sreda, 12. oktober 2011
Foto: JAKA JERAŠA
Foto: JAKA JERAŠA
> Vaša prva srečanja z oljko segajo verjetno v najbolj zgodnje otroštvo.
“Pri nas doma v Pučah smo imeli oljke in oljčnik, tako da živim z oljko, odkar sem se rodil. Vzgojili so me v duhu, da oljka ni le blagodejna, temveč je nekaj lepega in sproščujočega, da oljka daje hrano in moč. Kasneje sem, v sredini šestdesetih, na svojem prvem delovnem mestu v koprski Agrariji, razmišljal, kako bi oljki in oljčnemu olju dali veljavo. Oljkarstvo je bilo takrat namreč povsem neznano. Veliko ljudi je bilo priseljenih in oljke niso poznali, kritične mase za njen preboj pa med domačini ni bilo.”
> Kako je bilo videti oljkarstvo v vaši mladosti?
“Istrski kmetje so izkoristili vsak košček zemlje. Oljke niso bile v ospredju, imeli so jih po koronah, ob robovih njiv, nekateri pa tudi majhne nasade, velike dvesto ali tristo kvadratov. Nihče ni bil pretežno oljkar, oljke so bile zgolj dopolnilna kmetijska dejavnost. A v zgodovini Istre je bilo drugače. Pod Beneško republiko, ki je cenila oljčno olje in z njim trgovala, je bilo pri nas tudi do tri tisoč hektarjev oljčnikov. Za primerjavo: zdaj jih je 1700 hektarjev. Po padcu Benetk in nadvladi Avstro-Ogrske, ki oljk ni poznala in ni stimulirala oljkarstva, je šlo samo navzdol.”
> Svoje je naredila tudi huda pozeba leta 1929.
“Pozebe so bile tudi prej, a oljke so vselej obstale. Naša regija je rizična, kar se tiče pozeb. Takšnih regij je še nekaj, za vse pa velja, da je iz vselej prihajalo najbolj kakovostno oljčno olje.”
> Se je tudi včasih oljke pobiralo tako zgodaj, kot se jih bo letos?
“Kje pa. Oljk nikoli niso pobirali pred 15. novembrom. Pod Jugoslavijo pa smo pobirali še kasneje, izkoristili smo dneve okrog državnega praznika, 29. novembra. Oljke smo smukali v balige, torbe, obešene okrog vratu, iz njih pa so šle v bednje. Tisti, ki so imeli ustrezen prostor, so jih doma razprostrli in nasolili. Naslednji korak je bil dogovor s torklarjem o predelavi. Ko so bili kmetje naročeni, so prišli z oljkami. V torklah se je oljke mlelo v kamnitem mlinu, ki so ga gnali bodisi ljudje bodisi osel, stiskalo pa med športami v preši. Olje so kmetje doma shranili v kamnite posode, praviloma so bile v kleti, ki so jih dobro pokrili in olje se je kar dolgo obdržalo.”
> Je bilo to olje izključno za domačo uporabo?
“Doma smo ga vselej uporabljali, ob svinjski masti je bilo edina maščoba. Cenjeno pa je bilo tudi v Trstu. Ženske, ki so hodile tja na delo, so ga nosile v prodajo. Tako je bilo tudi že prej. V roke mi je nekoč prišla knjiga dobavnic dveh trgovcev iz Trsta iz leta 1840, v kateri je bilo veliko zapisov o prodaji istrskega oljčnega olja, tudi iz mojih krajev, iz Puč in Krkavč.”
Sedem let za prvo olje
> Po študiju ekonomije v Ljubljani ste prvo zaposlitev dobili v koprski Agrariji. Kako je bilo takrat z oljkarstvom v Istri?
“Bil sem zaposlen kot računovodja, a s sodelavci, mladimi strokovnjaki, v prvi vrsti s pokojnim Lucijanom Korvo, smo razmišljali o obuditvi oljkarstva v Istri. Poskušali smo animirati takratni republiški sekretariat za kmetijstvo, danes je to ministrstvo, da bi širili nasade. Vendar je bil pritisk prešibak, čeprav se je premikalo. Država se je vključila v oljkarski oddelek FAO (Organizacijo za prehrano in kmetijstvo pri ZN), prišle so prve podpore oljkarstvu, začelo se je izobraževanje. Resnici na ljubo predvsem v hrvaškem delu Istre, okrog Poreča. Ne smem pa mimo prof. Franceta Adamiča z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki je poskušal prepričati odgovorne, da je oljkarstvo lahko tudi pomembna kmetijska panoga, in dr. Stanka Kovačiča s koprske Okrajne zadružne zveze, ki je bil velik ljubitelj oljkarstva.”
> Pa so takrat rastli novi oljčniki?
“Z oljkarstvom so začenjali redki posamezniki. Bolj poskusno kot kaj drugega, čeprav je bilo znano, da se je oljčno olje, kot sem že omenil, dalo dobro prodati v Trstu.”
> Kdaj pa ste vi postali oljkar na svojem?
“Ko so leta tekla, sem razmišljal, da bo treba v pokoju nekaj početi. Razmišljal sem o svojem oljčniku in poskušal poiskati zemljišče, kjer bi lahko zasadil oljke. Oziral sem okrog Puč, a ni bilo primerne parcele. Zatem se je pokazala priložnost na Beneši pri Ankaranu, kjer je Agrarija pred nekaj več kot dvajsetimi leti ukinjala vinograde in pripravljala teren za oljke. Tam je približno dvanajst hektarjev zemljišč, toliko nas je bilo tudi tistih, ki smo se zanimali za najem. Agrarija je pripravila teren, sadike pa smo dobili na Purissimi. Dobili smo jih zastonj, kar je bila pomoč lokalnih oblasti, sami smo vložili le delo. To je bila pomembna podpora ob koncu Jugoslavije, pa tudi v prvih letih nove države, čeprav moram poudariti, da je država takrat oljkarstvo podpirala predvsem verbalno. Vsekakor pa nismo imeli stimulacij in opore kot oljkarji v bližnjih sredozemskih državah. Sicer pa je ob Beneši v tistih letih nastalo še nekaj oljčnih kompleksov: nad Lamo, na Serminu, v Strunjanu … V tistih letih se je sadilo od dvajset do petdeset hektarjev letno, večjega buma pa ni bilo.”
> Kako ste prišli do sortnega nabora, kako je bilo s strokovnim svetovanjem?
“Pri sortnem naboru smo imeli pravzaprav srečo, da je bila po zaslugi strokovnjakov, Darka Sedmaka, pa mladih Viljanke Vesel in Irene Vrhovnik, istrska belica dominantna sorta. Na Purissimi so vzgajali tudi druge sorte, predvsem leccino, a belica je bila glavna. Žal v drevesnici ne vzgajajo več sadik, na žalost pa je razen nekaj izjem tako v vsej Istri.”
> Kdaj ste imeli prvo pravo obiranje oljk?
“Minilo je šest ali sedem let, da smo z naših 280 oljk pobrali 150 kilogramov plodov. Občutki so bili čudoviti. Pobirali smo ročno, v balige, oljke smo v garaži stresli po tleh, zatem pa sem se odpravil v torklo, da se dogovorim za stiskanje. Na začetku smo delali torej povsem enako kot moj ded in oče.”
> Takrat še ni bilo stiskalnic s kontinuiranim postopkom?
“Ne, prve so se pojavile pred dobrimi desetimi leti.”
> Če se po dobrih dvajsetih letih ozrete nazaj, kaj bi spremenili v oljčniku?
“Predvsem bi sadil oljke bolj vsaksebi, ne na 4,5 metra. Ker jih imam blizu skupaj, moram krošnje z rezom vzdrževati, da ne gredo preveč v širino in višino. S tem dosegamo 20 do 25 kilogramov pridelka na posamezno drevo.”
Povezovanje oljkarjev
> Oljkarjev je bilo vse več in pojavila se je potreba po povezovanju.
“Naslednje leto bo minilo dvajset let, kar je bilo ustanovljeno Društvo oljkarjev slovenske Istre (Dosi). Za vzor smo imeli vinogradnike, ki so se povezali v svoje združenje. Sicer sem bil od začetka zraven, a ne povsem v ospredju. Na ustanovni skupščini ob robu Praznika refoška v Marezigah je bil za prvega predsednika Dosija izvoljen Dušan Moljk, ki je bil tudi glavni pobudnik ustanovitve društva. V njem je zbral oljkarje in strokovnjake. Za ponazoritev naj povem, da je bilo takrat v slovenski Istri 110.000 oljk, danes jih je 330.000. Na začetku je imel Dosi približno 100 članov, zdaj jih ima več kot 600. Pa tudi edino društvo že dolgo nismo več, saj so ga ustanovili tudi v Brdih in na Goriškem, v piranski občini pa društvo Štorta.”
> Katere temeljne naloge si je zadal Dosi?
“Osnovni nalogi društva sta bili širiti oljkarstvo in z njim kulturo oljčnega olja ter kultiviranje sredozemske krajine ter dvig kakovost olja, pri čemer nam je veliko pomagala Milena Bučar Miklavčič, ki je bila takrat kot kemik zaposlena v Kemiplasu. V obeh temeljnih nalogah nam je uspelo: po dvajsetih letih je v Istri trikrat več dreves, iz nepoznane in nepriznane kakovosti oljčnega olja pa smo prišli do uveljavljene in cenjene kakovosti, kar dokazujejo priznanja za olja naših oljkarjev, ki prihajajo z najuglednejših mednarodnih ocenjevanj.”
> Svoje poslanstvo Dosi uresničuje skozi nekaj odmevnih akcij.
“Z ocenjevanjem za Zlato oljčno vejico smo začeli zgodaj, kmalu po ustanovitvi društva. V začetku je vzorce v ocenjevanje oddajala približno dvajset oljkarjev, ocene olja pa niso bile prav visoke. Tako je bilo nekaj let, potem pa se je trend obrnil. Tako udeležba kot kakovost sta začela močno rasti, posebej v letih, ko je kot spodbuda prišlo kakšno pomembno priznanje za katerega od naših oljkarjev. Naj poudarim, da je kakovost olj nekaterih naših oljkarjev vse bolj nagrajevana v tujini, tako na ocenjevanjih v sredozemskem prostoru kot drugod po svetu. Zlata oljčna vejica je danes zrela prireditev, ki je prišla tudi v mesto in pomeni najpomembnejši steber dviga kakovosti oljčnega olja pri nas.
Akcijo Oljka, ali te poznam smo zasnovali skupaj s kmetijsko svetovalno službo. Gre za celoletni izobraževalni modul za osnovnošolce na Primorskem. Skozenj je šlo doslej petnajst generacij šolarjev, v vsaki približno 80, kar pomeni, da je doslej sodelovalo približno 1000 mladih oljkarjev. Gre za subtilen program, ki v javnosti morda ni zelo znan, a je nadvse pomemben pri širjenju kulture oljčnega olja. Ima tudi povsem neposredne učinke, saj poznam primere, ko so šolarji nagovorili starše, glejte, imamo kos zemlje, zakaj ne bi sadili oljk, bom tudi sam pomagal, saj sem se naučil.
Tretja tradicionalna društvena akcija, ki pa je nekoliko izgubila svoj prvotni naboj, je Županova oljka. Vsako leto jo pripravimo ob začetku sezono obiranja oljk in z njo damo oljkarjem signal, kdaj je pravi čas, da se odpravijo v oljčnik. Te potrebe pravzaprav ni več, saj so oljkarji vse bolj ozaveščeni in strokovno podkovani. Zato razmišljamo o prenovi Županove oljke in njeni usmeritvi v popularizacijo oljčnega olja v vsej državi. Kultura oljčnega olja v Sloveniji namreč ni na visoki ravni. V primerjavi z drugimi sredozemskimi državami ga porabimo malo, komaj nekaj več kot liter na prebivalca. Grki ga porabijo več kot dvajset litrov, Italijani dvanajst, več kot mi ga porabijo celo Avstrijci. Pred nami je tako naloga prepričati slovenske potrošnike o blagodejnosti in visoki kulinarični vrednosti oljčnega olja in povečati porabo visoko kakovostnega slovenskega olja na domačem tržišču.”
>Preverjeno najvišje kakovosti je ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre z zaščiteno označbo porekla (ZOP). V to shemo kakovosti je vključenih 73 oljkarjev, ki na tržišče posredujejo približno 50.000 litrov oljčnega olja.
“Pred časom je bila v Sloveniji opravljena anketa o tem, kaj je pri oljčnem olju za potrošnike pomembnejše, kakovost ali cena. Z analizo podatkov smo prišli do ugotovitve, da je slovensko tržišče pripravljeno absorbirati dvakrat višjo količino oljčnega olja z zaščiteno označbo porekla, nekako 120.000 litrov.
Zaščita porekla in kakovosti našega olja je bila zahtevna naloga. Dogovoriti se je bilo treba o pravilih in ob njih elaborirati zgodovino in tradicijo oljkarstva pri nas. Zagatno je bilo predvsem spreminjanja navad pri predelavi in hrambi olja, čemur so bili nekateri zaradi železnih navad težko kos. Za dosego zaščitene označbe porekla morajo namreč oljke takoj v predelavo, pri njej temperatura ne sme preseči 27 stopinj Celzija, da je olje lahko označeno kot hladno stiskano, kasneje mora bit olje shranjeno v ustreznih posodah in v ustrezni atmosferi. Pomembno se mi zdi tudi, da smo za zaščiteno olje opredelili istrsko belico kot dominantno sorto.
S postopki smo začeli v prvih letih prejšnjega desetletja. Geografsko poreklo je bilo najprej – s še nekaj kmetijskimi pridelki in izdelki – priznano na ravni naše države. Po vstopu v EU smo se potegovali tudi zaščito na ravni Unije in jo po potrebnem prehodnem času tudi dosegli. Ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre z zaščiteno označbo porekla je prvi in še vedno edini slovenski kmetijski pridelek s to ravnijo zaščite v EU.”
> Zaščita se je prijela, tako med oljkarji kot med potrošniki. Vsako leto je nekaj več oljkarjev vključenih v shemo kakovosti, tudi olja je vsako leto več.
“Pričakujem, da se bo članstvo v shemi kakovosti ustalilo pri 110 oljkarjih. Vedeti pa moramo, da gre predvsem za večje, tržno usmerjene oljkarje, saj certificiranje in označevanje za seboj povlečeta stroške, ki se majhnim pridelovalcem ne splačajo.”
Potreben je agresivnejši tržni nastop
> Dosi je skozi zgodovino združeval številne funkcije, nekatere zdaj prevzamejo druge organizacije, organizacija pridelovalcev EDOOSI in tržno funkcijo v zadnjem času oljkarska zadruga Oleum Nostrum.
“To je organsko in takšen je bil tudi naš cilj. Dosi je predvsem društvo, ki širi kulturo oljčnega olja in njegovo kakovost. Smo središče za strokovne razprave in ekskurzije, ne pa poslovna asociacija. Posebej dobrodošel se mi zdi zagon oljkarske zadruge Oleum Nostrum, ki je delni odgovor na pomembno dejstvo, ki se je zgodilo v slovenskem oljkarstvu v zadnjih letih. V rodnost namreč prihajajo številni mladi oljčniki in pridelka je vse več. Ponudba istrskega oljčnega olja na način izpred nekaj let, ko je bilo domala vse prodano na pragu domačij, je že krepko večja od tovrstnega povpraševanja. Skok v količini pridelanega olja je bil prehiter in nas je ujel nepripravljene. Priznati moram, da smo malce zaspali pri osvajanju tržišča. Zdaj oljkarji iščejo tržne priložnosti bodisi sami, kar je dražje, ali združeni v zadrugi. Pri tem pa je potrebno paziti, da najbolj kakovostnega slovenskega oljčnega olja ne bomo podcenili.”
> Dejstvo je, da je cena slovenskega oljčnega olja kar visoka. Za letos ste se dogovorili, naj bo priporočena cena oljčnega olja z evropsko zaščito 15 evrov za tričetrtlitrsko steklenico, 11,50 evra za pollitrsko in osem evrov za četrtlitrsko. Kaj določa ceno?
“Določajo jo sorazmerno visoki stroški pridelave. Večina oljčnikov je na terasah, parcele so razpršene. Domala vse delo je opravljeno ročno, strojno le mulčimo. Tudi obiramo ročno, kvečjemu s pomagali. Ocenjujemo, da imamo pri nas tudi do tretjine višje stroške pridelave kot oljkarji, ki delujejo v ugodnejših pogojih. A je cena našega olja povsem primerljiva z olji enake kakovosti in ravni zaščite, denimo z olji okrog Gardskega jezera, kjer je celo za desetino višja, kar pripisujem predvsem višji ceni delovne sile.”
> Kljub sorazmerno visoki ceni olja pa gre olje z zaščiteno označbo porekla dobro v prodajo.
“Tako je. Ocenjujem, da je neprodanega le še malo, nekateri ga imajo toliko, da bodo zdržali do nove letine. Drugače pa je pri številnih drugih oljkarjih, ki imajo doma še precej olja, kar je posledica prej omenjene premajhne tržne aktivnosti.”
> Kje vidite rešitev?
“Predvsem v agresivnejšem tržnem nastopanju, bodisi posamičnem bodisi zadružnem. Naj povem, da je po vsaki predstavitvi naših olj v kateri od velikih slovenskih trgovin prodaja precej poskočila.”
> Štiri slovenska oljkarska društva so vključena v Zvezo oljkarskih društev.
“Dosi je med njimi največje, članov ima več kot ostala skupaj, kar za delovanje zveze sicer ni pomembno. Veliko nam pomeni zavezništvo s kolegi iz Brd in z Goriške, kjer je oljkarstvo predvsem dopolnilna dejavnost, s piransko Štorto pa je naše društvo precej prepleteno, saj so številni oljkarji člani v enem in drugem društvu. V Štorti so bolj usmerjeni k namiznim oljkam, za katere se prav tako zavzemajo za zaščito na evropski ravni, tako da naše sodelovanje vidim kot komplementarno.”
> Pomemben člen v pridelavi oljčnega olja so tudi oljarji.
“Oljarji so svoje obrate razvijali skladno z lastnimi vizijami priložnosti na trgu. Z vsako novo, tehnološko sodobno torklo, se je kakovost predelave in oljčnega olja dvignila. Kakšna je optimalna kapaciteta torkel za slovensko Istro, je težko oceniti, saj je na oljarje velik pritisk po čim prejšnji predelavi. Dejstvo pa je, da kakovost predelave neprestano narašča, čakalne vrste nanjo pa se krajšajo.”
Pričakovanje po združevanju ustanov
> Zakonodaja, ki ureja oljkarstvo, ni povsem dorečena. Minister za kmetijstvo Dejan Židan je, tako kot že nekateri njegovi predhodniki, sicer zavrnil pobudo za sprejem posebnega zakona o oljkarstvu, češ da krovni zakon o kmetijstvu zadošča, posebnosti pa je mogoče urejati s podzakonskimi akti. Dejstvo pa je, da so se pod Židanovim ministrovanjem nekatere zadeve hitreje zavrtele.
“Na ministrstvu za kmetijstvo in njegovem predhodniku pod Jugoslavijo, sekretariatu za kmetijstvo, ni bilo ljudi, ki bi se spoznali na oljkarstvo. Ker je bila kritična masa oljkarjev sorazmerno nizka, tudi ustreznega pritiska in nenazadnje potrebe za ureditev nekaterih stvari ni bilo. Po vstopu Slovenije v EU smo poskušali pristojne animirati, naj področje oljkarstva uredijo in v naš pravni red prenesejo uredbe EU, povezane s tem kmetijskim sektorjem. Dolgo se je premikalo počasi, ker ni bilo pravega interesa. Minister Židan pa je dal pospešek zadevam, sodelavcem je razdelil naloge in stvari so se začele premikati. Svet za oljkarstvo kot ministrovo posvetovalno telo je zelo aktiven, v usklajevanju je tudi pravilnik o oljkarstvu. Ker ima naša panoga zakonitosti, ki za druge kmetijske panoge ne veljajo, želja po posebni ureditvi področja ostaja.”
> Nekaj časa je bilo v ospredju tudi obdavčenje oljkarjev, ker je bila ureditev zaradi nesorazmerno visokih dajatev neustrezna in nestimulativna.
“Z odločbami o obdavčitvi, kakršne sedaj prejemamo oljkarji, smo zadovoljni, so v pričakovanih okvirjih. Nisem pa povsem prepričan, da so stvari tudi ustrezno sistemsko rešene.”
> Z razvojem oljkarstva so se krepile tudi strokovne in znanstvene oljkarske ustanove. Ni nova ugotovitev, da bi bile bolj učinkovite, če bi bile povezane pod eno streho. Konec koncev je takšna tudi zahteva ministra Židana, ki je povedal, da so pripravljeni na financiranje v dosedanjih obsegih zgolj pod pogojem, da se razdrobljene inštitucije združijo.
“Ministrove zahteve so skladne z našimi pričakovanji. V Zvezi oljkarskih društev smo že pred tremi leti pozvali k združevanju dejavnosti oljkarskih ustanov zaradi doseganja sinergijskih učinkov. Naša pričakovanja smo utemeljevali s potrebami po kakovostnem in ustreznem sadnem materialu, ugotavljanju značilnosti posameznih sort ter zaščiti oljčnega olja. Obenem smo menili in menimo, da bi bilo zelo pomembno začeti s proučevanjem agroekonomskih plati oljkarstva. Prepričani smo bili, da je Inštitut za sredozemsko kmetijstvo in oljkarstvo pri koprskem Znanstveno raziskovalnem središču Univerze na Primorskem ustanova, ki lahko vse skupaj združi, a žal se je izkazalo, da ni povsem tako. Še vedno smo prepričani, da je univerza prava streha za skupni inštitut za najpomembnejšo – ob vinogradništvu in vinarstvu – sredozemsko kmetijsko panogo v Sloveniji. Ker na Univerzi na Primorskem nismo naleteli na ustrezno razumevanje, se pogovarjamo s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije. Nasploh pa čas ni ugoden: vlade nimamo, pred vrati so volitve rektorja Univerze na Primorskem, a je delež financiranj za oljkarske ustanove vendarle zagotovljen na ravni prejšnjih let.”
SAŠO DRAVINEC