Mesto, kot bi ga zložili vetrovi

Trst je mesto, ki ponuja raziskovalnemu turistu neskončno možnosti. Če se sooči z njegovimi bolj skritimi plastmi, pa sploh. Tako blizu, pa tako daleč, bi lahko rekli za mesto, ki pri marsikom figurira le kot velika trgovina.

Poljanka Dolhar Foto: Sašo Dravinec
Poljanka Dolhar Foto: Sašo Dravinec

“Tudi če imate le nekaj uric časa, priporočam začetek ogleda Trsta na pomolu Audace, od koder se vidi dobršen del mesta. Potem pa na Veliki trg in ulice okrog njega,” priporoča Poljanka Dolhar, novinarka Primorskega dnevnika. Z Eriko Bezin, germanistko in slavistko, ki pogosto vodi skupine turistov po Trstu in okolici, sta lani jeseni pri Založništvu tržaškega tiska izdali knjigo Kako lep je Trst s podnaslovom Prvi slovenski vodnik po Trstu in okolici, ki je preveden tudi v italijanščino. “Italijanski vodniki so se izogibali slovenskemu Trstu in nobeden od njih ni preveden v slovenščino,” pravi Poljanka Dolhar. Rada ima svoje mesto, poudarja, to je videti tudi iz zanosnega pripovedovanja o njem.

Mesto mogočnih palač

V Trst, mesto v sosednjem zalivu, Primorci velikokrat zaidejo, a redko kot turisti. Nekdanja nakupovalna meka, ki je v največji meri hranila slo Jugoslovanov po zahodnjaških dobrinah, je mesto številnih obrazov in kontrastov. Ko se vanj pripeljemo po hitri cesti, ponuja industrijsko podobo s škedenjsko železarno in pristaniščem. Za ovinkom, na nabrežni cesti, pa se odpre pogled na Trst mogočnih palač, zgrajenih v obdobjih, ko je bilo mesto najpomembnejše jadransko pristanišče in trgovsko središče.

Trg zedinjenja Italije oziroma Veliki trg, kakor mu pravijo Tržačani, je največji evropski trg, ki ima za eno stranico morje. Z velikimi palačami je upravno središče mesta in dežele Furlanije Julijske krajine, saj so na njem deželna in vladna palača ter županstvo. “Ko prihajam v Trst, vedno bolj gledam v zrak in občudujem raznoliko tržaško arhitekturo,” je ondan o številnih in presenetljivih detajlih dejal znanec. Od vodnjaka štirih celin se tako velja zazreti na vrh županstva, kjer sta vselej budna mestna zvonarja Mihec in Jakec, ki že od 14. stoletja, ko sta zvonila na mestnih vratih pri mandraču, nosita slovenski imeni.

V pritličju palače Stratti je ena od zgodovinskih tržaških kavarn Caffe degli Specchi. Tradicionalne kavarne so bile skozi zgodovino pomembne točke tržaškega družabnega, narodnega in kulturnega življenja. Tommaseo, Tergeste, San Marco in druge hranijo brezčasne tržaške zgodbe, zapisane v svetovno znani literaturi. V njih so posedali James Joyce, pa Umberto Svevo, Italo Saba, v kateri od njih si je delal zapiske za svojega Alamuta Vladimir Bartol, svoja prepričanja utemeljeval Boris Pahor, danes pa je tam prav mogoče srečati Veita Heinichena, nemškega pisatelja, ki svoje kriminalke umešča v Trst in na Kras.

Heinichen in Ami Scabar, ki ima z bratom Giorgom na Kolonkovcu družinsko gostilno, eno najbolj imenitnih ribjih restavracij v Trstu, sta pred leti izdala knjigo Trst, mesto vetrov, v kateri prepletata zgodbe o tradicijah mesta in njegovih okusih. “Trst je mesto za raziskovalce. Obrnite nos radovedno v veter, sprehodite se po gostilnah, restavracijah in bifejih! Kje drugje lahko tako razkošno izbiramo med močnimi sredozemskimi jedmi, med okusi Mediterana in vonji daljnih dežel? V tem mestu je Evropa doma in nesmiselno bi bilo trditi, da tega ni najti v naših loncih,” sta zapisala v uvodnem poglavju knjige, ki je izšla v nemškem izvirniku.

Med Velikim trgom in vznožjem griča sv. Justa je nekdanji židovski geto s številnimi lokali in starinarnicami, levo pa Borzni trg, kamor se steka Korzo (Corso Italia), s sosednjimi ulicami priljubljena nakupovalna četrt. Malce naprej je Veliki kanal s trgom Ponteroš in Rdečim mostom, prek katerega “hiti domov” James Joyce. Na koncu kanala je simbolna multikulturna podoba Trsta: mogočna cerkev sv. Antona Novega se skoraj dotika enako mogočne srbske pravoslavne cerkve sv. Spiridona.

Prestolnica kave

Tržačani so največji potrošniki kave, saj je v povprečju skuhajo deset kilogramov letno, več kot dvakrat več kot drugod v Italiji. Tu je doma espresso in številne pražarne kave, med njimi tudi družine Illy, ki kavo izvaža po vsem svetu. V Trstu je Illyjev barček v Via delle Torri, nedaleč od legendarne vinoteke Gran Malabar, kjer ponujajo široko paleto kraških in furlanskih vin, tam okrog pa je tudi nekaj delikates z vrhunskimi italijanskimi pridelki.

Trst je zelo tesno povezan s svojim zaledjem, Krasom. Najbolj slikovita možnost za vzpon na Kras je z openskim tramvajem, ki ima mestno začetno postajo na Trgu Oberdan.

V tržaški kulinariki se odsevajo številni vplivi. Na eno stran je morje, na drugo Kras, priseljenci so v mesto prinesli delčke svojih lokalnih kuhinj. Tržaška kulinarika je tako vezana na ribe in morske plodove iz zaliva in bližnje lagune, na tune, ki so jih pred več kot pol stoletja nehali loviti na obrežjih pod Križem, na tradicionalne kraške jedi, med katerimi ima posebno mesto jota, na klasično avstro-ogrsko kuhinjo, zaradi katere ima Trst svojo inačico golaža in seveda vampe, na istrsko kuhinjo, pa dalmatinsko, grško, židovsko in srbsko, iz katere so v Trstu posvojili čevapčiče.

Za tržaško ribjo izkušnjo je največ možnosti okrog Velikega trga in v že omenjeni restavraciji Scabar, posebna tržaška izkušnja pa so buffeti, med katerimi je najbolj sloveč Da Peppi blizu Borznega trga, nekoč v lasti družine Tomažič, iz katere je bil tudi narodni heroj Pinko.

Odkrivanje Trsta je najbolje začeti z nakupom vodnika Kako lep je Trst in njegovim listanjem v kateri od kavarn. Potem pa, kot predlaga Poljanka Dolhar, na pomol Audace in korak za korakom po mestu, ki zaradi stoterih razlogov obiskovalca ne bo pustilo ravnodušnega. SAŠO DRAVINEC


Najbolj brano