Andrej Bijuklič: “Najbolje se počutim v objemu podivjane reke”

26-letni Andrej Bijuklič iz Solkana je ekstremni kajakaš; eden najboljših pri nas, uveljavljen tudi v tujini. Razpenjene vode na najtežjih odsekih rek je začel premagovati, ker ga klasična tekmovanja v veslanju na divjih vodah, s katerimi je začel na Soči, niso zadovoljila.

Andreja Bijukliča je ves čas vleklo drugam, naprej, onkraj, in tako je pristal med četico tistih, ki jih ima večina za norce, samomorilce, iskalce nesreče ... Ampak ne išče nesreče. V tem, kar počne, je najbolj srečen. S svojimi podvigi se ne postavlja; z nogami ostaja trdno na tleh; ko ni na vodi, seveda, ki je njegov najljubši element in kjer se počuti najbolj doma.

>Kdaj in zakaj ste zaveslali v ekstremne vode?

“Veslati sem začel pri osmih, devetih letih v Kajak klubu Soške elektrarne. Vztrajal sem nekaj let, a se nisem nikoli zares našel v teh klasičnih okvirjih treningov in tekmovanj. Potem smo začeli s prijatelji vse pogosteje veslati po rekah na lastno pest, kar nam je dajalo tudi več svobode, saj se sam odločaš, kje in kako boš veslal. Seveda gre tudi za izziv in adrenalinska doživetja.”

>Kaj je pri tem najbolj vznemirljivo?

“Zagotovo ne le samo veslanje, ampak celotno doživetje ... da se odpraviš nekam spoznavat nove ljudi in kraje, da najdeš pot do reke in vse drugo, kar doživiš ob tem.”

> V čem se vaše veslanje razlikuje od klasičnega s kajakom?

“Za to, kar počnem, v slovenščini še ni pravega izraza. V angleščini so ta šport poimenovali creeking. Creek je hudournik oziroma ozka reka, creeking pa je veslanje na posebej zahtevnih rečnih odsekih; celoten tok reke namreč običajno ni zanimiva. Na nekaterih rekah je mogoče prebiti tudi po več dni s polno opremo, na drugih pa obstajajo odseki, ki jih ni še nihče preveslal. V takih primerih gre za raziskovanje, odkrivanje novega, kar pa zahteva veliko časa. Sam se za zdaj osredotočam predvsem na znane rečne odseke, čeprav me mika tudi raziskovanje. Nekaj tega sem že tudi opravil.”

>Kdaj je adrenalin na vrhuncu?

“Takih trenutkov je veliko, na primer, ko premaguješ zahtevno brzico, adrenalinsko pa je tudi, ko denimo koga rešuješ iz vode, ker te je strah zanj. Pri creekingu gremo običajno na vodo v skupini. Ko greš na novo, še nepreveslano reko, si moraš brzico ogledati, poskrbeti za reševanje in šele potem se lahko spustiš čez njo.”

>Kako poteka reševanje?

“Tistemu, ki je v težavah, vržeš z brega reševalno vrv, ki je obvezen del opreme. Pri tem je pomembno, da se postaviš na tako mesto, od koder mu lahko pomagaš iz katerekoli pasti, najsi bo to rola, spodjeda, sifon, zataknjeno deblo ali kaj podobnega. Tega je, kolikor hočeš. Ko se znajdeš pod vodo v krizni situaciji, vedno gledaš, od kod bo priletela vrv, če je bilo seveda poskrbljeno za reševanje. Če ni bilo, se pač boriš do konca.”

>Ali vedno poskrbite za reševanje?

“Če na bregu ni mesta za reševalce, se pač boriš do konca. Če je dobra ekipa, stavimo velikokrat tudi na zaupanje. V tem primeru gre eden od skupine naprej in preveri razmere na nevarnih točkah. Pokaže ti linijo, po kateri je treba veslati, in če mu zaupaš, mu pač slediš. Če te karkoli zmoti, pa je najbolje, da se prepričaš kar sam. Ponekod so razmere tako zahtevne, da je samoumevno, da je eden od skupine zadolžen za reševanje. Na posebno nevarnih brzicah pa se lahko tudi zgodi, da samo eden vesla, vsi drugi pa so pripravljeni na reševanje.”

>Kakšna so merila za težavnost odsekov?

“Zahtevnost odsekov se meri v stopnjah. Od prve, najlažje, do pete, najtežje. Tudi na Soči je vseh pet težavnostnih stopenj, pa čeprav so te ocene zelo relativne. S peto stopnjo je na Soči ocenjen katarakt, ki pa je relativno enostaven. Ker ne gre za kanjon, lahko hodiš ob bregovih, kar omogoča morebitno reševanje in ogledovanje. Poleg tega je blizu civilizacije, brzice pa tudi niso tako strašno zahtevne.”

>Greste kdaj veslat tudi sami?

“Tudi, ja. Na Sočo, pa tudi na kakšno reko, ki je še ne poznam. Na vse težje reke pa grem raje v skupini. Čeprav je creeking individualen šport, je tudi timski. Če greš sam, moraš biti zelo samozavesten, sicer lahko hitro izgubiš opremo pa tudi življenje. Zagotovo je precej teže veslati sam. Po drugi strani pa ti v določenih primerih ne more nihče pomagati. Obstajajo brzice, ki jih pač moraš prepeljati. V angleščini se jim reče “must run“. Gre za primere, ko imaš pred seboj zahtevno brzico, takoj za njo pa kanjon, tako da reševanje ni mogoče. Tam greš, in če ti ne uspe, greš po gobe.”

> Veslati ste začeli na Soči. Je Soča danes za vas še vedno izziv?

“Soča je zakon, posebej njen katarakt je nekaj posebnega. Neokrnjena narava, ki je daleč od civilizacije, hkrati pa tako blizu nje. Katarakt ima vse lastnosti pete stopnje. Gre za odličen naravni poligon, ki ima vse pogoje za dober trening in uživanje. Predvsem pa je vabljiv za tiste, ki obvladajo četrto stopnjo in se pripravljajo na peto. Za koga, ki obvladuje peto stopnjo, pa ne predstavlja pravega izziva. Res da ima veliko sifonov, je pa linija veslanja taka, da jo je moč obdržati in se tako izogniti nevarnim pastem.”

>Na Soči je bilo med kajakaši že več smrtnih nesreč. Kateri so glavni vzroki za to?

“Prvi je neznanje, drugi pa podcenjevanje reke oziroma precenjevanje samega sebe. Ljudje naredijo pač en korak več, kot bi smeli.”

>Kako je s strahom in njegovim obvladovanjem?

“Tudi strah je po svoje izziv. Je vedno prisoten in dober, saj te malo zavira. Ne sme pa ga biti preveč, zato je treba iskati zlato sredino. Je pa v zvezi s strahom zanimiva moja izkušnja iz Kalifornije, kjer smo veslali poleti. Prav malo je namreč manjkalo, da nisem na bregu stopil na klopotačo! Vsakokrat, ko sem potem stopil na suho, sem najprej nabral kamne in jih pometal v bližnje grmovje ... Tudi strah je torej lahko zelo relativna zadeva.”

> Kalifornija je vaše najbolj sveže doživetje. Kje vse ste veslali?

“V Kaliforniji sem bil junija in na začetku julija lani skupaj z Igorjem Mlekužem in Luko Reberšakom, nekaj prijatelji iz Avstrije in Rokom Šribarjem, ki že 25 let živi v ZDA in zelo dobro pozna teren. Odveslal sem dvajset odsekov na različnih rekah. Sprva smo sicer nameravali opraviti nekaj večdnevnih spustov, ko tudi spiš ob reki, a so bile reke preveč visoke in se nam načrti niso izšli. Sezona je bila nenormalna, saj je 1. junija, ko smo pripotovali, še snežilo. Na nekaterih rekah pa je tam mogoče veslati le dva tedna, saj je vode sicer preveč ali premalo. Zato smo se v Kaliforniji selili z reke na reko, ki so bile včasih druga od druge oddaljene tudi po 500 kilometrov.”

>Kje vse ste še veslali po svetu?

“Največ v Alpah. Vsi silijo drugam, meni je pa še vedno zelo všeč v Alpah. V Švici, Franciji in Italiji je veliko zelo dobrih rek. Za razliko od drugih območij so dostopnejše, saj je skoraj vedno v bližini rek tudi cesta. Poleg tega imaš na relativno majhnem območju skoncentrirane težke brzice in nevarne odseke, kar je svojevrstna prednost. Po Alpah je običajno na vrsti Norveška, prav tako bogata z rekami, ki sploh še niso raziskane. Nova Zelandija pa je že drugačna zgodba. Najbolj vznemirljive reke so namreč na zahodni obali južnega otoka, dostopne pa so le s helikopterskim prevozom. Zaradi odmaknjenosti tudi ni možnosti reševanja. Če se ti tam kaj zgodi, si mrzel.”

>Kakšni so vaši prihodnji načrti in izzivi?

“Če bo šlo vse po sreči, grem februarja v Španijo, v Galicijo, aprila v Albanijo, poleti pa v Čile.”

>Kako pa financirate te odprave?

“Nekateri gredo pozimi za teden ali dva na smučanje in poleti na morje, jaz pa grem veslat. Finančno so te odprave res kar zajeten zalogaj, po drugi strani pa imaš veliko od tega. Sam si sploh ne predstavljam drugačnih potovanj. Če že grem, grem s čolnom. Stroške krijem bolj ali manj sam, vso opremo pa dobim od pokroviteljev. No, za odpravo na Novo Zelandijo in v Kalifornijo so nekaj malega prispevali tudi pokrovitelji.”

>Kaj pričakujejo pokrovitelji v zameno?

“Zanje je najpomembnejše, da jih oskrbiš s privlačnim materialom. Zelo so zadovoljni s fotografijami, teksti ipd. Slikovni material potem uporabijo za reklamne kataloge in podobno. Veseli so tudi posnetkov, saj imamo na vsaki odpravi tudi kamere.”

>Iz posnetega materiala ste naredili že kar nekaj krajših filmov ...

“Res se jih je nekaj že nabralo, dva iz Norveške, potem iz Nove Zelandije, v Kaliforniji posneti material je še v obdelavi, pa še nekaj jih je iz Evrope. Nekateri so bili prikazani tudi na raznih festivalih. Filme sem običajno montiral vedno sam, posnetke iz Kalifornije pa smo skupaj s scenarijem, idejo in glasbo prvič predali neki produkcijski hiši. Želeli smo narediti korak naprej, pripraviti krajši, okrog 20 minut dolg dokumentarec, ki ne bi bil vezan le na dogajanje na vodi. Z malo sreče naj bi bil film končan do konca januarja.”

>Se boste z njim udeležili festivalov?

“Če bo film dober, zagotovo. Vsak rad vidi, da se mu delo povrne. Do zdaj smo to počeli bolj na ravni hobija in za pokrovitelje, zdaj pa je čas za kaj resnejšega. Sicer pa s tovrstnimi filmi ni lahko prodreti, ker je veliko podobnih in so vsi dobro posneti. Vsebinsko pa se mi zdi, da je tu še precej rezerve.”

NACE NOVAK

---