Ko je bila sol vredna toliko kot denar

Neverjetno, kaj vse je mogoče razbrati iz starih, zaprašenih solnih pogodb! Če se poglobiš vanje, se nenadoma znajdeš sredi srednjeveškega Pirana med solinarji, dacarji in galjoti, v svetu, ki je od našega na videz strahotno oddaljen, v resnici pa se od njega razlikuje le po zunanji podobi.

Solne pogodbe so postale skozi stoletja vedno zajetnejše. Bolj kot je cvetel posel s soljo, bolj so bile natančne v določanju obveznosti vseh vpletenih.
Solne pogodbe so postale skozi stoletja vedno zajetnejše. Bolj kot je cvetel posel s soljo, bolj so bile natančne v določanju obveznosti vseh vpletenih.  

Vanj se je podal tudi muzealec in velik poznavalec zgodovine soli in solinarstva mag. Flavio Bonin in odkril svet, v katerem je kraljevala ... sol. Preden je vanj popeljal še mene, sva se podala do Sečoveljskih solin. Tam se je namreč začela zgodba, ki se vleče do danes in še ni končana.

Boljšega vodnika po Sečoveljskih solinah si nisem mogla izbrati. Ne le zato, ker je Flavio Bonin tako rekoč rojen na solinah, temveč ker se s soljo in solinarstvom profesionalno ukvarja že skoraj tri desetletja. O solinah ve praktično vse. Kot direktor Pomorskega muzeja Sergeja Mašere je bil pobudnik oživljanja solin in postavitve solinarskega muzeja na prostem. V njegovem času so obnovili prve solinarske hiše, začeli pridelovati sol na tradicionalen način, dolgoročno pa so zastavili solni program, ki bi bil zanimiv tudi komercialno – če bi ga uspeli uresničiti.

Že takoj ko so obnovili prve muzejske kavedine oziroma kristalizacijske bazene in začeli z žetvami muzejske soli, so imeli v predalu pripravljen tudi program za promocijo solin in solinarstva, vključno z darilnimi solnimi vrečkami in drugimi spominki. Zelo podobnimi, če ne celo enakimi, kot jih danes s pridom trži koncesionar v krajinskem parku Sečoveljskih solin. Razlika je le v tem, da bi pomorski muzej z izkupičkom iz solnega programa lahko vzdrževal muzejske solinarske hišice, brez njega pa z njimi v celoti bremeni državni proračun in s tem vse nas.

Soline pozimi

Ob prihodu v Sečoveljske soline naju čaka neprijetno presenečenje. Celoten predel muzejskih solin, vključno z nasipi, je pod vodo! Čeprav je bilo v obdobju pred najinim obiskom kar nekaj padavin, vode nihče ni izpustil v morje, kar bi bilo sicer nujno potrebno. Potem ko so v Krajinskem parku Sečoveljske soline sprejeli upravljavski načrt, so sledila usklajevanja med gospodarsko družbo Soline in Pomorskim muzejem glede novega načinu delovanja solinarskega muzeja. V tem času pa se nihče ni ukvarjal z muzejskim solnim fondom. Bonin obžaluje čase, ko je njihov solni fond vzdrževal muzejski solinar, delo pa nadziral muzej. V obnovo muzejskih solin so namreč v pomorskem muzeju vložili veliko truda, predvsem pa svojega znanja, sedaj pa lahko le gledajo, kako vse skupaj, vključno z muzejskim solnim fondom, nezadržno propada.

Stari solinarji, med njimi je bil tudi Boninov oče, so na muzejskem fondu še pred nekaj leti pridelovali sol na tradicionalen način, tradicijo in znanje pa tako prenašali na mlade generacije. Vsega tega ni več, pravi Bonin. Poplavljen muzejski solni fond pa je živ dokaz za to, kako uničujoče posledice lahko imajo zakulisne bitke za obvladovanje celotnih Sečoveljskih solin.

Prva žrtev dogovarjanja med Solinami in muzejem je zato petola, značilna podlaga iz gline, sadre in modrozelenih alg, ki omogoča pridelavo zelo kakovostne in čiste soli. Vsak solinar ve, da je treba petolo vzdrževati skozi vse leto, tudi pozimi. V zimskem času je namreč treba preprečiti, da bi kristalizacijske bazene zalila deževnica. Ta razgraja petolo, ker raztaplja minerale, iz katerih je sestavljena. Zato je treba deževnico sproti odvajati iz kavedinov, v bazene pa spustiti toliko morske vode, da ob morebitni zmrzali led ne poškoduje podlage. Kristalizacijski bazeni se tudi nikoli ne smejo osušiti, saj petola v tem primeru preprosto razpade v prah. Prav petola, ki so jo k nam prinesli paški solinarji v 14. stoletju, pa je posebnost severnojadranskega solinarstva.

Po sledeh zaslužka

Solne pogodbe so polne presenečenj in zanimivosti, pravi Bonin, ko poskuša oživiti srednjeveško podobo naših krajev in ljudi skozi prizmo solnega gospodarstva. Že v 13. stoletju je imela sol poseben status, kasneje se je njena vrednost le še stopnjevala. Najstarejša v vrsti solnih pogodb, ki jih hrani piranski arhiv, je tako napisana na enem samem listu in ima zgolj dva člena, zadnja, iz 18. stoletja, pa je že prava knjižica s kar 52 pogodbenimi členi.

Iz števila členov in potrebe po vedno natančnejšem določanju pravic in obveznosti kolona oziroma najemnika solnih fondov je jasno razvidno tudi to, kako zelo je rasla vrednost soli, predvsem pa, kako se je večala količina denarja, ki se je obračala v solinarstvu. Ob tem bi bilo zanimivo vedeti, za kakšne zaslužke je šlo in predvsem - veliko bolj žgečkljivo -, kdo se je s soljo najbolj okoristil.

Bonin se ob tem pošali, češ da s tem res nima težav: “Vsi protagonisti tistega časa so mrtvi že najmanj dvesto let.” Podrobnejšo sliko o premoženju posameznih meščanov pa si najlaže ustvarimo s preučevanjem oporok. V njih je natančno zapisano, koliko zlata, svilenih oblek, kožuhov in drugih dragocenosti je bilo podedovanih. Ko temu dodamo še podatke iz zemljiške knjige, v katerih so zapisani lastniki solnih fondov, je slika skoraj popolna.

O tem, da je v tem poslu šlo za res velike denarje, ni torej nobenega dvoma. Koristi od soli so imeli vsi sloji prebivalstva, od plemenitašev in cerkvenih dostojanstvenikov, ki v teh zgodbah nastopajo kot lastniki, do najskromnejših kolonov, ki so solna polja jemali v zakup. Zahvaljujoč trgovini s soljo pa naši kraji tudi nikoli niso trpeli pravega pomanjkanja, tudi v letih, ko so Evropo pestile najhujše lakote. Sol je očitno odpirala še tako trdne zapahe žitnih skladišč, Benečani pa, se ve, so od nekdaj sloveli kot spretni trgovci.

Cesarju, kar je cesarjevega

Sol je bila v srednjem veku enakovredna denarju. In če so vrednost denarja ohranjali tako, da so ga kovali v zlatu, so ceno soli vzdrževali z državnim monopolom, ki je trajal praktično do prejšnjega stoletja. Temu primeren je bil nadzor nad pridelovanjem, a tudi potrošnjo soli. Konec 16. stoletja je tako imela odrasla oseba pravico do 5,5 kilograma, otrok pa do 3,5 kilograma soli za osebno rabo. To je veljalo za vso vzhodnojadransko obalo, od Črne gore pa do nas. Duhovniki so osrednjim beneškim oblastem poročali o številu in strukturi domačinov, od tam pa prejeli odlok o količini dodeljene soli na družino. A čeprav so količine soli na osebo iz današnjega zornega kota videti obilne, so bile za tisti čas relativno skromne. Sol je namreč v tistih časih edini konzervans za vsa živila, od rib in mesa do sira in vsega drugega.

Nadzor pa se ni omejil samo na pridelek, temveč je sledil soli od solin pa do zadnjega kupca. Solinarji so se zato lahko od doma do solin in nazaj vozili po morju le na vesla, jadra so morali pustiti na kopnem. Oblasti so želele s tem preprečiti kraje. Marsikoga bi sicer zlahka zasrbeli prsti in bi jo iz solin pobrisal z nedovoljenim tovorom soli. Ukrep glede vožnje po morju pa ni veljal le za solinarje, temveč tudi za mestne uradnike in nadzornike - navsezadnje so bili tudi oni krvavi pod kožo!

Nadzor nad solnimi potmi je bil v Beneški republiki očitno zelo učinkovit, saj je bilo tihotapstva manj, kot bi pričakovali. Kdo ve, ali je k temu pripomoglo relativno blagostanje v solinarskih krajih ali pa zmikavtom preprosto niso dišale močno zasoljene kazni za tihotapljenje soli. Denarna kazen bi morda še bila sprejemljiva, galeja pa verjetno še tako prekaljenim tihotapcem niti malo ni dišala.

Solni cvet med resnico in mitom

Od vseh soli v sredozemskem bazenu, s katero je trgovala Beneška republika, je bila najbolj cenjena severnojadranska, pridelana na petoli. Bila je najčistejša, najbolj bela in najbolj kompaktna. Ob tem je zanimivo, da je bilo vse do 18. stoletja pri nas najstrože prepovedano pobirati solni cvet - prav tisti proizvod, ki je danes najbolj cenjen in komercialno najzanimivejši.

Solinarji so se morali celo obvezati, da bodo solni cvet razbijali sproti, takoj ko nastane, in sicer iz preprostega razloga. Solni cvet namreč nastaja na površini kavedina. Če ga ne razbijamo sproti ali celo dovolimo, da pokrije večji del bazena, začne učinkovati kot zrcalo: prepreči nadaljnje izhlapevanje, vodo pod seboj pa segreje tudi na več kot 60 stopinj Celzija.

Za Benečane, ki so vedeli, kaj je dobro, solni cvet ni bil posebno zanimiv tudi zato, ker vsebuje relativno veliko prahu in prašnih delcev, ki jih na prve kristale neizogibno nanosi veter. Poleg tega so kristali solnega cveta manjši, sol pa bolj drobna. Pač pa so solni cvet pobirali v solinah, kjer niso poznali petole, saj je bila njihova sol siva, rjava, oranžna – odvisno pač od barve ilovice v kristalizacijskih bazenih. S pobiranjem solnega cveta pa so se tudi v teh solinah dokopali do bele in bolj cenjene soli. Pravzaprav naj bi se solnega cveta na novo domislil sloviti morjeplovec in raziskovalec Jean Jacques Cousteaux pred tridesetimi leti, ko je iskal način, kako bi se dokopal do svežih sponzorskih sredstev za svoje raziskave. A to je že druga zgodba.

Muzej brez vetrnice

Zgodbe o soli in solinarstvu še zdaleč ni konec, ko z Boninom zapustiva soline in zavijeva v piranski arhiv, kjer hranijo solne pogodbe. Prav vznemirljivo je bilo prijeti v roke dokumente, ki skrivajo v sebi tako pomemben del naše preteklosti. Čeprav se je velik del te tradicije že izgubil, skupaj s pomenom, ki ga je imela sol nekoč, je solni pečat še vtisnjen v naše kraje pregloboko, da bi ga kar spregledali. Nekaj malega skušajo zanesenjaki danes sicer ohranjati z praznikom soli in drugimi prireditvami, veliko tega pa je že šlo povsem v pozabo. Pa še to, kar se je ohranilo, pogosto ne ustreza zgodovinski resnici, opozarja Bonin.

Ena takih zmot je prepričanje, da so se solinarji poleti za nekaj mesecev z vso družino preselili na soline, kar drži le delno. Solinarji so bili namreč večinoma koloni, ki pa niso živeli le od soli, temveč tudi od kmetovanja. Tudi olje in vino sta namreč predstavljala pomemben del njihovega zaslužka, poleg tega so praviloma vsi imeli živino, za katero je bilo skrbeti vse leto. V solinah so torej prebivali, ko ni šlo drugače, in le za krajši čas, zagotovo pa ne vsa družina, pravi Bonin. Ob tem prizna, da ostaja njegova največja bolečina počasno hiranje solinarskega muzeja na prostem. A ne le zaradi propadanja muzejskega solnega fonda, temveč zaradi negotove usode celotnega krajinskega parka.

“Prostorska strategija celotnega območja sečoveljskih solin se niti za milimeter ni spremenila vseh zadnjih petdeset let,” pravi Bonin. Že pred desetletji je bilo namreč jasno, da je to eden redkih elitnih prostorov na slovenski obali. In če so ga na začetku želeli zaščititi pred morebitnim vračanjem premoženja istrskim optantom v naravi, so apetiti po tem območju v zadnjem času dobili pridih veliko bolj zasebnih interesov. Morebitna dokončno privatizacija tega prostora, ki je od nekdaj predstavljal najprej in predvsem javno dobro, pa ne bi bila le neprecenljiva izguba, temveč tudi svojevrsten poraz.

VIDA G. POSINKOVIĆ


Najbolj brano