nedelja, 7. november 2010
“Kaj sem storil doslej? Pri dvajsetih verjetno nimamo časa, da bi si zastavili to vprašanje. Pri štiridestih je to vprašanje resno, pri šestdesetih pa nujno.”
Foto: NEVA VOLARIČ
“V sebi čutimo razliko, če delamo stvari pozorno ali ne. Če nisi zavesten, si mrtev.”
Foto: NEVA VOLARIČ
“Kaj si ljudje izmenjujejo med seboj na internetu, je drugo vprašanje. Ampak instrument je popoln za povezovanje ljudi.”
Foto: NEVA VOLARIČ
“Več smo, kot mislimo, da smo. Ne potrebujemo ničesar,” pravi Tran Thi Kim Dieu, 61-letna Vietnamka, predsednica evropske federacije teozofskih društev, ki je v četrtek predavala v Kopru. K nam je prišla na povabilo koprskega zavoda Rman, ki se posveča predvsem teozofskim duhovnim vsebinam. Je iskriva in zanimiva predavateljica ter sogovornica.
Teozofska tradicija, ki je večno učenje, se trudi povezati bistvo religije, filozofije in znanosti v zavest enosti, razlaga Tran Thi Kim Dieu. V teozofiji ne uporabljajo izraza Bog, ker ima ta v sebi preveč različnih pomenov, raje imajo izraz božanska zavest. “Beseda božanski, diven, izhaja iz sanskrtske besede div, ki pomeni sijati, svetiti,” pojasnjuje. Človek, ki se zaveda, torej sije, je kot luč. In Tran Thi Kim Dieu je ena od takih lučk. “Sprašujete me, kakšen je moj namen obiska v Sloveniji. Nimam namena. Takole bom povedala - če imaš zelo dobro kosilo, ne želiš jesti sam. Želiš ga podeliti s svojimi prijatelji, želiš, da pridejo in uživajo še oni. Zato sem tukaj.”
Teozofsko društvo sta leta 1875 v New Yorku ustanovila Helena Petrovna Blavatsky in Henry Steel Olcott. Ta mednarodna organizacija danes deluje v 50 državah in širi teozofska duhovna izročila, katerih osnovni cilj je poglabljanje človeškega življenja na vseh ravneh.
Kaj bi se morali resnično vprašati
Uglena gostja je v Kopru predavala o duhovnosti v vskdanjem življenju. “Hodimo v službo, skrbimo za družino, kuhamo, kar je lahko malce dolgočasno, ampak vse to je treba narediti. Živimo življenje v kaosu, neredu, se pravi nezavedno. Zelo redko si vzamemo čas, da se umirimo in si postavimo vprašanje: kaj sem naredil doslej? Pri dvajsetih verjetno nimamo časa niti volje, da bi si postavili to vprašanje. Pri tridesetih je to vprašanje že malce bolj resno, pri štiridesetih resno, pri petdesetih zelo resno, pri šestdesetih pa nujno.”
Kaj smo torej naredili, se sprašuje. “Vzgojili smo otroke, skrbeli za partnerja, nenadoma pa spoznamo, da smo na pragu smrti.”
Vsakdanje življenje živimo na zelo nezaveden način, zato Tran Thi Kim Dieu svetuje, da, preden gremo spat, naredimo vajo. “Umirite se in bodite pozorni, kaj delate. Vzemite si čas. Skušajte se spomniti, kaj se je podnevi zgodilo. V kronološkem zaporedju. če je le mogoče. Presenečeni boste, da večinoma tega ne boste zmogli, kajti vaš spomin ni vajen biti pozoren. V vašem zavedanju ni pozornosti.”
Spomnimo se lahko posameznih dogodkov: kdaj smo zaklenili avto in stekli v pisarno, kaj smo šli po službi nakupovat, kdaj smo se vrnili domov. “V času od devetih do petih, ko ste hiteli z delom v službi, pa se morda ne boste spomnili ničesar. To pomeni, da med deveto in peto niste živeli. Morda se boste spomnili posameznih dogodkov: da ste se skregali s kolegom ali da vas je šef pohvalil in ste pomislili, da vam bo morda zvišal plačo. Ampak nimamo spomina, ki bi deloval kot proces. Kajti spomin je proces.”
Le kdo bi nas naučil hitrih trikov?
Neurejenost izhaja iz nezavedanja. Stvari obrnemo na glavo in smo živčni. Počutimo se kot žrtve hitrega tempa življenja. Ampak to povzročimo sami s svojim načinom življenja. Prva reakcija na občutek praznine je, da iščemo nekoga, ki bi nas naučil hitrih trikov, da bi živeli bolje. Srečen sem, čisto srečen, ampak, ali je kje še kaj boljšega?
“Lahko poiščemo cenene guruje, ki nam bodo za drag denar prodali iniciacijo. Duhovnosti ne moremo prodati ne kupiti. Veliko stvari je, ki so zelo drage, nekaj pa je neprecenljivih. In duhovnost je ena izmed teh stvari, kajti duhovnost ste vi sami. Če mislite, da lahko kupite duhovnost, zapravljate svoje življenje. To, kar v resnici ste, je več, kot vam kdorkoli kadarkoli lahko obljubi, da bi bili,” pravi Tran Thi Kim Dieu.
Vprašanja, kaj smo v svojem življenju doslej naredili, ali razumemo več kot prej, smo živeli srečno in osrečili druge, so začetek raziskovanja naše lastne narave. “Človek morda reče, razmislil bom o tem, ampak zdajle se mi ne da, raje bom šel v kino. Lahko se vam zgodi, da boste šli v kino stari trideset let, vrnili pa se boste stari šestdeset let. Stvari odlašamo na jutri. Zavestno življenje pomeni, da se prenehamo pehati za dobrinami in se poglobimo vase. Ko smo zavestni, smo tisočkrat bolj srečni, ker vemo, da smo mi tisti, ki smo srečni. Razumete, kaj hočem povedati? Ne moremo biti resnično srečni, če ne odkrijemo svojih globin.”
Nakupovanje je sodobna religija
Da pridemo do tega, pa je treba v življenju razmišljati, se poglabljati v vprašanja. “Razmišljati bi morali o tem, kaj je življenje, ne pa, kako priti do trgovine. To ni razmišljanje. Nakupovanje je religija današnjih žensk. Za moške pa je to šport,” se smeji naša sogovornica.
Druga pomembna stvar je, da živimo etično, da ne škodujemo sebi in drugim. Tretja pa je pozornost. “Karkoli delate, bodite pozorni. Tako ne morete delati napačnih stvari. Zveni zelo preprosto, nobene teorije ni, ampak stvar je uspešna. Začnite živeti tako, in sproti se boste učili, kako poglabljati pozornost. Ko boste pozorni do sebe, boste pozorni tudi do drugih. To nam na široko odpre vrata iz našega egoizma.”
Vsako stvar v življenju lahko počnemo zavestno, lahko pa nam pomeni le pobeg. Bolj kot kaj je torej pomembno, kako nekaj počnemo. “Lahko čistimo okna ali čistimo okna - zavestno ali nezavedno. Na zunaj ne vidimo razlike, navznoter pa. V sebi čutimo razliko, ali delamo stvari pozorno ali ne. Če nisi zavesten, si mrtev.”
Hočemo katastofo, ker se dolgočasimo
“Zavest se hitro razvija, ker se vedno več ljudi zaveda resnične narave stvari. Več kapljic se združi v veliko lužo. To se zdaj dogaja. Vse se spreminja, tudi zaradi interneta. Ljudje se povezujejo, in to ni slaba stvar. Kaj si potem izmenjujejo med seboj na internetu, to je druga stvar. Ampak instrument je popoln za povezovanje ljudi, organiziranje v skupine. Začenja se nekaj povsem revolucionarnega. Zavest se vedno razvija, tega ne more nihče zaustaviti. Tako je od začetka časa. Ker pa se zavedamo samih sebe, lahko delujemo ali pritisnemo na zavoro. Lahko povzročimo, da se stvari hitreje premikajo, ali pa pritisnemo na zavoro in rečemo, nočemo tega.”
Na neki način so ljudje danes bolj zavestni, po drugi strani pa se tudi bolj upirajo, opaža Tran Thi Kim Dieu. Zato je tudi vedno več psihičnih bolezni. “Ljudje pobegnejo pred samim seboj. Nočejo videti. Hočejo nazaj v svojo temo, hočejo svoj kruh, zabavo, filme, avto. A bolj ko bežiš, bolj škoduješ svoji psihični strukturi.”
Bežimo, ker nočemo videti stanja stvari, svoje podobe, ki ni popolna. “Ne moreš se pretvarjati, da si popoln, ko se resnično pogledaš. Če smo pošteni, rečemo, nisem popoln, vem pa, da sem lahko boljši. Ker je naša resnična narava popolna. To je neskončen proces. Raziskati moramo svoje moči. Dejstvo, da se lahko vidimo, je moč. Nekateri pa pobegnejo, še preden se v resnici pogledajo.”
O krizi in katastrofičnih napovedih Tran Thi Kim Dieu meni: “Človeška zavest vedno na nekaj čaka. Nekaj mora priti, po možnosti nekaj zelo vznemirljivega. Hočemo katastofo, ker se dolgočasimo. V resnici pa ne čakamo na katastrofo, ampak na prenovo, ki smo jo zmožni narediti sami, v svoji zavesti. In ta prenova se začne, ko postanemo pozorni na to, kar se dogaja v nas in izven nas.”
Je sreča torej mogoča? “Seveda,” je prepričana Tran Thi Kim Dieu. “Ko si popolnoma zavesten, je to več kot sreča, je radost. Občutek izpolnjenosti, ko ti nič ne manjka.” O depresiji pa: “Dobro premislite o terapiji, kemikalije imajo veliko stranskih učinkov, včasih tudi nepopravljivih. Taki osebi poskušam pomagati najprej tako, da jo poslušam. Človek postane depresiven, ker se počuti izoliran, odrezan od drugih. To je problem v odnosih, zato moramo najprej znati poslušati. Trpljenja, ki se ne more jasno izraziti, ne moremo pozdraviti. Slišati moramo resnico v človeku.”
ALJA TASI