tišino se začne obnavljati vse, kar je v njem nerazrešenega. Vse rane, bolečine, zapleti, negotovosti, strahovi ali kakorkoli že imenujemo to, kar človek nosi v sebi iz primarne družine. Partnerja imata možnost, da začneta te dileme drug ob drugem razreševati. Odrasla sta, a v obeh se prebudita otroštvo in mladost. Ali lahko naredita stvari drugače?”

Ljudi je poroke strah

>Zakaj se danes mladi tako težko odločajo za poroko, skupno življenje ali rojstvo otroka?

“Krilatica, ki kroži, je, da so mladi zelo neodgovorni. Sam bi temu težko pritrdil. Mlade je namreč predvsem obupno strah.”

>Česa?

“Ljudje nosimo v sebi spomine, ki se jih velikokrat niti ne zavedamo. Hkrati pa mladi zelo dobro vedo, da ne želijo živeti tako, kot so živeli njihovi starši. Iščejo osnovno razumevanje, sočutje. Dekle bo reklo, zakaj bi se poročila z nekom, ki me ne čuti? Fant pa bo rekel, zakaj bi se poročil z nekom, ki ne verjame vame, me ne potrjuje in ne razume? Da bi živela skupaj samo zato, ker je to splošna navada? Pred nekaj desetletji je bila poroka nujna za preživetje. Danes ni več tako. Že generacija pred nami je čutila podobno, a so ljudje čustveno še zelo potrebovali drug drugega. Danes pa smo postali čustveno silno zahtevni. Hočemo razumevanje in sočutje. Moški ima od nekdaj v sebi strah, ki pa je danes hujši kot nekoč: da ga žena kontrolira, nadzoruje, posesa vase, požre. Ženska pa se od vekomaj boji, da jo bo mož zapustil ali prevaral. Zato, ker so ta čustvovanja postala tako zelo močna, ljudje danes raje tvegajo življenje brez zaveze, ker mislijo, da manj boli, če se razidejo. A tudi takrat to v resnici ni tako.”

>Kakšne so posledice?

“Najprej je treba reči, da je tak način življenja skrajno nevaren, saj takšen partner lahko odide kadarkoli zaradi česarkoli. Narava pa zahteva svoje. Želimo si nekoga, ki je tu, v moji bližini, ki je zvest, sočuten, nežen, ki ljubi, in predvsem, ki vztraja. Ljudje zato zelo hitro najdejo telesno soglasje in si mislijo, da bo spolnost rešila druge zaplete. To je vzrok, da se po določenem obdobju, ko bi se morali čustveno razpreti svojemu partnerju, rečejo, da so se naveličali vseh sporov, v resnici pa jih je strah tveganja in odločitve ter zato iščejo novega partnerja.”

Prava svoboda

> Kaj pa strah pred izgubo svobode?

“Ljudje svobodo še vedno pojmujemo tako: če se poročim, odpade toliko in toliko stvari. Morali pa bi razmišljati o resnični, pravi svobodi, o svobodi ZA. Imamo namreč svobodo ZA in svobodo OD. Edino 'svoboda za' človeka osreči. Odločim se za določen poklic, za nekega človeka, za vsako izbiro, ki jo naredim. Če moški ni svoboden ZA svojega otroka, če se ne odloči, da mu bo oče, bo totalno nesrečen. Če se svobodno ne odloči, da se poroči zaradi sebe, bo nesrečen mož. Če se ženska odloči, da se bo poročila zato, ker ne more živeti sama, to ni svobodna odločitev. Ko pa se odloči, da je svobodna ZA tega moškega in ZA rojstvo tega otroka, pa je to svoboda, ki osrečuje. Zato je svoboda bolj v odločitvi za nekaj kot v begu od nečesa.”

>Kako se začeti pogovarjati? Če se usedemo pred televizijo, verjetno ne?

“Zakaj pa se sploh usedeš pred televizijo? Da gledaš še četrtič skoraj povsem ista poročila? Ko se moški odpre in začne pogovarjati, mu je vendar veliko laže! Zakaj torej pustimo, da nosimo vse stiske v sebi in nas potem udari stres ali infarkt, namesto da bi se pogovarjali? Problem je samo sprostiti se. Zakaj moški spije kozarec, potem pa govori s prijatelji celo popoldne, ko pride domov, pa utihne? Ima nemogočo ženo? Ne. Ravno ob tej ženi mora začeti govoriti, ker ga najbrž zelo spominja na nekoga iz njegove prve družine. Sicer pa: saj moški se radi pogovarjamo, samo da ne vemo vedno, kdaj bi se v resnici radi pogovarjali, medtem ko se ženske vedno lahko pogovarjajo.”

> Kaj torej: sprehod, zakonske delavnice, duhovne vaje?

“Vse to in še kaj. Predavanj, ki ljudem odpirajo nove in nove stvari, je ogromno. Lahko sicer gredo na sprehod, maraton ali duhovne vaje, a ostanejo tiho. Vsak zakonec se mora odločiti in reči: jaz sem ob tebi zaradi sebe. S tem se neha ogroženost. Ko se odločim, da se bom z nekom pogovarjal zato, ker se hočem jaz pogovarjat, mi ni težko govoriti ure in ure. Če pa se čutim ogroženega, bom komaj čakal, da se pogovor konča, saj mi ni prijetno. Zato pa je pogovor vedno zavestna odločitev, odločitev, da se jaz hočem pogovarjati, da jaz želim določene zadeve razčistiti in da jaz želim prek pogovora nekaj bistvenega spremeniti.”

> V rumenem tisku vas je partner televizijske voditeljice Saše Einsiedler obtožil, da je njuna zveza razpadla, ker se je ona čustveno navezala na vas. Se dogaja, da se pacient naveže na svojega terapevta?

(smeh) “Ljudje bodo tudi iz najbolj poštenih namenov skovali karkoli. A take laži imajo zelo kratko dobo trajanja. Konkretnih primerov nočem komentirati. Ljudje se včasih res navežejo na terapevta. A to ni navezanost kot v primeru zaljubljenosti. Nastane zato, ker ljudje upajo, želijo in zahtevajo, da terapevt ostane na razdalji. Da je kot mentor, da se jih ne dotika, jih nikoli ne objema, ne počne dvoumnih stvari ali jih klicari po telefonu. Ljudje pridejo sem, se pogovorijo in odidejo. Terapevt ni svetovalec, ampak poslušalec. Človek sam pride do razumevanja, kaj se z njim dogaja. Če terapevt prekorači mejo, je to čista zloraba. Tu ni debate! Povsem isto velja tudi za duhovnika v spovednici. Ko sem v Slovenijo pripeljal to terapijo, sem sodelavce najprej naučil profesionalne distance. Lahko mi verjamete, da jo zato sam držim prvi in najbolj.”

TINO MAMIĆ

---