“Nobene etike, zlaganost, pohlep. Zmedenost ljudi.”

“Samo en centimeter, samo centimeter, pa so sfalili, trotli!” se v romanu Potaknjenci Maje Gal Štromar na tiste, zaradi katerih Trst ni naš, jezi “Von Babi” Petra Šelca. Junak v življenju marsikaj “sfali”, a nikakor ne intrigantne knjižne vloge botanika, ki morebiti niti tako nebogljen, kot je sprva videti.

V koprsko knjigarno Libris bo s svojo avtorico prišel 21. maja.

> Potaknjenci je nenavaden naslov. Simbolika rastline, bitja, ki se izjemno oklepa življenja. Tudi ko ga kje odrežejo, bo znalo drugod pognati korenine, drži?

“Glede na to, da je glavni junak Patrik Šelec vendarle botanik, sem celotno knjigo naravnala na ta besednjak. Obenem pa gre za igro besed, saj je med potaknjenci in podtaknjenci dejansko razlika, pa čeprav so me lektorji popravljali in spraševali, ali vem, kaj delam. Potaknjenci so pravzaprav vsebina knjige. Glavni moto je: kaj naredi človek, svojevrsten potaknjenec, ki se znajde na križišču, ki je pravzaprav že odrezan, anesteziran, omrtvičen, ki ne živi, vegetira in ki bi ga po vseh teorijah lahko mirno odpisali? Preživi ali ne preživi? To vprašanje si zastavljam v knjigi in nanj puščam delno odprt odgovor.”

> Zakaj ste se odločili za svojevrsten triler?

“Pravzaprav gre za hibrid med psihološkim romanom in trilerjem ali detektivko. Potrebovala sem nekakšen zunanji okvir, ker če bi samo popisovala Patrikove notranje monologe, bi branje lahko bilo strašno dolgočasno. Poleg tega pa vemo: vse, kar se nam dogaja v življenju, vsa notranjost, psiha, se sinhronicitetno, kakor bi rekel Jung, reflektira v zunanji svet. Dejansko psiha teži k evoluciji, in če se človek ne zna poslušati in slišati, naleti na odmeve, ki prihajajo od zunaj v nekakšni refleksiji. Morala sem iznajti formo za tega junaka, ki ga bo potisnila naprej in ga bo spravila v stanje, da se odzove. Ideje sem dobila tudi v časopisu, v črni kroniki, dograjevala okvir, se odločala, da se znajde sredi sodnega procesa in podobno. Tako se je zgodila ta navidezna razdrobljenost, hektičnost romana.”

> Svojevrstna rašomonska tehnika pripovedovanja. Bralec si zgodbo sestavlja iz prvoosebnega pripovedovanja, policijskih poročil, pisem, poročila sodnega zapriseženega psihiatričnega izvedenca … Videla sem fotografijo, ko so vse strani romana ležale na tleh vašega stanovanja, v pričakovanju sestavljanja v celostno zgodbo. Ste res tako dobesedno sestavljali knjigo?

“Ja, posamezne dele, odzive, odmeve sem sestavljala, ker sem hotela ustvariti napetost, tako da do konca ne vemo, koga glavni junak ubije in ali ubije. Je res on morilec? Če govorimo o zunanjem okviru, o tem, karkoli že ubija ali ne, je treba skrivnost ohranjati do epiloga. Notranji okvir pa je dejstvo, da Patrik dejansko mora pobijati. Vsi mi nekako prepoznavamo in pobijamo oziroma preraščamo senčne stvari v življenju: pobijamo starše, pobijamo vzorce in gremo tako seveda naprej.”

> Glavnega junaka določajo močne ženske, ki v njem povzročajo zanimive monologe, nemalokrat začinjene z jedkim humorjem. Na drugi strani pa imamo grozo nenavadnega umora. Roman bralca prestavlja v različna vzdušja.

“Sedaj, ko berem z nekoliko distance, se mi včasih dozdeva, da so nekateri liki bolj karikature. Veliko je cinizma, distance in, upam, samoobešenjaškega humorja. Ampak prav zato se mi zdi, da s slogom ohranjam ravnovesje, ves čas vozim po mejni črti, ker na nič ne želim dokončno odgovoriti. Tako močno količim z vsemi determinantami, ki se nabirajo okrog glavnega lika - od policije, sodišča do različnih oseb -, da bi prišla do izraza njegova tankočutnost, njegova človeška zmaga.”

> V knjigi srečamo italijanščino in nemščino, pa prgišče pogovornih besed, med katerimi ima “sfaliti” pomembno vlogo. Tudi bralec ima občutek vse do konca, da mu “fali” detajl ...

“Ja, ker tudi Patrik neprestano 'sfali', kot pravi tudi v nemščini beseda 'ein bißchen' do nečesa, samo še milimeter, samo toliko je sfalilo, da bi nam uspelo ...”

> Kakor pri Ahilu in želvi, ki se tudi pojavita.

“Seveda. To je metafora, ker Ahil teče za želvo, a je nikakor ne more uloviti, kar je seveda paradoks. Neprestano se ženeš za nečem, česar ne moreš uloviti. In to zmeraj 'sfališ', čisto za malo.”

> Tako kakor smo za malo ostali brez Trsta, kar neumorno ponavlja babica. Roman ima veliko referenc na primorske kraje.

“Seveda, saj se dogaja v Kopru. Ves čas pisanja sem imela pred očmi Koper; videla sem stolno cerkev, čutila utrip morja ... Pa Grožnjan, veliko je mediteranskega kolorita. Zato tudi jezikovna mešanica. Trst je nekoč bil pod Avstro-Ogrsko, zato je takrat tu bilo veliko avstrijskih meščanskih družin ...”

> In junakova babica si domišlja, da je bila ena izmed njih.

“Babi Marianne Von Schellez pravi, da je modre krvi in postavlja Patrika v vlogo prestolonaslednika, padlega dioniza, kot ga kasneje poimenujem. Z njo in njenim domišljanjem se pojavlja nemščina.”

> Pa veliko podrobnosti, ki dajejo okus zgodbi. Denimo bomboni, a ne katerikoli.

“Ja, to so bile 'caramelle con gusto alla menta', tisti zeleni, ki so ti jih v trgovini stehtali in dali v 'škartoc'.”

> Spomini iz otroštva?

“Seveda, moja nona in babica sta mi kupovali bonbone. Pa v knjigi omenjam tudi 'lakše se diše', to so bili legendarni Bronhiji, še danes jih najdeš. V glavnem gre za reminiscence na tisti čas, na Tita. In ta otrok, Patrik, v svoji apolitični glavi vse to zmeša. Ampak se mi zdi, da vse obenem sovpada. Vsa ta narava, rože, Tito, Piazza Unità, bomboni, vse to ustvarja njegov svet, ki ga tako močno determinira.”

> Kako pa so se v knjigi znašle risbe rastlin?

“Sodelovanje z oblikovalcem Jurijem Kocuvanom je bilo krasno. Dobila sva se in se pogovarjala, on je takoj pokazal zasnovo naslovnice z bršljanom in rdečim ozadjem, ki lahko predstavlja kri. Bršljan je protagonist, Patrik Šelec je zaljubljen vanj. Hedera rhombea je nekako njegova sanjava, prostor, v katerega se zateka, zanj je to neke vrste metafora pozitivne ženske. Notranje ilustracije oziroma izseki iz starih botaničnih knjig so kot herbarij. Patrikova sestra Amanita Livija se ukvarja s herbarijem, kar je 'babji jajc', kot temu pravita Patrik in njegova teta. Zdelo se nama je, da to v knjigo sodi, da se ji lepo poda, potem pa je Jurij prišel še z zamislijo, da bi naredili tudi odtis, kot bi v njej res delali herbarij. Zelo sem zadovoljna. Pa še nekaj je: glede na to, da ves čas govori o Trstu, o 'ein bißchen do …', smo potem ugotovili, da so na naslovnici tudi barve italijanske trobojnice, hecno naključje.”

> Sklepam, da vaš roman ni nastal med lansko pisateljsko rezidenco na severu Evrope, mar ne?

“Ne, ni nobenega ribjega pudinga v njem. (smeh) Nastajal je v Ljubljani, je pa res, da sem neke noči sanjala naš trg Muda, kjer je bilo v mojih sanjah bršljanovo gnezdo. Te sanje so mi sledile in mi dolgo dolgo niso dale miru, vse dokler se niso začele pojavljati nekakšne slike. Res me je zgodba čisto po naključju preganjala, ki pa je kar dolgo čakala do izida, a to je že druga plat zvona. Od 2011 do 2014 se mi pač zdi strašno dolgo.”

> 2011?!

“Ja, takrat je bila napisana in oddana. In je čakala.

> Kaj je nastalo v Latviji?

“Roman Ženska drugje. Gre za preplet zgodb treh žensk. Je tudi nekakšen psihološki roman, a lahkotnejši, zelo berljiv. Pripoveduje zgodbo iskanja osvoboditve glavnih junakinj, slovenske kuharice Marjute, nemške pianistke Ute in latvijske prevajalke Gundege. In te tri zgodbe se na koncu povežejo v eno. Liki iz ene zgodbe se po naključju znajdejo v drugih in se tako prepletejo. Ta knjiga je že pri založnikih, a kje bo izšla, še ne vem. Sem pa nedavno postavila končno piko novemu romanu, ki je žanrski - erotično ljubezenski - in mi je bil čisti izziv. Najprej sem ga pisala po naročilu, nato se je naročnik 'razblinil' in ostala sem s polovico romana. Pa sem si rekla, da ga bom dokončala, če sem ga že toliko napisala. Zelo težko je namreč pisati žanrsko, se omejevati, se držati strukture, ki ima denimo podobnosti s filmom. Poleg tega je svojstven izziv pisati ljubezenski roman in ne pasti v banalnost. Gre pa za zgodbo o igralki Mari, popolni zgubi, ki jo vržejo iz filma, ker je predebela, moški jo zapusti, skratka, je v iskanju ljubezni do sebe … Nekakšna trpka slovenska Bridget Jones. (smeh)

> Za vami je izjemno plodno leto. Zaživela je avtorska predstava za otroke z Gregorjem Gečem, knjiga z vajino igro Črkolandija je izšla pri JSKD, roman Potaknjenci pri Gogi, pravite, da ste eno knjigo že poslali založbam ...

“Dejansko precej delam, a tu ste našteli nekaj reči, ki so nastajale prej. V založništvu poteka vse počasi, a se zato včasih zgodi, da izide vse naenkrat. Lanskega marca sem začela pisati Žensko drugje, ki sem jo šele pred nekaj meseci zaključila, kdaj bo dejansko izšla, je pa že druga zgodba. A, kakor pravim, včasih se vse zgodi naenkrat in takrat dobi človek občutek, da delam ogromno. (smeh) Saj dejansko delam veliko. Moram.”

> Ker ste na svobodi?

“Ja, a me tudi žene. Pisanje me pravzaprav zabava. Sploh ob zadnjem, žanrskem romanu, sem se neverjetno zabavala. Prav krohotala. Sem si dala duška.”

> Kaj pa gledališče za odrasle?

“Ah, in sedaj smo pri moji boleči točki. Alma Ajka je bila dejansko moja zadnja avtorska predstava. Z Gregorjem Gečem sva nedavno sklenila najino otroško gledališko trilogijo in sedaj bo treba ponovno kaj ustvariti za odrasle gledalce.”

> Pa si niste nikoli želeli angažmaja v gledališki hiši?

V resnici ga niti ne iščem. Resno sem se izprašala, kaj si želim. Pred nekaj meseci se je pojavila priložnost, da bi delala v določeni produkciji, in moram reči, da se je v meni nekaj tako čudno premaknilo, da sama sebe nisem razumela. Pred leti sem si tega tako zelo želela, zelo me je žgalo, sedaj pa mi ne pomeni več tako močnega izziva.”

> Kaj pa vas izziva?

“Največji izziv je, da se izrazim. Da povem, kar želim povedati. Mislim, da je sedaj čas, da ustvarim nekaj za odraslo občinstvo. Ali bo to bolj poetično ali humorno, ne vem. A nedvomno bi ljudem rada nekaj dala. Nekaj pozitivnega. Nekaj, s čimer ...”

> ... si bodo pomagali?

“Ja, ampak tudi sama si s tem na neki način pomagam.”

> Živimo čas, kjer imajo ljudje veliko vprašanj in malo odgovorov. Nedvomno si slednjih močno želijo.

“Smo v nekakšni praznini, iz katere bo moralo nekaj pognati. In če ob tem še denimo iz dneva v dan spremljaš politiko, ob kateri ne moreš verjeti, kaj se nam dogaja, dobiš občutek, da nam je umanjkala nekakšna oporna notranja bilka. Nobene etike, zlaganost, pohlep. Zmedenost ljudi. Zgrešeni fokusi. Zato se mi zdi, da se je treba s temi bilkami, ki prihajajo tudi iz umetniške ustvarjalnosti, hraniti, in jih začeti tudi podarjati ljudem. Pri čemer je treba nehati igrati nekakšne težke intelektualce in izvajati mentalne masturbacije, se pretvarjati v imenu marketinga, ampak se ponovno vprašati: Kaj je sploh umetnost? Zakaj to počnemo? In če se res vprašam, je moj odgovor, da želim nekaj predati. Kakovostnega. Enako je s Potaknjenci; čeprav je knjiga najbrž slogovno, jezikovno, literarno zanimiva za knjižne sladokusce, močno tudi upam, da se bo dotaknila ljudi.”

> Kakšni pa so odzivi?

“Večinoma dobri. V duhu prejšnjega odgovora je bil, denimo, odziv bralke, ki mi je zelo lepo napisala, da je knjigo prebrala v dveh dihih in zraven ves čas trpela, ker je upala, da bo Patrik vendarle naredil kak korak proti sebi, da bo začel čutiti. In zaključila je nekako takole: 'In ves čas mi je bilo hudo, ker sem ugotovila, da tudi jaz ne živim polno, tako, kot bi mi lahko bilo dano ali kot si želim.' In je dodala, da zaključuje zgolj s tem: 'Ma marš v pičku materinu sve. Od danes bom delala, kar čutim.' To je bil zame neverjeten poklon. Človeški odziv, ne pa literarnokritiški 'blingiblongi' odziv. Tega ne potrebujemo. In tako bi rada dala nekaj tudi v teatru. Da bi ljudje, ko bi odhajali, rekli: Hvala. A hvala sebi, da se razumemo. Tako kot jaz dobim nekaj, ko grem na kako predstavo, koncert ali preberem knjigo. Pravkar sem prebrala še tretje, v slovenščino prevedeno delo Aleksandra Hemona, in to je bilo zame po dolgem času neverjetna hrana. Je boleča, a s svojim humorjem, s svojo močjo in zasidranostjo v tvarino se me je dotaknil. Premikal je nekaj v meni. In to je nujno. Nujno je premikati.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---