Ko žabo treščiš ob steno, se spremeni v princa

Godi Keller zase pravi, da je kot krompir, ki se prileže k vsaki pedagoški dilemi. Švicar, ki je večino svojega delovnega veka preživel na Norveškem, je 30 let učil v waldorfski šoli. Svetuje tudi staršem, ki jim danes ni niti najmanj lahko.

 Foto: Nebojsa Tejic
Foto: Nebojsa Tejic

Recepta za vzgojo jim ne more dati, lahko le okrepi njihovo samozavest in jih spodbudi, da resnično prisluhnejo svojemu otroku. Pri 59 letih se je Keller lotil novega izziva: pomaga norveškim mladostnikom, ki so zašli na rob družbe. Tudi tako, da jim bere pravljice, saj brez ščepca magije preprosto ne gre.

> Na kakšen način delate s problematičnimi mladostniki?

“Z ekipo strokovnjakov, ki niso vsi povezani z waldorfsko pedagogiko, skušamo pri mladih ljudeh vzbuditi občutek samospoštovanja. Začetek projekta je bil, ko je neki pek začel zaposlovati brezposelne mladostnike, ki so opustili šolanje. Danes zanje vodimo tečaje po vsej Norveški, več kot tisoč podjetnikov pa jim daje delo. Vsi ti mladi ljudje premorejo veščine, ki jih šola ni cenila, poleg tega so imeli težave tudi doma.”

V ponedeljek, 12. decembra, ob 18. uri bo Godi Keller predaval v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini. Ker v Ajdovščini septembra prihodnje leto nameravajo odpreti prvi waldorfski vrtec na Primorskem, bo Keller predaval o vlogi staršev v tem vrtcu. Vabijo vse starše, še posebej tiste, ki razmišljajo o možnosti vpisa svojega otroka v waldorfski vrtec. Več o iniciativi na http://www.waldorf-ajd-go.blogspot.com.

> Torej niso vsi ti mladi ljudje kriminalci?

“Nekateri so, spet drugi pa so za več let preprosto obležali doma na kavču. Nekateri tudi uživajo mamila. Nimamo programov za premagovanje odvisnosti, smo pa zelo strogi glede dela in discipline. Če dva dni zapored zamudiš na delo, izpadeš iz programa. Gre za vprašanje volje. Če sami nočejo spremeniti svojega življenja, potem jim ne moremo pomagati. Najprej obiskujejo tečaj, kjer ugotovijo, kaj so njihove sposobnosti in cilji. Nato jim predlagamo, kje bi uresničili svoje sanje. Ne pišemo jim prošenj za zaposlitev, to morajo storiti sami, jim pa pri tem pomagamo. Sledimo jim še nekaj let, da vidimo, če so res našli svojo pot.”

> Kakšne so izkušnje?

“Zanimivo, ampak odkar se ukvarjam z ljudmi z roba družbe, s tako imenovanimi zgubami, me poslušajo celo politiki. Vsa vrata so zame nenadoma odprta. Preprosto, družba si ne more več privoščiti, da bi ustvarjala zgube. Je predrago.”

> Veliko mladih ljudi je danes apatičnih, tudi če ne pridejo navzkriž z zakonom ...

“To je res, ampak za apatijo vedno obstaja vzrok. Ne verjamem v lene otroke. Sem pa spoznal veliko otrok, ki so obupali, ker so naleteli na veliko zaprtih vrat. Najbolj plemenita naloga pedagoga je, da jim pomaga odpreti ta vrata. V vrtcih in v šolah, kjer delam, skušam preprečiti, da bi vzgajali zgube. Nekateri otroci izgubijo stik, ne morejo več slediti toku. Pri 13 letih ali že prej preprosto obupajo. Zapustijo šolo, postanejo apatični in težavni, v nevarnosti so, da začnejo uživati droge.”

> Kako lahko pedagog to prepreči?

“Tako, da prepozna otrokovo stanje. To pa se ne bo zgodilo, če učitelji in starši ves čas razmišljajo samo o ocenah. Če je otrok slab v matematiki, potem ga slaba ocena ne bo motivirala. Dobil bo le potrdilo, da je neumen. Glavni vzrok, da nasprotujem ocenjevanju v šolah, je, da slaba ocena učenca zelo redko motivira. Biti uspešen v življenju ali v šoli sta dve različni stvari. Nista si nujno v nasprotju, ampak prva ima absolutno prednost. Da znamo živeti, moramo biti samozavestni, radovedni, odprti in radostni. In zanimivo, zelo dobro vemo, kako pri otroku razvijemo samozavest in kako jo zatremo. Če zaradi slabega uspeha pri določenem predmetu v šoli ubijemo otrokovo samozavest, je zame to zločin.”

> Ampak tudi v waldorfski šoli poznate ocene?

“Morali smo skleniti kompromis. Prej pa je ta šola skoraj 90 let delovala brez ocen. Res je, otrok potrebuje povratno informacijo. Vendar danes v šolah ocene dajejo samo za rezultate. Nihče več ne upošteva otrokovega truda. S pedagoškega vidika je to katastrofa. V življenju je najpomembnejše, da se trudiš po svojih najboljših močeh, pa če dosežeš cilj ali ne. Učitelj pa bi moral otroku dati slabo oceno samo zato, ker nima rezultata. Tega v waldorfski šoli ne počnemo. Učencu rečem, vidim, da si naredil najbolje, kot zmoreš, in to je čudovito. To je največ, kar lahko storiš.”

> In mu daste dobro oceno?

“V svoji učiteljski karieri sem dal veliko dobrih ocen učencem, ki so imeli pri določenem predmetu slabe rezultate. V procesu svojega razvoja pa so dosegli ogromno. Dobro oceno sem jim dal za motivacijo.”

> Ampak vsem ne morete dati dobrih ocen ...

“To je res. Če bi vsi imeli same petke, bi sistem razpadel. Zato potrebujemo tudi učence s trojkami ali dvojkami. Naš šolski sistem potrebuje zgube. In če jih ni, jih moramo ustvariti. V Nemčiji je znan primer učiteljice, ki je izgubila službo, ker so bili njeni učenci preveč uspešni. Delala je z vsakim otrokom posebej in ga popeljala na višji nivo, to pa je zapečatilo njeno učiteljsko kariero.”

> Zakaj so jo odpustili?

“Uradna razlaga je bila, da moti šolski mir. Resnično, o tem so poročali vsi nemški mediji. Potem pa je primer utonil v pozabo. Ampak jaz se po 30 letih učiteljevanja še vedno ne morem sprijazniti s tem, da imamo sistem, ki ustvarja zgube. Ne potrebujemo jih, zato se trudim, da pri otrocih nikoli ne uničim samospoštovanja. To je prvi korak, v nadaljevanju pa mora pedagog odkriti, za kaj je otrok nadarjen. Poleg inteligence, kot jo po navadi pojmujemo, imamo tudi praktično, socialno, umetniško inteligenco, ali pa inteligenten odnos do narave, živali itd. Vse to je inteligenca, mi pa priznavamo samo logočno-matematično in morda jezikovno inteligenco.”

> So bili zaradi tega nerazumljeni tudi norveški mladostniki, s katerimi delate?

“Da. Večina od njih slabo obvlada slovnico in matematiko, njihov največji problem pa je več ur mirno sedeti na stolu. Danes otroci v šoli preživijo še enkrat več časa, kot so ga tam preživeli njihovi starši. Zato uspevajo predvsem tisti, ki prenesejo dolgo sedenje. Večina mladostnikov, s katerimi zdaj delam, bi lahko premikala gore, tako močna telesa imajo. Kako naj ves dan sedijo v razredu?”

> Kako vplivate na njihovo samozavest?

“Na različne načine. Delno s psihoterapevtskimi tehnikami. Dobro na njih vplivata tudi delo in občutek, da so nekomu potrebni. Vse skupaj pa je treba začiniti še z malce čarovnije.”

> Čarovnije?

“Pripovedujem jim pravljice. To je najbolj neverjetno od vsega. Ko tem 25-letnikom pripovedujem pravljice, je v sobi takšna tišina, da bi lahko slišal šivanko, če bi padla na tla. Pogosto se jim orosijo oči. Še posebej ljudske pravljice, ki so stoletja prehajale z generacije na generacijo, so pravi biseri. V različnih deželah opisujejo različne pokrajine, imena junakov so različna, zlobneži so ponekod škrati, drugje čarovnice ali morda zmaji, ampak sporočilo je vedno enako globoko. Ena od pravljic, ki jih pripovedujem, govori o najmlajšem sinu, ki ga imajo vsi za bedaka. V bistvu pa je to fant, ki pozna življenje. Starejši bratje so dosegli vse, kar je družba od njih zahtevala. Končali so šolo in se zaposlili. Za pravljico so povsem nezanimivi, ker so zelo zgodaj začeli stagnirati. Najmlajši brat pa je drugačen: radoveden, samozavesten, povezan z naravo ... Naivno se sooča s svetom, vedno prejme pomoč bitij narave in na koncu osvoji princesko in pol kraljestva. Neverjetno, kako se ti fantje identificirajo z njim. V njegovi življenjski zgodbi uzrejo sebe.”

> Je še kakšna pravljica, ki jo radi pripovedujete?

“Seveda. Recimo tista, ki simbolizira življenjsko krizo. Princeska se na grajskem vrtu igra z zlato žogo. Neskončno srečna je. Nekega dne pa ji žoga pade v vodnjak. Joče in joče, ne ve, kaj bi. Nato pa pomoč pride iz povsem nepričakovanega konca. Pojavi se žaba in princeski reče, lahko ti pomagam. Kako naj mi pomaga to grdo, sluzasto bitje, si misli princeska. Žaba pa ji pravi, če lahko vstopim v tvoje življenje, jem pri tvoji mizi in spim v tvoji postelji, boš dobila nazaj svojo zlato žogo. Nato princeska začne lagati. Žabi obljubi vse, dobi zlato žogo in zbeži. Noče plačati dogovorjene cene.”

> Kako je to povezano z življenjsko krizo?

“Vsi smo to izkusili. Zlato žogo izgubimo, ko nas nenadoma zapusti partner, ko umre kdo od naših bližnjih ... Sedimo in jočemo, ne vemo, kaj bi. Nato pa poskušamo srečo doseči z lažjo. Heroin je ena takšnih laži.”

> Kaj se zgodi s princesko?

“Žaba ji sledi v grad, in kralj, ki predstavlja vest, hčerki ukaže, da mora storiti, kot je obljubila. Princeski se žival vse bolj gnusi, ko pa končno želi zlesti v njeno posteljo, se odloči, da se bo z njo soočila. Žabo zagrabi in jo trešči ob steno. Konflikt doseže vrhunec, in to je točka preloma v vsaki življenjski krizi. V trenutku, ko prepoznamo problem in se z njim soočimo, se problem spremeni v priložnost.”

> Žaba pa v princa?

“Tako je. To pravljico včasih pripovedujem ženskam v srednjih letih. Začnejo jokati, kajti to je njihova življenjska situacija. Imajo moža, otroke, vse bi moralo biti popolno, one pa se počutijo kot kos pohištva. Nihče jih resnično ne vidi, zato hočejo pobegniti. Te stare, globoke zgodbe jim dajo nekaj, česar jim niso dali njihovi starši in stari starši: tolažbo in zavedanje, da je z njimi vse v redu, da tudi drugi hodijo po isti poti in da se bodo tudi one nekoč sposobne soočiti same s sabo. Tudi one bodo treščile žabo ob zid in nadaljevale svoje življenje. Ne bodo več bežale.”

> Naj potemtakem odrasli berejo pravljice?

“Vsekakor. Še bolje pa je, če jim jih kdo pripoveduje. Tako se pravljice še bolj dotaknejo duše, kajti tu ne gre za intelektualno razumevanje problemov. Gre za tolažbo in zavedanje, kaj je življenje. Mene vedno preseneti, kako močno se pravljice dotaknejo odraslih ljudi. Zdaj želijo, da pridem pripovedovat pravljice v enega največjih zaporov na Norveškem. Neverjetno! To je čarovnija! Podobno je v šoli. Če se učencev predmet ne dotakne, potem šola ni življenjska, in mnogi bodo želeli zbežati. To je tudi vzrok, da evropski učenci najbolj sovražijo kemijo in fiziko.”

> Zakaj ravno kemijo in fiziko?

“Ker učitelji najbolj neživljenjsko predavajo ravno ta dva predmeta, ki sta najbolj povezana z življenjem. Ko predavam kemijo, pripovedujem zgodbe o spremembah v svojem življenju. Na primer, ko je moje dekle zanosilo in sem postal oče. To je bila kemijska reakcija! Bum, in moje življenje se je povsem spremenilo, čeprav to takrat ni bila moje zavestna izbira. Zdaj pa imam dva otroka, kmalu bom imel že štiri vnuke. Podobno se zgodi, ko se v kemični reakciji združita dve snovi. Dobiš nekaj povsem novega.”

> Kaj pa fizika?

“Šest misterijev je v fiziki, in prav nobenega ne znamo razložiti: svetloba, zvok, mehanična sila, magnetizem, elektrika in toplota. Kaj je toplota? Ne vemo, lahko pa jo izkusimo, na primer ko se zaljubimo. Najstniki prvič doživijo to vesoljno izkušnjo toplote, nato pa jim učitelj v šoli reče, da gre zgolj za molekule v gibanju. Ko ti kdo tako banalno zreducira to prelepo, magično življenje, resnično potrebuješ heroin. (smeh) Neki pedagog je nekoč dejal, da bi morala biti vsa izobrazba erotična. Ne v seksualnem pomenu, ampak biti mora zanimiva, vznemirljiva, privlačna, taka, ki se te dotakne in ti vzbudi čustva.”

> Potem ne bi potrebovali heroina?

“Nekoč mi je moj brat pripeljal 19-letnega fanta na heroinu. Popolnoma prazen pogled je imel, uničen je bil. Neke noči, ko ni mogel spati, sem mu rekel, daj, povej mi, kako je bilo, ko si prvič vzel heroin. Oživel je in mi rekel, še nikoli nisi videl barv, kot sem jih videl jaz, še nikoli nisi slišal glasbe, kot sem jo slišal jaz. Opisal mi je intenzivnost svojih doživetij. Takrat sem se odločil, da bom kot učitelj skušal narediti vse, da bi otroci izkusili, kako čudovito je življenje. Svet je tako zelo vznemirljiv in toliko stvari je še neodkritih. To je povsem v nasprotju s šolo, ki ves čas daje le odgovore.”

> In ocene ...

“Da. Veliko učiteljev je sitih ocenjevanja. Radi bi delali še kaj drugega, kot le pregledovali teste in pisali poročila. Učencev vendar ne učimo za naslednji izpit, ampak za življenje. Če sem prisiljen dajati ocene, mladim jasno povem, da se s tem ne strinjam in naj niti za sekundo ne pomislijo, da je ocena pravo merilo zanje. Včasih pomaga tudi brca v obliki slabe ocene, večinoma pa ne. V razredu takoj opaziš tiste, ki verjamejo, da so zgube. Nobenih pričakovanj nimajo, vsega so siti. Veliko energije porabiš samo za to, da jih prepričaš, da vzravnano sedijo. Verjemite, ti učenci so dobili že dovolj slabih ocen.”

> Ampak potem bodo drugi rekli, zakaj pa bi jaz delal za dobro oceno, če pa jo drugi dobi kar tako?

“To je pogosta pripomba učiteljev, da. Ampak če kdo uživa ob dobri oceni samo zato, ker drugi dobi slabo, je to popolnoma zgrešeno. Sem proti temu, da se dobro počutimo na račun drugega. Tekmovanje spada na športna igrišča, ne v šolo. Primerjajmo se sami s sabo, ne z drugimi. Če ima kdo dobre rezultate in si zanje ne prizadeva, to še ne pomeni, da napreduje. Nekateri se zbudijo prej, drugi kasneje. Sanjači so pogosto kasneje v življenju močnejši od tistih, ki že zelo zgodaj obvladujejo okolico in šolsko snov.”

> Kdaj otroci potrebujejo starše in kdaj je bolje, da jih starši pustijo pri miru?

“Otrok starše potrebuje v vseh pogledih. Dajejo mu občutek varnosti, vodijo ga, prek njih gradi most zaupanja do sveta. Nisem eden tistih pedagogov, ki menijo, da si lahko otroci sami izmišljajo pravila. Znam biti zelo strog. Vzgoja pomeni konflikt med svobodo in varnostjo. Preveč svobode prezgodaj ni dobro. Otrok se mora osvoboditi, ampak najprej mu morajo starši dati varnost. Če ga pogosto sprašujejo, kaj bi naredil, kaj si želi, se otrok ne počuti varnega. Naj se bori za svojo svobodo! Ko mati trinajstletniku reče, do enajstih moraš biti doma, on pa zagodrnja, dobro, do pol dvanajstih, je to normalno. Starši zagotavljajo varnost, otrok pa se bori za svojo svobodo. Povsem napačno bi bilo, če bi starši otroku rekli, pridi domov, kadar hočeš. Če otrok ne razvije občutka odgovornosti, ne bo nikoli svoboden.”

> Je danes težko vzgajati otroke?

“Je. Nobenih univerzalnih pravil ni. Ko sem bil jaz majhen, so veljala nešteta nepisana pravila o tem, kaj naj bi deček pri določeni starosti počel in kaj ne. Zato je lahko vsak odrasli posegel v vzgojni proces. Danes ni več tako. Starši za svoje otroke postavljajo svoja pravila. Ta svoboda jim včasih povzroča težave. Pred kratkim sem naredil poskus: nekaj staršev sem vprašal, katera starost je prava, da otrok dobi svoj prvi mobilni telefon. Dobil sem vse mogoče odgovore: od dveh let, do 18 let in nikoli. Zato staršem ne morem postreči z recepti za vzgojo, lahko jim le pomagam ojačati njihovo samozavest. Preprosto, opazovati morajo svojega otroka in mu postavljati prava vprašanja.”

> Na primer?

“Zadnjič se mi je neka mama jezno pritožila, da njen devetletnik še vedno govori kot triletnik. Ne, ne govori vedno tako, sem ji rekel. Pojdite domov in opazujte, kdaj tako govori. Prosil sem jo tudi, naj bo pozorna, če se deček zaveda, da to počne. Po tednu dni se je vrnila in mi povedala, da sin govori kot triletnik po srečanjih z očetom. Seveda sem izvedel, da sta se starša ločila, ko je bil deček star tri leta. Še pomembneje je bilo, da je mama opazila, da se sin ne zaveda, da govori kot majhen otrok. Zato ni mogla biti več jezna nanj.”

> Je to dovolj ali bi morala mama sinu tudi kaj reči?

“Ne vem, ali je potem sinu kaj rekla ali ne. Jaz ji vsekakor nisem svetoval, kaj naj naredi. Najpomembneje je, da je sprejela sinovo obnašanje. Včasih se otroci spremenijo že, ko odrasli dojamejo njihovo situacijo, ko jih resnično vidijo. Latinski glagol respicere - spoštovati - pomeni v dobesednem prevodu ponovno pogledati. To je resnično spoštovanje - ko človeka zares vidimo. Besede pri tem niso potrebne.”

ALJA TASI


Najbolj brano