Kriza je močno povečala zanimanje za permakulturo
Z arhitektom Iro Zorkom se srečava v Celici na Metelkovi ulici v Ljubljani, v bivših vojaških zaporih, ki jih je skupaj še z dvema kolegoma pred leti preuredil v mladinski hotel. Ta danes uživa svetovno slavo.
Odpri galerijo
Ira Zorko v Celici Foto: Alja Tasi
Nekateri mladi turisti odkrito priznajo, da so v Ljubljano prišli samo zaradi tega, da bi lahko prespali v eni od preurejenih zaporniških celic. Prav prek tega projekta je Zorko svojo osnovno dejavnost, arhitekturo, združil z načeli permakulture, o kateri bo jutri predaval na Pedrovem nad Branikom.
“Stanoval sem tu blizu, in nekega lepega dne, ko sem se odpravil v trgovino po sendvič, sem opazil, da so začeli rušiti vojašnico na Metelkovi. V steno vojaških zaporov so z bagerjem naredili dve ogromni luknji. Čeprav sem bil še študent, sem vedel, da se zgradbe ne ruši na ta način, razen če ne želiš komu nagajati. Stekel sem v KUD Franceta Prešerna in zbranim povedal, kaj se dogaja. Prekinilo so predstavo in skupaj smo se odpravili na Metelkovo. Med potjo so se nam pridružili še drugi. Na koncu nas je bilo okoli 400, ki smo potrkali na vrata vojašnice in povedali, da smo prišli zaščitit prostor, ki nam je bil obljubljen,” se Zorko spominja znamenite okupacije Metelkove.
Po načelih permakulture kmetuje tudi čudežni avstrijski kmet Sepp Holzer, ki je na višini skoraj 1500 metrov ustvaril pravi rajski vrt (na fotografiji). “Permakultura se najbolj izkaže v slabih razmerah, na opustošeni zemlji, ki včasih niti vode ni sposobna več sprejeti,” pravi Ira Zorko.
> Kako ste se lotili prenove zaporov v hotel?
“S skupino prijateljev smo se takrat zatekli v galerijo v današnji Celici. Hiša je bila prazna, temna, na pol porušena. Šele kasneje smo izvedeli, da je bil to včasih zapor, in to ne samo vojaški za časa Jugoslavije, pač pa tudi zelo strog zapor za časa fašizma in nacizma. Še preden so leta 1880 zgradili zapore, pa so bile na istem mestu vislice. Za prebivalce mesta je bila vojašnica vedno slepa pega, prostor, kamor si lahko prišel le, če si bil vojak ali zapornik. Način preobrazbe stavbe se je porodil predvsem iz pietete do vsega, kar se je tu dogajalo. Prostor je zdaj pretočen, odprt za popotnike. Sem zdaj lahko pride vsakdo.”
> V tistem času ste se začeli zanimati tudi za permakulturo. Kako jo povezujete z arhitekturo?
“To je bil čas, ko si moral biti občutljiv za vse stvari, ki so ti prišle naproti. Ni bilo dovolj, da si si zamislil kako idejo in z njo prodrl, ampak smo se učili od vsega, kar nas je obkrožalo. Bili smo občutljivi za ta sporočila okolice. Ko smo stopili v stavbo, smo vedeli, da moramo zastaviti neki proces. Začeli smo s pričevanji bivših zapornikov, pogovori o filozofskih vprašanjih kaznovanja v družbi. Sledili smo občutkom, odzivali smo se, nismo hoteli veliko spreminjati. Ta proces je ravno obraten kot običajno pri arhitekturnem snovanju, ko najprej odstraniš, izbrišeš staro, potem pa se vprašaš, kaj zdaj. Previdno smo se lotili tega sicer tragičnega kosa zgodovine, da smo po eni strani ohranili tega duha, po drugi pa ga preobrazili do te mere, da je sposoben sprejeti novo vsebino.”
Ira Zorko, letnik 1962, je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, med njimi tudi Župančičevo priznanje mesta Ljubljane za umetniško in arhitekturno preobrazbo nekdanjih vojaških zaporov v mladinski hotel. Zadnja leta se vse bolj posveča ekološki arhitekturi. Je tudi diplomirani permakulturni načrtovalec in direktor Zavoda za prostor kulture Cornucopia.
> Ste bili presenečeni nad odzivom obiskovalcev?
“Odzivi so presegli vsa naša pričakovanja. Vendar sem bil tako intimno povezan s tem prostorom, da lahko razumem, zakaj je do tega prišlo. Tudi nas arhitekte je na podoben način stvar prevzela. Avtentičnost je danes v svetu redka. Smo potrošna civilizacija, uničujemo in ponovno vzpostavljamo, zelo veliko je odpada. Tu pa smo delali brez odpada.”
“Vse, kar nam je prišlo nasproti, smo vključili v projekt. Ničesar nismo zabrisali, niti težkih spominov, ki jih lahko začutimo, če hočemo, niso pa prevladujoči.”
> Kje se začenja vaša zgodba s permakulturo?
“Permakultura je bila ideja, ki je vzniknila v tistem času. Začarala me je oddaja o Billu Morrisonu, enem od očetov permakulture. Predvsem zato, ker je govoril o nekem povsem drugačnem pristopu. Zanimivo, tudi na Metelkovi smo imeli permakulturni vrt, za katerega je skrbel prijatelj Helmut iz Nemčije. Na zaporniškem dvorišču je gojil solato in paradižnike, ki so obilno obrodili. Zelo hitro je ozelenil kasarniško dvorišče, ki je bilo leta zapuščeno.”
> Kaj je bistvo tega načina obdelovanja zemlje? Da ne sadimo monokultur, pač pa se različne rastline medsebojno podpirajo v rasti?
“Točno tako. Permakultura temelji na naravnih zakonitostih in daleč presega le pridelovanje hrane. Postaja tudi zelo pomemben princip vzpostavljanja medčloveških odnosov. Namesto da bi se delili na močne in šibke, talentirane in netalentirane, bi lahko razumeli, da ima vsako bitje neko kvaliteto, da tudi njegova šibkost lahko predstavlja moč. Treba jo je samo razumeti in ji dati čas, da se izrazi.”
Jutri, 6. februarja, ob 15. uri, bo Ira Zorko v Ustrarjalnem središču Abram na Pedrovem nad Branikom predaval na temo Permakultura - strategija za življenje po načelu trajnosti. Na srečanje so vabljeni vsi, ki jih zanimajo inovativno vrtičkarstvo in kmetovanje, ekološke gradnje in trajnostna vizija za prihodnost. Nadaljevanje permakulturnega izobraževanja bo v nedeljo, 20. februarja, ob 15. uri, ko bo Jožica Fabjan govorila o temeljnih načelih permakulturnega vrta. Več informacij na spletni strani www.abram.si.
> Namesto da bi izključevali, vse vključimo v sistem?
“Da. Reagiraš na tisto, kar ti prihaja naproti, namesto da projiciraš svoje zamisli in želje in si potem razočaran, ker te vse, kar ti prihaja naproti, ovira. Pri permakulturi za vsem vidimo širše ozadje, vidimo, da ni vse odvisno samo od nas, da smo le del procesov, v katere se lahko vključimo. Edinstven, neponovljiv del.”
> Imate svoj vrt?
“V različnih obdobjih življenja sem imela manjše ali večje vrtove. Zdaj spet načrtujem večji vrt, na katerem bom lahko udejanjil inovativne načine pridelave hrane.”
> Ali zelenjava bolje uspeva s permakulturo?
“Eno so principi permakulture, drugo pa tehnike. Poleg biodinamike je permakultura edina tehnika, ki ne izkorišča zemlje, pač pa jo celo izboljša. Prav tako izboljša kvaliteto zraka in vode. Eden od kriterijev uspešnosti permakulturnega načrtovanja je, da procese zastavimo na tak način, da se stanje okolja izboljša. Drugi kriterij je, da vključiš energije, ki so v prostoru. S tem seveda razbremeniš svoj lastni vložek. Cilj je, da vzpostaviš sistem, ki raste in se obnavlja sam. Z dobrim premislekom in načrtom povzročiš, da vse v prostoru med seboj sodeluje.”
> In pridelek?
“Obilen in izvrsten, seveda. To je obilje, ki nam ga daje narava. Vse vesolje nas podpira v naših prizadevanjih. Vidimo, kako običajno podcenjujemo sebe in še posebej naravo. Permakultura nam kaže, koliko več lahko dosežemo s sinergijo, ko povežemo stvari.”
> Morda se bo kdo odločil, da začne letos obdelovati vrt po načelih permakulture. Se lahko tega nauči na vašem predavanju?
“Še najbolje bo, če je vrt poln plevela, teren pa kamnit in zemlja brez humusa. Permakultura najbolj pomaga tistim, ki so v najslabšem položaju. Tu inovativne tehnike pridejo najbolj do izraza. V permakulturi zelo malo obdelujemo zemljo. Ne prekopavamo je, kar zelo olajša delo. Prst ostaja rahla, grede so nekoliko dvignjene.”
> Kako se lotimo obdelovanja vrta?
“Če bi imel kamnit vrt, na katerem raste veliko plevela, se ne bi trudil s čiščenjem kamenja in dovažanjem zemlje. Organske odpadke, ki nastajajo v gospodinjstvu, bi spremenil v kompost. Zemljišče bi zastrl s kartonom, staro preprogo, starimi zavesami, čevlji … S tem bi zadušil plevel, pod podlago pa ustvaril humusno plast, kjer bi se zbirala voda, pa tudi deževniki in druge živalce, kar bi povečalo ekološko pestrost. Na podlago bi nasul plast humusa in nekaj zemlje in jo zastrl s slamo. To je pomembno, da se prst ne izsuši. Na vrh tega sendviča oziroma lazanje bi zasadil prve rastline in jih prav tako zastrl.”
> Verjetno bi skupaj zasadili različne rastline?
“Da. Sosedski odnosi so pomembni. Nekatere rastline so rade skupaj, tako kot ljudje. Čeprav nas glavni izzivi čakajo pri tistih, do katerih čutimo antipatijo. To je tudi eden od principov permakulture, da ne bežimo od neprijetnosti, ampak poskušamo ugotoviti, od kod izvirajo. To nas pripelje do novih rešitev.”
> Kdo vse se navdušuje nad permakulturo?
“Govorimo o globalni skupnosti ljudi, ki jih povezuje načina življenja. Ta vizija se lahko izraža na zelo različne načine. Lahko gre za poslovneža, kmeta, ali pa človeka, ki živi v mestu in bi si rad prideloval hrano v urbanem okolju. Gre za življenjske principe, ki vodijo k večji avtonomiji in svobodi posameznika. Človek ni izoliran, nasprotno, postane odgovoren član družbe.”
> Na primer?
“Vemo, da smo danes vsi prisiljeni v centralizirano potrošnjo, rabo denarja prek bančnega sistema. Vemo, da ta sistem močno škriplje. Permakultura se ne bori proti temu, ampak ponuja alternativo. Sistem, tak, kot je, bo zadeval ob vedno večje težave. Zadnje pobude, ki smo jim priča tudi v slovenski družbi, na primer obdavčenje medsosedske pomoči, kažejo na vso odtujenost sistema. Javna uprava je naš servis, na to pozabljamo. Ne vemo več, kaj je vzrok in kaj posledica. Ne, da bi morali početi nekatere stvari, pač pa jih moramo nehati početi, da bi lahko normalno zaživeli. V nekem trenutku je potrebno narediti premor. Danes, ko živimo pod nenehno prisilo povečanja proizvodnje in gospodarske rasti, je to skoraj gverilsko vprašanje. A zdaj bomo pa kar nehali? Ampak ko so stvari tako kritične, je nujno treba stopiti malo vstran in se vprašati, kaj sploh počnemo. In kaj bi morda radi počeli. Vprašati se moramo, če je naše delovanje sploh še etično, če se strinjamo z vsem tem. Plačujemo davke, pa nas nihče ne vpraša, kaj bi s tem denarjem počeli. Stopnja odgovornosti državnih organov je zelo nizka. Tudi sami postajamo vse manj odgovorni. Ta erozija vrednot na vseh področjih se konča pri posamezniku.”
> Poudarjate samooskrbo. Se človek počuti bolj varnega, ko vidi, kaj vse mu lahko zemlja da?
“Gotovo. Človek je lahko odgovoren in ustvarjalen del družbe, če je do neke mere avtonomen. Da lahko svobodno pove, kar si misli, pa s tem ne bo ogroženo njegovo delovno mesto. Ko se povežeš z naravnimi silami, si bolj varen, bolj svoboden.”
> Ampak kako lahko prideluješ hrano, če živiš v mestu?
“Urbana permakultura je zelo zanimivo poglavje. Moj prijatelj živi v stolpnici, v desetem nadstropju. Je biolog in velik poznavalec divjih rastlin. Zadal si je, da si bo eno leto vso hrano pridelal sam. Imel je manjši vrt v primestju, doma pa je kalil semena. Balkon je spremenil v vrt, na okna je montiral police, na katerih je gojil zelišča. Vso svetlobo je izkoristil za pridelavo začimb, pa tudi paradižnikov. Ko sem živel v bloku, sem tudi sam v gredah na terasi gojil topinambur in krompir. Poznamo tudi tehnike vertikalnega kmetovanja. Krompir je za to zelo primerna sorta. Ko mu zvišuješ horizont zemlje, ko ga torej zasipavaš, lahko zraste tudi do dva metra visoko. Tako na določeni površini do desetkrat povečate pridelek. nekatere tehnike so zelo duhovite. Svojo hišo lahko ozelenite s trto, kivijem, celo bučami, ki so zelo hranilne.”
> Danes veliko govorimo o revščini. Je za slabo razpoloženje v družbi kriv sistem potrošništva?
“V Sloveniji nam je 85-odstotno samooskrbo s hrano uspelo zmanjšati na 35-odstotno, kar je alarmanten podatek. In to ob obilju vode, plodne zemlje in gozdov. Moji novozelansdki prijatelji pravijo, da sta Slovenija in Nova Zelandija raj na zemlji. Imamo vse možnosti, ne samo da v popolnosti prehranimo sebe, ampak da postanemo tudi vir zdrave in dobre hrane za naše sosede. Načela samooskrbe in pazljivega ravnanja z naravnimi viri bi morali po mojem mnenju zapisati v ustavo, mi pa smo jih popolnoma zanemarili.”
> Torej smo lačni in nesrečni sredi raja?
“Tako je. Popolnoma napačne prioritete smo si izbrali. V tej špekulativni ekonomiji, ki danes vlada svetu in zasužnjuje cele države, smo se zadolžili čez vsako mero. Tako da zdaj Kitajci z viški denarja odkupujejo naše dolgove. To je noro!”
> Katera ekonomska načela zagovarjate v permakulturi?
“Ekonomija je v permakulturi velika tema. Iščemo alternative. Vemo, da je denar čudovit izum, ki je omogočil razvoj civilizacij. Ampak ta ekonomija se stalno spreminja in je v zgodovini človeštva odigrala zelo različne vloge. Ekonomija starega Egipta v zlatem obdobju je bila podobna kot v zlatem obdobju srednjega veka, ko so gradili katedrale. Na teh območjih je vladala socialna ekonomija. Od tega, kako nastavite denarni sistem, je odvisno, kakšna čustva bodo prevladovala v družbi. Če imate sistem, ki temelji na nenehnem pomanjkanju, dolgu in tekmovalnosti, bosta prevladovala ogroženost in pohlep. Lahko pa bi denarno ekonomijo zasnovali tudi drugače, recimo, da bi s komplementarnimi valutami vzpodbujali lokalno pripadnost, sonaravno gospodarjenje in dolgoročne naložbe. Vse je odvisno od tega, kako zastavite mehanizem kroženja energije v prostoru. Ta dogovor je danes zlorabljen in ga bo treba zaradi finančne krize ponovno premisliti.”
> Denar torej ni nič drugega kot dogovor, kako bo krožila energija?
“Če sledite toku denarja, dobite pravo sliko sveta. Nekoč so naselja načrtovali tako, da so sledili toku vode, ki je ključni element življenja. Ta vodni tok je danes nadomestil denar. Če ga je nekje premalo in drugje preveč, je kot bi v pokrajini imeli poplavo ali hudo sušo. Danes večina ljudi prek obresti nenehno izgublja denar, ki se kopiči v rokah peščice prebivalstva.”
> Kako lahko pomaga permakultura?
“Permakultuta poudarja, da se morata vzrok in posledica ponovno srečati. V obdobju industrializacije sta se zelo ločila. To tudi povzroča apatijo pri ljudeh. Pravijo, saj ne moremo na nič vplivati. Posledice svojih dejanj lahko vidimo v okolju, v katerem živimo. Zato je potrebno vsaj delno vzpostaviti mehanizme notranje, lokalne ekonomije. Tako lahko vplivamo na medčloveške odnose. Prav to je danes pravi vzvod, s katerim lahko začnemo nove procese.”
> Smo na pragu velikih sprememb?
“Mislim, da smo danes na pragu povsem novih modelov izobraževanja, zdravja … Tudi na področju zdravja se je razvila patološka ekonomija. V bistvu plačujemo za bolezen. Zdravniki so plačani po bolezni in ne po zdravju svojih pacientov. V interesu kapitala je, da loči prijatelje, sosede, da ljudi izolira od virov preživetja v svoji lokalni skupnosti. Tako nastane potencialni kupec. To je sistem odvisnosti, droge. Prvo drogo ti v obliki novih pridobitev ponudijo zastonj, kasneje pa vse skupaj drago plačaš.”
> Permakultura ima dolgo zgodovino, a ni splošno znana. Bo v prihodnje drugače?
“Kriza je neverjetno povečala zanimanje za tehnike, prakse in principe permakulture. Za sto odstotkov, bi rekel. Vsak dan dobivam vabila za predavanja na šolah, v lokalnih skupnostih. Ljudje se želijo odpreti drugačnemu razumevanju življenja. Kriza jih je streznila. Vidijo, da se morajo nasloniti nase, si zagotoviti večjo avtonomijo, graditi drugačne odnose v svojem lokalnem okolju.”
> Začnemo pa pri zemlji, pri hrani?
“Pri naravi v najširšem smislu. Od kod prihaja voda in kam gre? Jo želim samo odplakniti ali jo še kako drugače izkoristiti? Enako se vprašamo za energijo. V zadnjem stoletju smo ogrozili najbolj splošne vrednote, kot so kvalitetna zemlja, čist zrak in voda. Tega ne moremo vzpostaviti nazaj tako, da preprosto rečemo, zdaj bomo pa vložili toliko in toliko denarja ter stvar popravili. Kaj takega ni mogoče, to lahko naredimo samo s spremembo svojih ravnanj. Naravo smo uničevali z milijoni drobnih dejanj. To prakso moramo opustiti. Narava ima velike samočistilne sposobnosti, in že če jo prenehamo uničevati, smo naredili ogromno. Potem pa lahko tudi mi postanemo pozitivni del te zgodbe in negativno spiralo spremenimo v pozitivno, ki vodi k obilju.”
ALJA TASI