ponedeljek, 6. junij 2011
Eno od energijskih točk, ki je bila označena s skalo v obliki polža, so zazidali, ko so gradili železniški most
Foto: NEVA VOLARIČ
Jože Munih pred vhodom v Babjo jamo
Foto: NEVA VOLARIČ
V kotlu si po starodavnem izročilu umijemo roke in obraz
Foto: NEVA VOLARIČ
... v Soči pa roke, obraz in noge
Foto: NEVA VOLARIČ
Kotel, ki ga je izdolbla deroča voda. Voda v kotanji rotira v smeri urinega kazalca in teče naprej proti Soči. Stene in kamni v kotlu so popolnoma gladki.
Foto: NEVA VOLARIČ
Energijsko moč lepo oblikovanih kamnov, ki smo jih prinesli iz jame, je Munih izmeril z radiestezijskim nihalom
Foto: NEVA VOLARIČ
Zapisi deroče vode na kamnih v Babji jami
Foto: NEVA VOLARIČ
Skale ob Soči, kjer so pogani končali obred očiščevanja, spominjajo na Lunino površino, zato se kraj po domače imenuje “na lun”
Foto: NEVA VOLARIČ
Prostor pred vhodom v jamo, kjer so zapriseženi izvajali poganske obrede
Foto: NEVA VOLARIČ
Jože Munih je strojni inženir in radiestezist. Lani nam je v Soboti že razkril zdravilne izvire v okolici Tolmina, kjer živi. Z radiestezijo se ukvarja že več kot 30 let. Z nihalom je med drugim ugotovil, da ima izvir Grofove vode v grapi potoka Sopotnica še enkrat več energije kot vodni izvir v znamenitem romarskem središču Lurd v Franciji.
Gremo v jamo
Tokrat se odpravimo novim dogodivščinam naproti. Na izhodiščni točki našega izleta Munih nekoliko nejeverno pogleda mojo obutev in opremo. “Kje pa imate baterijo? V jamo gremo, saj menda veste!?”
Po skoku na bencinsko črpalko, kjer se s fotografinjo opremiva z manjkajočimi pripomočki, sva pripravljeni na spust v neznano. Mimogrede od prodajalke še izveva, da je Babja jama ime dobila, ker so možje v njej skrivali svoje žene pred Turki. Munih spet zmaje z glavo. To ne drži, saj je jama ime dobila že veliko pred turškimi vdori v Soško dolino. Sploh pa je Babjih jam več, ime pa je najverjetneje povezano z ženskim oziroma zemeljskim principom, saj na takih točkah močno občutimo energijo zemlje, pojasni Munih.
Do “naše” Babje jame se pripeljemo z Mosta na Soči po cesti proti Lomu. Leži pod Gorenjim Logom. Pot do jame je sicer označena, vendar bi jo nepoznavalec težko našel. A mi imamo k sreči izvrstnega vodnika.
Jože Munih je Babjo jamo prvič obiskal pred štirimi leti. Tja ga je povabila skupina ljudi, ki pokrajino ob Soči raziskuje po zapisih Pavla Medveščka. Ta se že več kot petdeset let posveča zbiranju pričevanj o staroverstvu. Munih je jamo preveril še z energijskega vidika in takoj začutil, da je energija tam izredno močna, še posebej pred vhodom v jamo.
Zadnji obred
“Leta 1920 je bil v Babji jami zadnji poganski obred,” pripoved začne Munih. “Nekdo, ki je bil zraven, je o tem pripovedoval Pavlu Medveščku. Zbrani za obred so se postavili pred vhod v jamo. Vsak je odrezal vejico in jo vzel s seboj. Svečenik, ki je vodil obred, t. i. dehnar, je moške spredaj in zadaj posul s peskom, malce potrepljal z vejo in jim govoril določene besede. Ne ve se, katere, to ni zapisano. Potem so šli v jamo in tam opravili zaprisego. Ko so prišli ven, so skupaj s tistimi, ki so jih opazovali z razdalje, pili žganje, t. i. kačec, in se veselili.”
V jamo so namreč lahko šli le izbranci, in to samo moški. Pogansko izročilo se je skrivoma prenašalo iz roda v rod. Oče je sinu šele na smrtni postelji predal skrivnosti poganstva. Zato so se ti obredi tudi tako dolgo ohranili.
Zapriseženi so v Babjo jamo šli tudi sami, da bi belo kačo prosili z uslugo. Enkrat na leto ali po potrebi pa so tam opravili obred očiščevanja. V jami se je moški najprej spustil do vode in si umil roke. To je bila lahko kaj težka naloga, v kar smo se prepričali tudi sami. Do vode namreč nismo prišli; jama je bila popolnoma suha, čeprav smo se spustili v več rovov.
Povsem drugače je v deževnih obdobjih in ob neurjih, ko iz jame voda kar bruha. Takrat je vanjo nemogoče priti. Staroverci so verjeli, da bela kača ljudem prepreči dostop do jame, kadar se ji tako zahoče. Voda, ki se v podzemlje steče z Banjške planote, dobesedno bruhne po strmih rovih Babje jame navzgor proti površju. S silno močjo pod seboj melje kamenje in brusi skale. Kamni v jami so pravilnih okroglih oziroma ovalnih oblik, skale pa gladke, kot bi jih brusila človeška roke. Ampak take umetnine lahko izkleše le narava.
Energijski kamni
Po vrnitvi iz drobovja Babje jame si na prostoru, kjer so včasih imeli obrede, privoščimo sok in češnje. Obrok je bržkone še posebej energijsko močan, saj Munih tam izmeri zemeljsko sevanje 200 milijonov enot po Bovisu. “Ni bil zastonj tu center staroverstva,” pripomni Munih. Tako močno sevanje je značilno za stara svetišča, na katerih so kasneje kristjani postavljali svoje cerkve.
Munih izmeri tudi energijsko moč kamnov, ki smo prinesli iz jame. Od 300.000 do 800.000 tisoč enot po Bovisu imajo, kar je zelo veliko. Tudi pogani so si v jami izbrali kamen, ki so ga doma potem postavili na “pravo” mesto, po občutku.
Veliki in mali tročan
Staroverska svetišča so razporejena po konicah trikotnika. Babja jama, ki je bila glavno svetišče, veliki tročan ali trikotnik tvori z Jazbenkom, jamo pri Kalu nad Kanalom in bližnjim hribom Jelenkom.
Mali trikotnik pa tvorijo tri energijske točke pred jamo. Prva je na ploščadi pred vhodom. Druga je bila včasih označena s skalo v obliki polža, t. i. škurblo, ki pa so jo uničili, ko so gradili železniški most. Skale ni več, energija pa tam še vedno seva.
Tretja točka je t. i. kotel, ki ga je izdolbla deroča voda, ko si je utirala pot od jame do Soče. V kotlu so si pogani umili roke in obraz, kar je uspelo tudi nam, ki smo ob spustu v kotanjo le našli že skoraj izsušeno lužico. Kotel je prav tako kot jama poln lepo oblikovanih in energijsko bogatih kamnov.
S tretjim delom očiščevalnega obreda ni bilo težav, saj izročilo veleva, da si na posebni točki ob Soči, imenovani “na lun”, umiješ roke, obraz in noge. Reka namreč, za razliko od “babjega” hudournika, ne presahne kar tako.
“Del obreda je bilo tudi trosenje pepela. Kdo od zapriseženih je od doma prinesel pepel in ga potrosil po jami. Pepel je potrosil še v kotlu in pri Soči. To je bil ognjeni obred čiščenja,” pojasni Munih. “Zapriseženi so bili izbranci,” še enkrat poudari. “Dehnar je zbral določene ljudi in jih zaprisegel. Za druge so bili to običajni ljudje, samo zapriseženi so vedeli drug za drugega in se med seboj tudi ščitili. Imeli so t. i. črno vahto, nekakšno policijo. Če je zapriseženemu kdo nagajal ali mu želel kaj slabega, je vahta to uredila.”
Špranja v vzporedni svet
Največji poganski praznik je bil sončev obrat na začetku poletja. Takrat so zapriseženi šli na eno od t. i. kačjih glav. Običajno je bila to energijska točka na vrhu hriba, ki so jo označili s prodnikom. “Ti kamni so lepo oblikovani in imajo določeno vibracijo, se pravi, da sevajo dobro energijo,” pojasni Munih.
“Staroverci so se imenovali kačarji,” nadaljuje. “Kačje glave so močne astralne točke, na katerih so ljudje prišli v stik s svojimi predniki. Kačarji so verovali v naravne sile in prosili prednike, naj jim pomagajo.”
Na večer pred obratom so se zahvalili soncu, ki jih je grelo, naslednji dan pa so ga spet pozdravili in se mu priporočili za naslednje leto. “Do obrata so vladali eni bogovi, potem pa drugi. Tudi posvetna oblast se je takrat zamenjala. Na začetku novega ciklusa je nastala energijska špranja. Enim je pošla moč, drugi še niso začeli vladati. Odprla so se vrata v vzporedni svet, svet duše. Ljudje so takrat najlaže prišli v stik s svojimi predniki in se jim priporočili za pomoč,” razlaga Munih, ki mimogrede pokaže na odtis v skali in pojasni, da gre za dinozavrovo stopinjo. Nisem prepričana, da misli resno. “O samem obredu na kačji glavi pa so bili tako skrivnostni, da niso povedali, kaj natanko so tam delali,” doda.
Še eno svetišče
“Most na Soči je bil pomembno središče že v železni dobi. Takrat je gotovo že obstajalo svetišče pred Babjo jamo,” je prepričan Munih, čeprav natančnega podatka, kdaj so se pred jamo začeli obredi, nima. “Mislim, da je to svetišče zelo staro, verjetno še starejše kot slovanstvo. Ampak to so domneve, pisnih virov ni. Obstajajo le pripovedi, ki jih je zapisal Medvešček.”
Staroverce je pregnalo krščanstvo, Babja jama pa ostaja, če ne drugega kot zanimiva izletna točka. Dostop do nje je opisan tudi v turističnem prospektu o vodno-energijskih poteh okrog Mosta na Soči. “Če turista to področje zanima, ima kaj videti,” pripomni Munih. “Pa še z energijo se napolni.”
Lahko pa si privošči tudi malce mistike, si v jami umije dlani in v kotlu obraz ter se na močnih energijskih točkah spomni svojih prednikov.
Munih nam za konec prišepne še eno skrivnost. Že pred nekaj časa je v bližini odkril še veliko starejše svetišče z žrtvenim kamnom, katerega tloris je podoben kot pri slovitem Stonehengeu v Angliji. Kje natanko je to svetišče, vam za zdaj še ne izdamo, če pa ga slučajno odkrijete, se morda srečamo tam. Ob sončnem obratu, kakopak.
ALJA TASI