Človek, ki je samo potrošnik, je bolnik

Foto: TINO MAMIĆ

Foto: TINO MAMIĆ

Foto: TINO MAMIĆ

Dr. Ščuka na delavnicah za mlade in za učitelje govori o petih kategorijah; občutku varnosti, ozaveščenosti, pripadnosti, smiselnosti in učinkovitosti.

Foto: BOŠTJAN BENSA

• 
• 
• 
• 

Spraševal se je, koliko je človek gospodar svojega telesa in svojih strasti. Ali je samo sesalec, pa čeprav z doktoratom, ali je tudi človek? Po upokojitvi je napisal večkrat razprodano knjigo Šolar na poti do sebe. Državo in šolnike skuša prepričati, da bi začeli drugače razmišljati, in začeli vlagati v razvoj osebnosti. Nenazadnje so s podobnim projektom Finci ustvarili tudi zgodbo o gospodarskem uspehu.

Ali si niso vse ugotovitve terapevtov in psihologov glede sodobne družbe in vzgoje precej podobne?

Človekova biokemija in nevrofiziologija, ki sta podlagi za človekov način razmišljanja v nekem socialnem okolju, je povsem enaka. Ne glede na strokovnjake. Sam gledam na vse skupaj malce širše, saj me zanima socialni prostor Slovencev. Kakšni so socialni vzorci otrok v Sloveniji in v čem so različni od otrok v Avstriji ali Italiji? Tu iščem dodatke za splošne ugotovitve teoretikov.

In, so slovenski otroci kaj drugačni od avstrijskih ali italijanskih?

V prejšnjem sistemu enoumja, kot pravimo, so bili Slovenci v drugačnem položaju kot drugi Jugoslovani zaradi večje odprtosti meja z zahodom. Zato so se navzeli občudovanja Zahoda in potrošništva. Takoj, ko smo dobili lastno državo pa smo se tega oprijeli z vsemi štirimi. Slovenec je vedno hotel imeti čimbolj nove in moderne materialne dobrine. Slovenec materialne dobrine tako neverjetno ljubi, da pozabi na prvenstven namen vzgoje in družine, ki ni materija, ampak ljubezen: najprej brezpogojna ljubezen mame do otroka, potem pa odgovornost, ki jo daje oče. Tu se nam je zalomilo. Kot tipičen zahodnjaški narod - nismo namreč vzhodnjaški - pa smo še vedno daleč od tistega, kar so na Zahodu že dognali najprej Finci, nato drugi Skandinavci, v zadnjem času pa tudi Nemci in Francozi. Prebiti se skozi potrošniški neoliberalizem. Uvedba kapitalizma še ne pomeni zrelosti. Ne, ne. S tem smo potešili samo eno ali dve kategoriji osebnosti: telesno in deloma razumsko ali duševno. Zapostavili pa smo tretjo kategorijo, ki je izrazito človeška, zavest o sebi. Nekoč smo jo imenovali duhovnost. Slovenci o tem zelo redko govorimo. Ne moremo je meriti, saj ni znanstvena kategorija. A samo zavest o sebi nam omogoča razmišljati in potem pametno in modro ravnati. To, česar živali ne morejo. V tem smo Slovenci še zelo daleč. Mnogi izobraženci to razumejo, a mi ne verjamejo preveč. Še vedno so namreč z eno nogo v materialnem, saj je velika hiša ali nov avtomobil predpogoj vsega in vzrok, da nimamo časa za otroke. Lažje je plačati krožke in vzgojo prepustiti učiteljem. Če o ozaveščanju govorim dekanu pedagoške fakultete, me sploh ne razume, saj tega ni v načrtu in fakulteta je samo znanstvena ustanova. Slovenci smo se odrekli nekim starim vrednostnim sistemom in smo v novo, evropsko okolje prišli brez postavljenih vrednot.

Kaj so naredili Finci?

Ko sem o tem pisal, so mi univerzitetni krogi očitali, da sem posnemal finski model. Pa čeprav zanj sploh vedel nisem. Sedaj, ko ga proučujem, pa vidim, da je res zelo podoben. Vsi imamo namreč ista izhodišča. Tako Finci kot mi imamo v možganih 200 milijard živčnih celic, ki jih lahko na tak ali drugačen način povezujemo. Finski model se je začel uveljavljati pred kakimi 20 leti s ciljem zmanjšati alkoholizem in samomorilnost. Oblikovanje zavesti o sebi pa je nato bila tudi podlaga za finski gospodarski čudež. Posnemati so jih začeli Švedi, Norvežani, Danci, Nizozemci. Tudi pri nas se premika, saj nismo nič na slabšem kot Francozi ali Nemci. A imamo eno slabost. Ker smo Slovenci, domačih strokovnjakov raje ne upoštevamo in hodimo občudovat Fince. To je tipično slovensko. Majhnost. Prejšnje ministrstvo za šolstvo ga je odklonilo, sedanje mu je bolj naklonjeno. Občutek imam, da so ga strokovnjaki ministrstva sprejeli. A denarja zanj vseeno ni.

Kaj ste konkretno predlagali?

Gre za urjenje zmožnosti. Če hoče kdo igrati na klavir, mora veliko vaditi. Če hočeš postati rokodelec, se moraš v nečem izuriti. Isto velja, če se hočeš razviti v osebnost. Urjenje je v različnih kulturah različno. Skandinavci so prednost dali ekologiji, odnosu do narave, sebe, alkohola, drog. Pri nas sem postavil pet zmožnosti, pet kategorij: občutek varnosti, ozaveščenost, pripadnost, smiselnost in učinkovitost. Malce sem se zgledoval tudi po nemških in ameriških sistemih.

> Zakaj začnete ravno z občutkom varnosti?

Varnost je osnovna človekova potreba. Kadar jo razširim na vsa področja, postane zmožnost, kompetenca. Pri otrocih to z izkustvenimi delavnicami delamo leto ali dve. Otrok je kot polžek, ki si mora zgraditi svojo hišico. Ko stegne rožičke iz hišice in tvega zaupanje okolice, ga ni strah, saj ima hiško, v katero lahko smukne takoj nazaj.

> Je to samozavest?

Tudi. Občutek lastne vrednosti. Občutek varnosti skušamo otroku vzbuditi zgodaj, v prvih treh razredih osnovne šole. Primerno pa je tudi za višje razrede. Ko sem te delavnice prakticiral za srednješolce prvega letnika, sem ugotovil, da so povsem nesamostojni. Še vedno nimajo hišk. Še vedno se skrivajo v hiške svojih staršev. V sebi si niso zgradili občutka varnosti.

> Kje se vidi posledice?

V nesamostojnosti in nezaupanju do drugih. Posledica je strah pred tveganjem. Že pri otrocih opažam vse klinične znake strahu: anksioznost ali občutek tesnobe, psihosomatske motnje, kot denimo lulanje v posteljo, grizenje nohtov, glavobol, bruhanje pred odhodom v šolo itn. Čustvene motnje se kasneje kažejo tudi kot vedenjske motnje in absolutna nesamostojnost. Mladi niso sposobni sprejemati lastnih odločitev.

> Kako starši dojemamo varnost?

Starši morajo otroke prepustiti njihovemu razvoju. Ljudje smo vendar dva ali tri milijone let stara bitja in vse to je v človeku že genetsko dano. Namesto tega pa imajo starši velikokrat otroka pri petnajstih še vedno »na dojki«. Ali pa »na popkovnici« pri dvajsetih. Na delavnicah tudi opažam, da postanejo otroci navdušeni, saj začutijo občutek svobode. Tu ne gre za anarhično svobodo, ampak za odgovorno.

>Se to, kar starši ne naredimo v petnajstih letih, da nadoknaditi z nekaj delavnicami?

Ne ravno z nekaj delavnicami. Naše redne tedenske delavnice trajajo nekaj let. Sodelovati morajo tako učitelji kot starši. Starši lahko svojo vzgojo tako preusmerijo. A prav starši sodelovanje velikokrat tudi odklonijo. Potem jih otroci opozarjajo rekoč: mama, pusti me, to bom naredil sam. Ali pa: pusti mojo šolo, to je moja zadeva, saj hodim jaz v šolo, ne ti.

>S takim odnosom se otroci začno zavedati samega sebe?

Ja. Naslednja kategorija je ozaveščenost. To je duhovnost, svoboda. Sposobnost doživeti sebe. Se sprejeti kot osebnost, ki ni samo telo in razum, ampak celota, ki tudi čustvuje, ima vrednote in osmišlja svoje življenje. Se znati pogledati v ogledalu. Če se opica pogleda v ogledalo ve, da je tam opica. A ne ve, da je to ona. Človek pa ve, da v ogledalu ni samo neki človek, ampak, da je to prav on sam. Tega je zmožen samo človek, ki uporabi kakih osem milijard živčnih celic, da se ozavesti. Za pisanje matematične naloge potrebuje kakih deset ali petnajst milijard živčnih celic. Opica jih niti nima toliko, čeprav se temu počasi približuje, saj gre evolucijski razvoj pri vsej sesalcih naprej.

> Kaj pomeni, če človek ni ozaveščen?

Tipična posledica neozaveščenosti je potrošništvo. Bolščanje v prazno in potiskanje vedno večjih in večjih nakupovalnih vozičkov po supermarketih. Nakupovanje krame, ki jo potem doma zmečeš stran, vse to samo zato, ker je nakupovanje velik užitek. Če bi se vprašal, kaj počnem in ali res to potrebujem, bi prišel do sebe. Ozavestil bi se. A človek tega ne mara. Skriva se pred seboj. Zapira oči pred seboj. Mladi bi temu rekli, da je odštekan. Mi temu rečemo neozaveščenost ali odtujenost sebi. Odtujenost je bolezen sodobne civilizacije. Slovenci postajamo vedno bolj odtujeni sebi.

> Ampak ravno v času recesije nam politiki in gospodarstveniki pravijo, naj trošimo čim več, da bomo tako prišli iz gospodarske krize?

Narobe. Tudi država razmišlja potrošniško. Ekonomisti še vedno menijo, da je razvoj človeštva v kapitalu, gospodarski rasti in bruto domačem proizvodu. Ne. Razvoj človeštva je vedno v razvoju sebe kot bitja. In to le, če razvija vse tri danosti: telesno, duševno in duhovno. La tak človek je zdrav človek. Če gledam širše medicinsko, je človek, ki je samo potrošnik, bolnik.

> Je to podobno odvisnosti od iger na srečo ali drog?

Seveda, to je odvisnost od materialnih dobrin. Imamo nujne potrebe za preživetje. Brez vode, zraka in hrane ne moremo preživeti. Lahko pa preživimo brez vseh igrač, flopijev, kinderjajc, igric, sokov in čipsov. Seveda bi tovarne, ki to proizvajajo, manj delale, če bi se ljudje ozavestili. A se bodo morale preusmeriti. Gre za razvoj človeštva.

> Bi tako obrnili trend, da kljub vedno naprednejši tehnologiji delamo vedno več časa?

Urniki bi se lahko skrajšali, vendar bi se človek moral sprijazniti z manjšo plačo. Dalo bi se živeti tudi z nižjimi plačami. Slovenci govorimo, da težko živimo. Potem pa gre pol milijona Slovencev na počitnice v Dalmacijo. Jaz nisem šel niti za en dan. To je namreč noro. Denar bom raje porabil za knjige ali za kakšno koristno potovanje. Pozimi Slovenci mislijo, da morajo kupiti najnovejšo smučarsko opremo in iti na smučanje v Italijo ali Avstrijo. To je nečimrnost. Če bi se ozavestili, bi videli, da nimamo tako slabega standarda, kot jamramo. Za tak standard bo treba več delati, čeprav so sindikati proti podaljšanju delovne dobe. Naj malce razmislijo! Naša življenjska doba se daljša, storilnost pa veča. Saj človek pri sedemdesetih še ni bolnik, da bi moral v dom za ostarele in na voziček. Do 65. leta lahko dela. Ne izhajati samo iz sebe, ampak tudi iz drugih. Vprašanje je, kakšen je naš odnos do dela. Ker nismo ozaveščeni, doživljamo delo kot prisilo in obveznost, ne kot dejavnost za uveljavljanje sebe.

> Kaj pa delo za tekočim trakom? Tu bi težko govorili o uživanju v delu.

Delo za tekočim trakom je sicer avtomatizirano, a ga ozaveščen delavec opravlja brez odporov Zelo veliko ljudi dela enolična dela. A kljub temu je njihov odnos do dela pozitiven. Dopoldne si v tovarni, popoldne greš na sprehod. Ne pa v supermarket, da bom zapravil, kar sem dopoldne zaslužil. Sprehod nič ne stane. Sonce je še vedno zastonj. Drevesa in trava nam še vedno brezplačno ponujajo na ogled svoje lepe barve. Povsem smo zgrešili, če iščemo zadovoljitev v novi obleki ali avtomobilu. Skandinavci hodijo petnajst let v istih hlačah in nosijo čevlje, dokler se ne strgajo. Začeli so manj trošiti. Naša in finska plača srednjega razreda sta približno enaki. A Slovenci porabimo samo za avtomobil eno tretjino plače, Finec pa eno trinajstino. V tem je velika razlika. Mi trošimo za luksuzne in nepotrebne stvari tudi do četrtino plače, Finec pa pet odstotkov. Finci trošijo veliko več za rekreacijo, ples, ribarjenje.

> A vendar gre človek raje v trgovino kot v hribe?

Več kot dve tretjini Evropejcev razmišljata tako. Iščejo srečo v nakupovanju, a na koncu ugotavljajo, da v tem ni sreče. Opeharjeni bodo, ko bodo spoznali, da multinacionalke izrabljajo njihove oprane možgane. Sreča je v iskanju sebe. Smisel pa je v pomoči drugim.

Od sebe k drugim?

Ja. O tem govori tretja točka, pripadnost. Najprej družini. Potem razredu, šoli, kraju, pokrajini, narodu. Ljudje smo vendar socialna bitja, in iščemo bližino sočloveka. Občutek pripadnosti je v ljudeh vedno šibkejši. Namesto, da bi ljudje pripadali drug drugemu, se raje družimo s psi in mačkami.

Zakaj?

Zaradi odtujenosti. Strah nas je bližine drugega, ko bi se morali drugim razkrivati. Ljudje pa ne maramo, da nam sogovornik v obraz pove, kar si misli. Tega nismo več vajeni. Ne znamo se prijazno nasmejati in si pri tem pogledati v oči. Na cesti si ne rečemo več dober dan. Pogledamo v tla in gremo mimo. A kako lepo je srečati človeka in ga pozdraviti! Živim v zelo majhnem stanovanjskem bloku v Novi Gorici. Najstarejši stanovalci se pozdravljamo in nasmejemo. Novi, ki prihajajo, gledajo v tla. Nekaj let potrebujejo, da začnejo odzdravljati. To je odtujenost civilizacije, kjer se ljudje ne čutijo pripadnosti drug drugemu. Zato postaja tudi sodobna slovenska družina le še prebivališče odtujenih posameznikov. Kraj, kjer neka mama še vedno skuha večerjo, člani družine pa živijo drug mimo drugega. Da bi znali dati otroku resnično in brezpogojno ljubezen ter jih naučili odgovornosti, potrebujemo čas in zrelost. Tega se v supermarketu ne da naučit, saj je stvar osebne zrelosti. Zato je ljubezni in vez med ljudmi vedno manj. Ne gre samo za pomanjkanje partnerske ljubezni. Govorim tudi o ljubezni do ljudi, narave, sorodnikov, bližnjih. Ljubezen tudi sicer zelo radi vežemo samo na spolnost. A ljubezen je tako velika vrednota, da spolnost skoraj nima kaj iskati zraven. Svoje prijatelje ljubiš, a nikoli ne pomisliš, da bi jih spolno izrabil, mar ne?

> Je odtujenost vzrok za družinske krize?

Mislim, da. Mlade ni nihče učil, kako razvijati osebnost. Ko se mladostnik zaljubi, ga biološke danosti, nagon po razmnoževanju, vodijo v spolnost. Zaljubljenost je premalo, je le čustvo, ne pa vrednota kot je ljubezen. Lahko sta dva nora drug na drugega, a čez nekaj let opazita, da to ni tisto, kar želita. Takrat pa so lahko tudi že otroci vmes. Par gre narazen in razvez je vedno več. Še nedavno je bilo razvez 25, danes jih je že 40 odstotkov. Kmalu bomo kot Američani, kjer je zakonskih razvez že več kot polovica.

> Upada pa tudi število samih porok?

Da. Trdnost zakonske zveze sicer tudi včasih ni bila kdo ve kako čvrsta. Nedavno so v urbarjih na Bavarskem odkrili, da so bili ljudje pred petsto leti bolj divji. Ženske so bežale stran od moških, ker so bili pregrobi, nasilni, odvisni od alkohola, pretepaški. Polovica zakonskih zvez je razpadla. Ena tretjina ljudi pa sploh ni bila poročena, saj so jo predstavljali vojaki, menihi in redovnice. Elita je bila takrat sicer drugačna, bolj odgovorna do otrok in zakoncev. Današnja zakonska zveza je v primerjavi s tisto v renesansi veliko bolj trdna. Ozaveščanje mladih pomeni, da postanejo bolj zreli in da v zakonsko zvezo vstopajo bolj odgovorno. Ne gre toliko za zvestobo partnerju, kolikor za zvestobo do otrok. Zanje naj bi bil odgovoren. Zato je urejena družina vsaj do pubertete zelo dobra podlaga za njihovo odraščanje Če pa otroka že pri dveh letih vzgajam tako, da ga posadim v voziček in ga v nedeljo dopoldne prevažam po supermarketu, je to presneto slaba popotnica za njegovo življenje.

> Kako priti ven iz tega začaranega kroga? S prepovedjo nedeljskega dela trgovin, ali kako?

Ne, ne. Trgovine so lahko odprte 24 ur na dan. Treba je ljudem odpreti oči. S prepovedjo ne dosežeš ničesar. Alkohol in tobak nista prepovedana. Od človeka samega je odvisno ali bo kadil in pil. Hudo pa je, ko nekaj postane samo navada. Če greš v trgovino ali v cerkev samo iz navade, je nesmisel. Tako kot ni smiselno piti ali kaditi iz navade, razvade. To namreč pomeni, da človek ni ozaveščen tega, kar počne.

> Je torej ozaveščenost pot iz odvisnosti? Nekateri strokovnjaki namreč trdijo, da se telesne odvisnosti od droge ali alkohola razmeroma hitro in uspešno odvadiš, medtem ko psihološka odvisnost ostane vse življenje?

Mislim, da to ni res. Veliko sem delal z odvisniki. Fizično se resnično hitro rešiš odvisnosti. V enem letu sem v Novi Gorici pomagal iz odvisnosti od heroina 150 ljudem. In to brez metadona, da ne bo pomote! To sicer ni bilo všeč zagovornikom metadona, ki še vedno trdijo, da je metadon rešitev za odvisnike. Jaz vztrajam, da je rešitev v ozaveščanju sebe, zato sem se raje umaknil. Res je, telesne odvisnosti se lahko rešiš lažje, kot bi si mislil.

> Zakaj se je to zgodilo? Zaradi uspešne pomoči odvisnikom ste morali projekt opustiti? Ali ne bi moralo biti ravno obratno, saj ste pomagali tolikim ljudem?

Slovenska doktrina je metadonska. Ker se z njo nisem strinjal, sem moral oditi. A pustimo to za kdaj drugič. Z nekaterimi odvisniki sem delal kasneje še s socialnimi programi. Pomagal sem jim ozavestiti se. Ne vem, koliko je bila ta metoda uspešna, vsekakor pa po mestu vidim gotovo vsaj 40 ali 50 nekdanjih odvisnikov, ki so danes zdrave osebnosti. Vidim jih, ko se sprehajajo z otroškimi vozički, kako pozdravijo in pogledajo v oči. Naj se vrnem k alkoholu. Ozaveščeno pitje je povsem odvisno od moje svobodne volje. Če sem ozaveščen, se brez problema lahko odpovem kozarcu vina. Če to seveda hočem. V taki potrošniški družbi neozaveščenih ljudi, je zdravljenje odvisnosti zelo težko. Strokovnjaki, pedagogi in psihologi namreč ne upoštevajo tretje dimenzije človeka, njegove duhovnosti. Samo z medicinskimi sredstvi in razumom se ne da ozdraviti odvisnosti.

> Je naša družba naklonjena odvisnostim tudi zaradi zunanje naravnanosti – denimo v gostilni je bevanda najbolj zdrava pijača, saj so tudi stoodstotni sadni sokovi polni škodljivih dodatkov, ustekleničena voda pa ekološko sporna?

(smeh) Ne pijem bevande ampak raje kozarec vina in nato kozarec vode. Pijem pa zmerno, ker ne želim biti omamljen. Zato tudi ob vsakem kozarcu vina popijem še kozarec vode. V pijanosti človek ni več ozaveščen. Bolj kot pijem, bolj je moja zavest ozka. Morda pa ljudje želijo imeti zoženo zavest? Bolj kot je zavest zožena, bolj je pivec podoben sesalcem. Opici, denimo. Na koncu pa postane že žival, zverina. Nekateri ženo pretepejo v veliki pijanosti.

> Kaj pa rahla okajenost? Ko se človek z alkoholom le sprosti, zapoje in ne postane agresiven?

Ne verjamem pregovoru, ki pravi, da je v vinu resnica. Mislite, da zavore padejo samo, ko je človek pijan? Najboljše sredstvo za brisanje zavor je ozaveščenost. Tudi naši šolarji, ki jih učimo ozaveščanja, se znajo zabavati brez alkohola. Seveda tudi brez droge in brez tobaka. Sami pri sebi to preizkušajo in vidijo, da gre. Preprosto gredo v naravo, se prepustijo svojim čutom: vidu, sluhu, tipu, vonju, okusu in gibanju, da začutijo sebe. To je tisto, kar naredi človeka sproščenega.

> Varnosti in ozaveščanju sledi vaša tretja kategorija, smiselnost. Kaj je to?

Smiselnost je že precej zapletena kategorija. Do nje pridemo po štirih ali petih letih dela z otroci, ko so že ozaveščeni, in ko so že vzpostavili stik s seboj. Gre za preverjanje lastne vesti in lastnega načina mišljenja, ter sposobnost izražanja svojega mnenja in doživljanja. Naše življenje se dogaja, je niz dogodkov. Če gledam duhovno, pa dogodek lahko tudi doživim. To na znanstveni način težko opišem, saj potrebujem poetični jezik, ki omogoča izražanje v prispodobah.

> Je to nujno povezano z religijo ali človekovo vernostjo?

Ne, ni nujno. Tudi nevernik lahko doživlja. Je pa povezano, saj je verovanje vezano na doživljanje in ne na razumevanje.

> Se da to doseči tudi brez religije?

Seveda. Osebno se religij malce bojim zaradi slovenske naravnanosti do religij. Izhajamo iz balkanskega kotla, kjer je zaradi religij umrlo na stotisoče ljudi. Tudi pri nas je zaradi ideologij in religij med drugo svetovno vojno prišlo do državljanske vojne. Saj ni šlo samo za osvoboditev izpod okupatorja, ampak tudi za bratomorno vojno. Tega se bojim, ko postanemo levi in desni, črni in beli, naši in vaši. Pri šolskih otrocih zato nočem nikakor vpletati religij v šole. V mojih projektih se religij ne dotikam, ker otroci prihajajo iz različnih okolij. Iščem vrednote, ki so sprejemljive za vse. Medicinsko, kot zdravnik, si želim, da bi ljudje bili odprti, široki in strpni, hkrati pa zdravi. Da ne bi trošili energije za norosti kot je ubijanje ali vojna. Kot zdravnik si zato želim, da bi bila šola neideološka. Na lastni koži sem izkusil obe ideologiji: najprej v nunski šoli, potem pa v komunistični. Pranja možganov je bilo veliko.

> Je naša šola neideološka?

(premolk) Dobro vprašanje. Današnja šola ne bi smela biti ideološka. Mislim, da ni. Od naših učiteljev se namreč ne zahteva članstvo v neki politični stranki. Učitelji so lahko vsi, ne glede na veroizpoved ali svetovni nazor.

> Kaj pa pri pouku zgodovine, kje je namreč še vedno nekaj ideologije? Ali na Fakulteti za družbene vede, kjer sem velikokrat slišal profesorje, ki so odkrito blatili ene politike, druge pa hvalili? Ali pri učiteljih, ki na potrošništvo ali druge sodobne vzorce obnašanja gledajo povsem nekritično?

To je možno, če šola ne dovoli dialoga. Poučevanje bi moralo biti tudi pogovarjanje. Učenci bi morali z učitelji izmenjevati mnenje. Ozko politično gledanje ni opravičljivo. Sovražiti soseda samo zaradi politične opredelitve, svetovnega nazora, barve kože ali spolne usmeritve je popoln nesmisel. Kot zdravnik se ne želim opredeljevati niti politično, niti ideološko. Nikomur nimam pravice prati možganov. Tudi tistemu, ki verjame v potrošništvo, pustim njegovo prepričanje. Z dialogom pa mu skušam dokazati nevarnosti potrošniških sistemov in neoliberalističnih ekonomskih vrednot. Povedal mu bom, da se gospodarske krize ne bodo nehale, če se ne bomo spremenili mi. Enako velja za učitelja v šoli: ravnati bi moral po svoji vesti. Če jo ima, seveda.

> To je precej težko?

Težko je izprašati si lastno vest. Če potrošnika vprašam, kaj je smisel njegovega življenja, ne zna odgovoriti. Ko vprašam kolege – star sem skoraj 73 let – kaj počno, mi odgovorijo, da so doma, ker so v pokoju. Potem me vprašajo, kaj pa jaz, in jim rečem, da še vedno delam. Prav v tem, da pomagam drugim s svojim znanjem sem našel smisel življenja. To me ohranja, drži na nogah, in mi vrača svežino. Zato sem srečen. Pa ne morejo razumeti. Tudi šolarji ne morejo razumeti, zakaj morajo v šolo ali zakaj se morajo učiti. Starši bi jim morali odgovoriti s protivprašanjem: kaj misliš, da je moja dolžnost in kaj tvoja? Otroci si takih, čeprav pomembnih vprašanj ne zastavljajo več. Otroci naj bi spoznali, da je dolžnost staršev vzgajati, njihova dolžnost pa učiti se.

> Odrasli da imamo svoje dolžnosti?

Seveda. Dolžnost ljudi bi naj bila poštenost, odprtost do drugih, resnicoljubnost, dobronamernost, pomoč ljudem v stiski itd. V tem mi je blizu deset sinajskih božjih zapovedi. Mislim, da je primerneje učiti jih teh zapovedi kot pa jih navajati k lažem in jim pisati lažna opravičila za šolo. To so veliki grehi. Ne le, da lažeš, ampak da še otroka učiš lagati!

> Kaj pa male, dobronamerne laži? Ali ni mala laž različna od velike?

Nikakor ne. Laž je laž. A najbolj nevarna laž je blebetanje, mlatenje prazne slame oz. govorjenje v prazno. V angleščini se uporablja izraz, oprostite izrazu, 'bullshit', ali po naše, sranje.

Zakaj?

Laž naleti pri ljudeh hitro na odpor. Ko človek naleti na laž, se upre. Posebej novinar. (nasmeh) Laž ima namreč kratke noge. Blebetanja pa je toliko, tudi v medijih, da me je groza. Ni ga veliko le v šolah, politiki in na televiziji, ampak žal tudi med duhovščino in znanstveniki. Ko se npr. znanost napihuje s praznimi besedami in ko mlatijo prazno slamo visoko izobraženi in pomembni ljudje. To je že nevarno, ker postaja ob tem poslušalec utrujen in apatičen, s tem pa omogoča, da blebetajo dalje.

> Je tako govorjenje pot do učinkovitosti, vaše pete kategorije?

Učinkovitost se meri tudi po jasnosti in odločnosti v delu, odločitvah in načinu govora oz. sporazumevanja. Pa ne samo to. Predvsem je učinkovit tisti, ki je gospodar svojih strasti, hotenj in nagnjen, ki zmore v pravih merah uživati in izrabiti svoj prosti čas, ki zna oblikovati zase zdrav življenjski slog, braniti svoje vrednote in nazore ter zmore dopustiti drugim njihove vrednote. Učinkovitost se meri tudi v načinu varovanja zdravja in okolja, ustreznem odzivanju na strese, preprečevanju izgorelosti ter v skrbi za javne dobrine. Slovenci se bomo morali naučiti pohvaliti učinkovite soljudi, ne pa jim zavidati. Protestanti pravijo: “Če je sosedova trava bolj zelena, pognoji svojo!”

TINO MAMIĆ