Daritev pozabljenim bogovom

Staroslovansko religijo smo pometli pod preprogo. Kar ni uspelo pokončati cerkvi, s svojo malomarnostjo in nezainteresiranostjo uničujemo mi.

 Foto: STA
Foto: STA

Če se lahko vsak posameznik izgovori z nepoznavanjem (torej z golo nevednostjo), se ministrstvi za kulturo ter šolstvo in šport ne moreta. Tako se porodi vprašanje zakaj. Zakaj se izogibamo tako pomembnega dela naše zgodovine? Zakaj v šolskih učbenikih staroslovanska mitologija ni vsaj enakovredna grški in rimski? Zakaj se igramo, da se nas ne tiče?

Odgovorov na ta vprašanja nimam, samo predpostavljam, še bolj natančno, sprašujem. Je to strah? Gre za strah, da ne bi bili dovolj “evropski”, ker bi si kdo drznil reči, da smo Balkan? In če nas je strah tega, zakaj? Že res, da je bila ideja panslovanstva v Jugoslaviji močna in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem v svojem času več kot dobrodošel. Ideja skupne religije, vezivno tkivo večjih narodov za trdno državo. A prostor, ki ga staroslovanska vera povezuje, je neprimerno širši, in tak strah je povsem neutemeljen.

Vprašanje “Zakaj?” je gotovo trda kost za glodanje. Morda, ponovno tvegam, bo odgovor nepoznavanje in pomanjkanje virov. A tudi to ne more biti opravičilo. Čeprav ta tema odpira še ogromno možnosti za raziskovanje in proučevanje, to nikakor ne pomeni, da se o njej ne da ničesar povedati in da virov sploh ni. Zlobni jeziki bi se tu lahko obregnili ob lenobo. Res, obstoječe tekste bi bilo vendarle potrebno zbrati, prebrati ter zasnovati učni program.

Vprašanje “Zakaj?” ostaja še naprej brez odgovora.

Da ne bom le brusila jezika in da to ne bo le daritev bogovom, temveč tudi znanju, bom nekaj napisala še o sami staroslovanski mitologiji. Najprej je potrebno opozoriti, da ta ni bila povsem enotna. Isti bogovi so imeli v različnih krajih in obdobjih različno veljavo, nekateri so bili prisotni le na določenih območjih. To je bilo pogojeno s potrebami in načinom življenja določene skupine ljudi. Prav tako se ne da zarisati nekakšnega slovanskega Olimpa, ki verjetno tudi ni nikoli obstajal.

Ker nisem našla nobenega doslednega kriterija za izbiro bogov, sem se odločila, da jih nanizam nekaj po osebni simpatiji.

Radogost je bog gostoljubja. Upodabljali so ga kot moža, ki v eni roki drži kruh, v drugi pa skodelico soli. To je bila tudi jed, ki je obiskovalca pričakala ob prihodu v hišo. Ta običaj se je v Bolgariji ohranil vse do danes. Sprejeti nekoga v Radogostovem imenu pa ni pomenilo le dati mu prenočišče in hrano, gostitelja je obvezovalo braniti svojega gosta tudi za ceno lastnega življenja. Zato je v določenih upodobitvah bog v roki držal sekiro. (Mogoče nas je strah tega običaja?) Na Češkem je 1129 metrov visok hrib Radhošt, s kipom, posvečenim staroslovanskemu slovanskemu božanstvu. Blizu je tudi kraj Rožnov pod Radhoštem.

Volos je bog živine, a njegovo vlogo je prevzela njegova žena Voloska. Ljudje so se večinoma obračali nanjo. Upodobljena je bila kot ženska z živino. Njuno prisotnost v Istri potrjuje krajevno ime Volosko pri Opatiji.

Morana je boginja smrti in zime. V prvotni podobi se ni ohranila, zrcali pa se v Mori, bajeslovnem bitju, ki ponoči tlači ljudi in škodi živalim. Od tu rek “tlačila ga je mora”. Mnogo slovanskih besed, med njimi slovenske “moriti”, “umreti”, “smrt”, “odmor” in druge izhajajo iz istega korena.

Ostaja in obstaja še mnogo bogov, ki jih nisem omenila. A sedaj vsaj nismo povsem bosi v teh zimskih Moraninih dneh.

ANJA AVDIČ BATISTA


Najbolj brano