“Najljubša mi je vloga, ki je še nisem odigrala”

Igralki Aniti Kravos so najbolj všeč vloge, ki bodo šele prišle. Slovanska duša, ki jo je podedovala od prednikov, jo vleče na vzhod, a ji odpira vrata na zahod. Je energična, preprosta in navdušena nad tem, kar ji ponuja življenje.

Anita Kravos Foto: Petra Mezinec
Anita Kravos Foto: Petra Mezinec

Leto 2010. Kino Tibur v Rimu. Predvajajo film Alza la testa. Po projekciji bo, tako so napovedali, tudi pogovor z režiserjem Alessandrom Angelinijem. Z režiserjem v dvorano pride tudi ženska. Lepa je in visoka. Mogoče je glavna igralka? Film se prične v Laziu, Mero (Sergio Castellitto) izgubi sina, njegovo srce podarijo drugemu človeku. Želi izvedeti, kje je zdaj to srce.

“Ljudje, ki so prestali transformacijo, imajo več imen. Moj lik postane Sonia, a v očeh drugih vedno išče poglede, ki bodo opazili, da je bila nekoč moški.”

Najde ga na drugem koncu Italije, v Gorici, na meji s Slovenijo. Srce je dobila Sonia, nekoč moški, zdaj ženska. Oče je šokiran. Na filmskem platnu znani kraji letijo pred očmi: burja, šempetrski mejni prehod in seveda slovenščina. Pa vendar, kdo je ta ženska, ki je prišla z režiserjem v kinodvorano? Ne more vendar biti v žensko spremenjen moški, ki ga vidimo na platnu!

Antonella Cerminara, alias Anita Kravos je za vlogo Sonie prejela vrsto priznanj, med drugim tudi nominacijo za prestižno nagrado David di Donatello in nagrado za najboljšo igralko na mednarodnem filmskem festivalu v Rimu.

Leto 2013. Neskončna lepota, z oskarjem nagrajen film. Med ostanki rimskega cesarstva se nekaj dogaja. Ženska z belo tančico. Gola je. Teče proti zidu, se vanj zaleti in obleži. Umetnost. Glavni igralec Jep Gambardella si ogleda predstavo in ima intervju s konceptualno umetnico Talio Concept. Spravi jo na rob solz, njun pogled na umetnost pač ni enak.

Talia Concept je še ena vloga, ki je Aniti Kravos spremenila življenje. Obiskala je vse večje filmske festivale, prepotovala dobršen del sveta, in zdi se, da se zgodba za igralko z meje, kot se sama opiše, šele začenja. Ujeli smo jo v Gorici, njenem domačem kraju, kjer vsako leto sodeluje na zgodovinskem festivalu Estoria.

> V filmu Alza la testa se pojavite v zahtevni vlogi transvestita. Koliko časa ste se pripravljali na to vlogo?

“Veliko časa. Že pred avdicijo sem vedela, da bo na njej veliko igralcev, ki so to izkušnjo doživeli, in veliko moških. Takrat sem pomislila, da ne smem igrati moškega, ki je spremenil spol, ampak se moram predvsem vživeti v vlogo in v tisti prizor, ki sem ga na avdiciji odigrala. Gre za prizor v cerkvi, ko Sergio Castellitto pogleda Sonio in ji reče: 'Kaj si ti?' Prevedli so kdo, kar je napačno, saj Sonio, moj lik, že s tem vprašanjem do konca poniža. Sonia potem pove svojo zgodbo o tem, kako si je vedno predstavljala, da bo prišel k njej nekdo in jo vprašal, če ima ona srce druge osebe. To me je pretreslo. Ljudje, ki so prestali transformacijo, imajo več imen. Moj lik postane Sonia, a v očeh drugih vedno išče poglede, ki bodo opazili, da je bila nekoč moški. Oba, tako očeta, ki je izgubil sina in živi življenje, ki si ga ni izbral, in Sonjo sem dojela kot osebi z velikim dostojanstvom. To je močan prizor. Režiser Alessandro Angelini mi je dal priložnost, da sem se spoznala z ljudmi, ki so se odločili za spremembo spola. Večina od njih živi umirjeno življenje, ravno tako kot Sonia, izogibajo se konfliktom, ampak njihovo življenje je izredno težko. V Italiji je recimo nemogoče, da bi imel kdo, ki se je rodil kot moški, žensko ime, če ni prestal celostne operacije, ki pa je zelo tvegana.”

“Potem sem srečo poskušala v Rimu, vendar sem poleg tega počela še sto drugih stvari. Med drugim sem tudi prodajala sladoled.”

> Filmsko dogajanje se iz centralne Italije premakne v Gorico. Ste imeli pri tem prste vmes tudi vi?

“Ko sem opravila avdicijo v Rimu, smo se pogovarjali o vlogi, nakar sem zagledala zemljevid Gorice. Potem sem vprašala: 'Zakaj je tu zemljevid Gorice? To je moj kraj.' Pokazala sem, kje je moja hiša. Kar niso mogli verjeti. Potem sem se šalila, da sem morala priti v Rim na avdicijo za film, ki se dogaja v Gorici. Bilo je lepo, da sem se vrnila domov. Ko smo predstavljali film, so bili tu tudi domačini in krasni podporniki, ki me od nekdaj poznajo. Spomnim se neke gospe, ki je pred celo kinodvorano rekla: 'Nisem vedela, da si tudi ti kot Penelope Cruz.' Penelope Cruz je tudi posnela film s Castellittom.”

> Kako ste se razumeli s tem znanim italijanskim igralcem?

“Odlično. Veliko sem se naučila od njega. Spomnim se prizora ob jezeru. Bilo je zelo mrzlo. Tudi ko sem snemala samostojne prizore, je ostal zraven vse do konca, kar ni samoumevno. V veliko pomoč ti je, če je poleg tebe Sergio Castellitto (smeh). Sem pa tudi jaz dodala nekaj k italijanski kinematografiji. Na snemanje vedno s seboj prinesem toplo vodo. Od takrat to počne tudi Castellitto, tako da se lahko pohvalim, da sem tudi jaz njega nekaj naučila.”

> Gledališko igro ste študirali v Moskvi in Benetkah. Kako ste vstopili v svet filma?

“Čisto po naključju. Vsi igralci pravijo tako, ampak je res. Začela sem z gledališčem tu doma, z Valterjem Mramorjem. Pri šestnajstih sem sodelovala na prvem tečaju za mlade gledališke igralce. Kasneje sem se preselila v Benetke in študij nadaljevala v Moskvi. Potem sem srečo poskušala v Rimu, vendar sem poleg tega počela še sto drugih stvari. Med drugim sem tudi prodajala sladoled. Moj sodelavec je bil asistent režiserja Francesca Munzija. Vprašali so me, če bi sodelovala pri izboru igralcev, ker govorim slovanske jezike. Iskali so Albanke. Dobila sem majhno vlogo Ukrajinke in pričela z avdicijami. Tako sem se prijavila na avdicijo, na kateri je Marina Spada iskala Ukrajinko za stransko vlogo. Tiste vloge nisem dobila, ponudili pa so mi glavno vlogo. Gre za film Come l'ombra, ki mi je spremenil življenje, mi prinesel nekaj nagrad in odprl nova vrata.”

“Seveda imam italijanski potni list. Po drugi strani sem bolj vezana na slovensko kuhinjo in običaje. Počutim se, da sem doma na meji in se ne opredeljujem.”

> Se je multikulturnost, iz katere izhajate, tudi v italijanskem igralskem svetu izkazala za prednost?

“Seveda. Pred kratkim sem bila povabljena na kosilo k predsedniku republike Giorgiu Napolitanu, ki ga je priredil v čast slovenskemu predsedniku Borutu Pahorju; tam je bila tudi Tina Maze. Vprašali so me, kako se počutim, ali sem bolj Slovenka ali Italijanka. Odgovor na to ni enostaven. Seveda imam italijanski potni list. Po drugi strani sem bolj vezana na slovensko kuhinjo in običaje. V nižjih razredih osnovne sem obiskovala slovensko šolo, kasneje pa italijansko. Počutim se, da sem doma na meji in se ne opredeljujem. To bi bil še najboljši opis.”

> Vaše rojstno ime je Antonella Cerminara. Zakaj ste si nadeli umetniško ime Anita Kravos?

“Marina Spada, režiserka filma Come l'ombra, mi je prav na koncu, ko je bil film že posnet, rekla: 'To ime je predolgo. Res nimaš nobenega drugega?' Kot da bi bilo nekaj povsem normalnega, da ima človek pripravljeno še eno ime. Ko sem bila mlajša, mi je bil zelo všeč materin dekliški priimek Kravos. Zdel se mi je eksotičen. Anita pa je pomanjševalnica imena moje mame Ane.”

> Študirali ste v Moskvi. Se v Rusijo radi vračate?

“Gledališko akademijo GITIS sem zaključila leta 2010, a potem nekaj časa Rusije nisem obiskala. Šele leta 2010 sem s filmom Alza la testa odšla na festival Voices v Volograd. Od takrat se neprestano vračam na promocije filmov, in moram reči, da sem Rusijo prepotovala podolgem in počez. Ta dežela me ima rada in se tja zelo rada vračam.”

“Paolo Sorrentino me je poklical na avdicijo. Nisem videla celotnega scenarija; ta je bil skrivnost skorajda do konca. Vedela sem, da bo to goli prizor, da pa ne bo pohujšljiv.”

> Neskončna lepota, La Grande Bellezza . Ste se tudi za vlogo Talie Concept udeležili avdicije?

“Paolo Sorrentino me je poklical na avdicijo, zato sem imela dober občutek. Prebrala sem del prizora, ki je tudi v filmu. Nisem videla celotnega scenarija; ta je bil skrivnost skorajda do konca. Poznala sem le svoj del. Vedela sem, da bo to goli prizor, da pa ne bo pohujšljiv.”

> Se lahko poistovetite z likom konceptualne umetnice, ki goreče verjame v umetnost?

“Talia res goreče verjame v tisto, kar počne. Ne počne stvari, v katere ne verjame. Ima občutek za teatralnost. Resnično verjame v vibracije, kreativnost in inspiracijo. Mogoče ne zna ubesediti, kaj te vibracije so, vendar to niti ni pomembno. Z ljudmi ne zna komunicirati, to se vidi tudi med intervjujem z Gepom. Je neracionalna in se hitro razjezi. Sama nisem takšna. Rada delim svoje izkušnje, se pogovarjam z drugimi igralci in tudi z novinarji. Nisem samotarka kot Talia Concept. Vendar resnično verjamem v način, kako ona verjame v umetnost, in tako sem njeno vlogo tudi odigrala.”

> So zabave v Rimu res take kot v Neskončni lepoti ?

“Na trenutke da. Ko smo že posneli film, sem bila povabljena na neko zabavo, na kateri je bil tudi Antonello Venditti. Nisem mogla verjeti: vsi so kričali in želeli, da zapoje pesem Grazie Roma. Podobno kot v filmu. On je kar ušel. Ampak da, obstajajo take zabave.”

> Se je vaše življenje po uspehu tega filma spremenilo?

“Seveda, zelo. Veliko potujem. Čeprav sem igrala majhno vlogo, mi je prinesla večjo prepoznavnost. Zame je bila to zelo velika čast in priložnost.”

> Zdaj pa vas bom vprašala čisto po žensko: kako izbrati primerno obleko za rdečo preprogo?

“Podobno kot za poroko. Imaš stilista, ki ti svetuje, kaj obleči. Obiskati moraš maskerja in izbrati pravi nakit. Sama slovesnost ne traja dolgo, vendar pa priprave vzamejo ogromno časa. Tudi stres je podoben kot pri poroki.”

> Je končna beseda pri izboru obleke vaša?

“Vedno upoštevajo tvoj okus. Je pa po mojih izkušnjah bolje, da ti kdo pomaga z nasveti. Treba se je znati obleči, če greš na primer na večerjo s predsednikom ali pa na premiero filma. Bolj kot to, ali je obleka lepa in ti pristaja, je pomembno izbrati priložnosti primerno obleko.”

> Malo ljudi ve, da ste snemali tudi z najstniškim idolom Riccardom Scamarciom, kar vam zavida večina italijanskih najstnic ...

“Celo dvakrat sem snemala z njim! Majhno vlogo sem odigrala še v enem filmu. Sem nuna in z njim imam kratek dialog. Takrat je bil še zelo mlad.”

“Treba se je znati obleči, če greš na primer na večerjo s predsednikom ali pa na premiero filma. Bolj kot to, ali je obleka lepa in ti pristaja, je pomembno izbrati priložnosti primerno obleko.”

> V filmu La prima linea pa je bil že na vrhuncu slave. Kakšen vtis je naredil na vas?

“Je zelo zanimiv človek, zelo odprt in prijazen. Tega nisem pričakovala. Scamarcio je edini pravi igralski idol svoje generacije v Italiji. Je prava igralska zvezda. Spomnim pa se, da nismo mogli snemati v času odmora, saj so najstnice ponorele. Zdaj je postal tudi producent. Odrasel je. Nekaj, kar ni mogoče pričakovati od vseh najstniških zvezd.”

> Sodelovali ste tudi pri filmu Prehod Borisa Palčiča. Kako ste sodelovali s slovenskimi filmskimi ustvarjalci?

“Zelo lepo je bilo. Obožujem Ljubljano. Med snemanjem sem tam živela, kar je bilo fantastično. Želim si še kake take izkušnje.”

> Kaj pa načrti za prihodnost?

“Snemam film za rusko televizijo. Naslov filma je Eno leto v Toskani. Igram vlogo zlobne Italijanke. Kaj več pa ne smem povedati, je skrivnost.”

> Katera vloga pa je vam najljubša?

“Zdaj je to gotovo Talia Concept. Pred tem je bila Sonia v Alza la testa, še prej pa Claudia v Come l'ombra. Vedno znova je to vloga, ki ti odpre nova vrata. Tako bom rekla. Najljubša mi je vloga, ki šele pride. Vloga, ki je še nisem odigrala.”

PETRA MEZINEC


Najbolj brano