David L. Brierley, waldorfski pedagog: Dober učitelj pozna vprašanja, ne odgovorov

V Sloveniji že več let uspešno delujejo waldorfske šole v Ljubljani, Mariboru, Celju in Radovljici. Več je tudi waldorfskih vrtcev, a še nobenega na Primorskem. David L. Brierley, eden najbolj priznanih strokovnjakov na področju waldorfske pedagogike, si s tem ne beli glave.

David L. Brierley: “Tekmovalnost v šolah je vzrok, da se otroci bojijo izraziti svojo edinstvenost. Vsak otrok je za nekaj nadarjen, vprašanje je le, kako najde svoje mesto v družbi.” Foto: Alja Tasi
David L. Brierley: “Tekmovalnost v šolah je vzrok, da se otroci bojijo izraziti svojo edinstvenost. Vsak otrok je za nekaj nadarjen, vprašanje je le, kako najde svoje mesto v družbi.” Foto: Alja Tasi

Njegova ambicija ni, da bi waldorfske šole in vrtci prevladali nad državnimi. Gre predvsem za ozaveščenost staršev. Oni morajo razmisliti, kakšne vzgojne vrednote zagovarjajo, in z njihove strani mora priti pobuda za drugačne vrtce in šole, je prepričan Brierley.

> Kakšna je razlika med Slovenijo in Norveško na področju waldorfske vzgoje?

“Na Norveškem vsi poznajo waldorfsko šolo. Premier Jens Stoltenberg je obiskoval to šolo, prav tako mož norveške princese in veliko drugih znanih osebnosti. Tam o waldorfski šoli ne razmišljajo kot o alternativi, ampak bolj kot o dopolnitvi šolskega sistema. Je impulz za izmenjavo idej z državnim šolskim sistemom. Debata neprestano poteka.”

Če bo šlo vse po načrtih, bo prvi waldorfski vrtec na Primorskem odprl svoja vrata v Ajdovščini septembra prihodnje leto. Nekaj posameznikov je že pred leti ustanovilo iniciativo v Kopru, a ni zaživela. Enako se je zgodilo v Novi Gorici. “Njihovo delo se je ustavilo na točki, ko je bilo treba skupino staršev povezati v živ organizem, v katerem ima vsak svojo zadolžitev. Posebnost waldorfskega vrtca je v tem, da ne pade z neba, ampak zraste iz volje, dela in želje staršev in pedagogov, ki sodelujejo že od samega začetka,” pojasnjuje Darja Brecelj Ipavec, profesorica slovenščine na waldorfski gimnaziji v Ljubljani. Že drugo leto skupaj s Ksenijo Francetič, Urško Jazbar, Alenko Tomažin, Martino Pahor Stanič in drugimi usmerja priprave za ustanovitev prvega waldorfskega vrtca na Primorskem. Iniciativa ima tudi svojo spletno stran http://waldorf-ajd-go.blogspot.com. “Pravkar je v nastajanju idejna zasnova za ureditev vrtca v eni najlepših hiš v Ajdovščini. Prošnjo za dodelitev prostorov bomo naslovili na občino. Že dve leti se z odgovornimi tam dogovarjamo za najem prostorov. Temelj waldorfske pedagogike je namreč zahteva, da se v njene programe lahko vključijo otroci vseh družbenih slojev. To ni vrtec za bogate, ampak za vsakogar, ki želi, da bi se njegov otrok svobodno igral v mirnem okolju, poglobil stik z naravo in razvil zdrave socialne veščine,”zagotavlja Darja Brecelj Ipavec. Vrtce s posebnimi pedagoškimi metodami občine običajno financira 85-odstotno, kar pomeni, da je cena teh vrtcev za okrog 15 odstotkov višja od običajne.

> Zakaj tako zanimanje ravno na Norveškem?

“Vprašanje ni, waldorfska šola da ali ne. Gre za vprašanje zavesti populacije, za vprašanje, kakšne vrednote želimo v današnji družbi in s kakšnimi vrednotami želimo, da odrastejo naši otroci. Ko starši oblikujejo te vrednote, se začnejo ozirati po alternativah. Zelo pomembno je, da gre za zavestno odločitev staršev, kakšne vrednote želijo za svoje otroke in svojo družino. Če jih najdejo v waldorfski šoli, tudi prav.”

> Kaj se vam zdi pri vzgoji najbolj pomembno?

“Zame je zelo pomembna kreativnost. Vzgoja mora iti v korak s časom. Vprašati se moramo, kaj vsi skupaj potrebujemo, da bomo napredovali. Danes, v času krize, vlada strah. Kako bomo razrešili ta problem? S standardizacijo ali tako, da bomo otroke vzgajali kreativno? Šolski sistem v glavnem temelji na ideji, da moraš pridobiti določeno količino znanja, da bi zadostili družbenim potrebam. To je splošno uveljavljeno mnenje, ki pa ne zadovoljuje nujno potreb bodoče družbe. Učiš se, in tvoje znanje preverjajo na osnovi preteklih podatkov in izkušenj.”

> Kako naj mladi ljudje zadostijo izzivom prihodnosti?

“Ni najpomembneje, kaj so se naučili, ampak kako bodo to izrazili, kako bodo povedali svoje mnenje. Ko pride človek v leta, se morda vpraša, kako je preživel svoje življenje. Je dobro živel? Človek ima dober občutek, če je na svoj način izrazil svojo enkratno osebnost. Lahko je to gospodinja, ki je v svoji družini ustvarila enkratno vzdušje v skladu s svojimi najglobljimi vrednotami. Nihče tega ne bi mogel narediti na enak način. To je prihodnost.”

> Je to v današnjem izobraževalnem sistemu mogoče doseči?

“Na žalost ne. Če znanje preverjaš s testi, kjer je pravilen odgovor znan že vnaprej, potem je ocenjevanje enostavno. Laže obvladuješ sistem. Vendar v tem primeru motivacija prihaja od zunaj. Učiš se, ker imaš izpit, in ne zato, ker te nekaj navdušuje. To vodi v frustracije, ki jih danes lahko opazimo na vsakem koraku. Tretjina učencev opusti šolanje v srednji šoli.”

> Kakšen je vaš koncept?

“Učenci morajo na osnovi tistega, kar so se naučili, razpravljati in izraziti svoje mnenje. Dva umetniška izraza nista enaka. Ni standardnega odgovora. Dober učitelj je umetnik. Modelira, slika, ustvarja življenje. Umetnik je original. In najboljši učitelji so originali. Mnogi učitelji so frustrirani, ker morajo v državnih šolah uveljavljati sistem, za katerega čutijo, da je napačen. Ampak večina tega ne zna ubesediti. Tekmovalnost v šolah je vzrok, da se otroci bojijo izraziti svojo edinstvenost. Vsak otrok je za nekaj nadarjen, vprašanje je le, kako najde svoje mesto v družbi.”

> Kdaj se vzgoja zaključi?

“Večino stvari se naučimo, ko zapustimo univerzo, ko pridemo v stik z resničnim življenjem. Najbolj inovativni ljudje po navadi nimajo končane univerze. Večinoma veljajo za težavne učence, ker so zelo radovedni in se ne prilagodijo standardom. Tisti, ki ne končajo šole, večinoma niso otroci, ki bi odraščali v slabih razmerah. Gre za inteligentne učence, ki preprosto ne prenesejo sistema, ki vzgaja le intelekt. Da si se sposoben izraziti, moraš biti tudi čustveno zrel.”

> Ali tudi v waldorfskih šolah nekateri učenci ne končajo šolanja?

“To se ne dogaja pogosto. Seveda so problemi, težavni učenci, vprašanje pa je, kako se teh problemov lotimo. V waldorfski šoli mora vsak delati vse. Ne moreš izbirati predmetov. Če si briljanten v matematiki, potem moraš nujno obdelovati les. Ne zato, da bi postal dober mizar, ampak da bi postal dober matematik. Nekateri učenci so bolj praktični, drugi bolj kreativni, tretji bolj intelektualni. A če si praktičen tip, pa v srednji šoli ne moreš uporabiti svojih rok, je hudo.”

David L. Brierley ima štirideset let izkušenj v waldorfskem gibanju. Rojen je v Veliki Britaniji, živi in dela pa na Norveškem. Njegova zasluga je, da so dijaki iz srednjih waldorfskih šol na Norveškem sprejeti neposredno na univerze, brez mature. Leta 1981 je tam ustanovil tudi univerzo za izobraževanje waldorfskih učiteljev. Brierley zadnja leta veliko časa preživi v Sloveniji, ki je postala njegova nova baza za delovanje v južnoevropskih državah, predvsem v Španiji. Tam prek fundacije, ki jo financira banka, pomaga razpadajočemu državnemu šolskemu sistemu.

> Mnogi starši ne poznajo waldorfske vzgoje. Kako bi jo opisali?

“Waldorfska vzgoja je prilagojena razvoju osebnosti. Vprašati se moramo, kaj potrebuje štiriletnik, šestletnik ali osemletnik. V določeni starosti imajo otroci določene potrebe. Če jim ni zadoščeno, so frustrirani.”

> Kakšne potrebe imajo otroci v vrtcu?

“Pri štiriletnikih gre večina energije za to, da stabilizirajo ritmični sistem v telesu. Ko ti otroci spijo, ne dihajo enakomerno. Srčni utrip in dihanje nista usklajena. Zato imajo potrebo, da to harmonizirajo.”

> Na kakšen način?

“Z glasbo. Z ritmičnimi gibi, pesmicami. Prav tako mora dan potekati ritmično: obroki ob istem času, enake, rutinske aktivnosti. To štiriletnikom prinaša zdravje ter fizično in psihološko dobrobit. Največji problemi z zdravjem odrasle populacije so danes povezani z visokim ali nizkim krvnim pritiskom, z astmo, torej neenakomernim dihanjem itd. Sistem ni v ravnovesju. Torej je izpolnjevanje teh potreb v vrtcu dolgoročna perspektiva tudi za bodočnost. Izobrazba je zdravje.”

> Torej ni potrebe, da bi se otroci že v vrtcu učili tuje jezike?

“Dogaja se, da jih že v vrtcih učijo matematike, češ da jim bo šlo potem v šoli bolje. Ampak za to ni nobene potrebe. Nasprotno, tako učenje je zelo stresno. Pri otrocih hočemo rezultate, in to čim prej. To je nesmisel. Rezultate vzgoje lahko vidimo šele v odrasli dobi.”

> Starši se trudijo, da bi svoje otroke vključili v čim več aktivnosti. Je to smiselno?

“Ker starši hočejo pomagati svojim otrokom, jih vključujejo v mnoge različne dejavnosti. Ampak ljudje, ki so v življenju resnično uspeli, ki so kreativni, niso nujno iz dobrih družin. Nasprotno, mnogi izhajajo iz zelo revnega in nestimulativnega okolja. Otroci pogosto kompenzirajo slabe razmere tako, da okrepijo svojo voljo. Tako se izognejo terapiji, kajti živimo v kulturi, v kateri moraš biti stalno na terapiji. Učitelji in psihologi ves čas iščejo napake, zato moraš biti zelo odporen, da uveljaviš svojo voljo.”

> Kako so uspešni ljudje razvili svojo kreativnost, če jih pri tem nista spodbujala šola in domače okolje?

“Z igro. Po možnosti v samoti. Danes so starši zaskrbljeni, če se otrok dve uri sam igra v kotu. Biti sam ni enako kot biti osamljen. Ko si sam, se lahko bolj zbereš, poglobiš, bolje ti deluje domišljija. Zato se moramo vprašati, ali imajo otroci v vrtcu možnost za svobodno igro, ali pa vse aktivnosti potekajo po naprej določenem programu.”

Prvo waldorfsko šolo je leta 1919 v Stuttgartu ustanovil Emil Molt, lastnik tovarne cigaret Waldorf Astoria. Tako kot mnogi drugi izobraženci v času po prvi svetovni vojni je bil tudi Molt zaskrbljen za prihodnost Nemčije in drugih evropskih držav. Verjel je, da je z novimi oblikami izobraževanja mogoče v otrocih nagovoriti njihov čut za sočloveka in naravo. Temelje waldorfske pedagogike je postavil Moltov prijatelj, znani filozof in antropolog Rudolf Steiner.

> Svoboda pri igri dramatično upada. Danes otroci ne smejo več sami ven, starši jih vseskozi nadzorujejo ...

“To je zato, ker živimo v strahu. Starši se bojijo, da bi otroka kdo zlorabil ali da bi padel z drevesa. Torej ne sme plezati na drevo. Nikoli ne sme na stvari pogledati s ptičje perspektive, ker bi lahko padel. Rešitev je v svobodni igri. To je edina stvar, ki v življenju ni programirana. Če kot odrasli ohranimo igrivost, smo kreativni.”

> Kaj je osnovna potreba otroka, ko začne hoditi v šolo?

“Varnost. Če so otroci v prvem razredu navajeni na določeno rutino in jim rečeš, danes pa bomo počeli nekaj popolnoma drugega, vam zagotavljam, da bo mnoge začel boleti trebuh. Če v prvem razredu učencem poveš pravljico, mora imeti srečen konec. Pravljica je lahko zelo razburljiva, junak se sooča z mnogimi ovirami, ampak otroci vedo, da bo na koncu uspešen. Poročil se bo s princeso in vladal kraljestvu.”

> Starejšim učencem v waldorfski šoli namesto pravljic pripovedujete biografije znanih in uspešnih ljudi ...

“Res je. Pomembno je, da učenci vedo, skozi kaj so v življenju šli ljudje, ki so uspeli.”

> Za učenje je torej pomembna zgodba?

“Ne vedno. Učenje se začne z opazovanjem in poslušanjem. Zgodovine se učimo prek zgodb in znanstvenih dejstev. Vendar, če predavam na primer o francoski revoluciji, je najpomembneje, da pri učencih vzbudim radovednost in navdušenje. Snov se jih mora dotakniti. To pa lahko dosežem le, če nagovorim njihova čustva. Znati jim moram opisati dogodke tistega časa tako doživeto, da bodo videli ljudi na ulicah, vonjali hrano in vino tistega časa. Pričarati jim moram ozračje, pričakovanje revolucije ...”

“Dober učitelj je umetnik. Modelira, slika, ustvarja življenje.”

> Potem si bo večina zapomnila tudi letnico?

“Natanko tako. Učimo se prek izkušenj, te pa si lahko prikličemo v spomin le prek čustev, ki so shranjena v naši podzavesti. Sicer je znanje mrtvo. Če se za izpit naučimo vse na pamet, podatke že čez nekaj dni pozabimo. Ni čustvenega okvira.”

> Spomnimo se čustev, pa tudi učiteljev ...

“Seveda. Če je učitelj zmožen govoriti iz srca, potem za učenca predstavlja avtoriteto. Sam se v razredu vedno trudim ustvariti določeno vzdušje. V zadnjem obdobju delam tudi z dementnimi starostniki. V ekipi so tudi zdravniki. Ugotovili smo, da se dementnim ljudem, ki ne morejo niti vstati iz postelje, stanje precej popravi, če se spomnijo določenih dogodkov iz svojega otroštva.”

> Kako jim prikličete spomin?

“Najlaže z glasbo. Če pacientu zapojemo pesem, ki jo je v otroštvu znal na pamet, se pomladi. Mnogi lahko spet sami vstanejo iz postelje. Zanimivo pa učinka ni, če jim predvajamo posneto pesem. Zapeti jo mora človek. Vidite, to je zelo podobno učenju v šoli in odnosu med učiteljem in učencem. Posneta pesem ne deluje, potreben je medčloveški odnos.”

> Ali lahko učitelj ljubi vse učence v razredu?

“Z nekaterimi bo vedno imel poseben odnos, nekaterih pa ne bo preveč maral. To je človeško. Pomembno pa je, da se učitelj vedno vpraša, kdo je njegov učenec. To vprašanje mu mora vedno odzvanjati v mislih. Vsak učenec je edinstveno, neponovljivo bitje. Zato je učitelj ves čas pozoren, opazuje učenca in išče njegove potenciale. Zvečer razmišlja o tem, kdo je na primer Martina. To je dober učitelj. Učence nosi v svojem srcu. Ni nujno, da pozna odgovore na vsa vprašanja. Mora pa vprašanja vedno nositi v sebi. To je ravno nasprotno kot pri testih, kjer je odgovor vedno že vnaprej znan.”

“Rešitev je v svobodni igri. To je edina stvar, ki v življenju ni programirana.”

> Kako bi se obnesli, če bi vas postavili pred razred v državni šoli?

“Odvisno, če bi razred učil ves čas. Veliko frustracijo bi doživel, če bi učil le en predmet in bi se razredi ves čas menjavali. V vsakem primeru bi po svojih najboljših močeh deloval v skladu s svojim vrednotami. Trudil bi se snov razložiti tako, da bi v določenem trenutku v razredu zavladala popolna tišina. Saj poznate občutek, ko v skupini zavlada čudovit mir, ko so vsi ganjeni. To je trenutek ekstaze, ki pa ne more trajati, če bodo učenci že naslednjo uro gledali risanke ali kaj podobnega.”

> Vidite rešitev v spodbujanju kreativnega mišljenja?

“Da. Pa tudi v vzgoji močnih, odpornih ljudi, ki ne bodo potrebovali terapevtov. Zveni preprosto, ampak ni.”

“Skozi vrata učilnice vedno vstopi učitelj, ne sistem.”

> Lahko waldorfska šola nadomesti državni šolski sistem?

“Zagotovo to ni naša ambicija. Vprašanje je, kako bodo izbrali starši. Nismo organizacija ali dogma. Na šolah imamo enako metodologijo, ampak skozi vrata učilnice vedno vstopi učitelj, ne sistem. To poosebljanje je v tehnološki dobi nujno. Sicer pa se waldorfska šola trenutno najbolj širi na Kitajskem, ne v Evropi.”

> Zakaj na Kitajskem?

“Razvoj je tam zelo hiter. Če mi živimo v strahu, so oni polni upanja. Kljub temu se močno zavedajo, da morajo v svojih otrocih vzgajati humanost, sicer bo mehurček počil.” ALJA TASI


Najbolj brano