sreda, 12. oktober 2011
Foto: JAKA JERAŠA
>Poskusni center za oljkarstvo deluje že deset let. Kako je prišlo do njegove ustanovitve?
“Oljkarstvo se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skokoma razvijalo, a njegovega razvoja ni nobena ustanova sistematično in celovito spremljala. Nekatere naloge so opravljali v kmetijski svetovalni službi, nekatere v laboratoriju Labs. Potem pa je leta 1996 prav v tem času, na Županovi oljki, prišlo do pobude, da ustanovimo inštitut ali center za oljkarstvo. Leto kasneje so župani, predstavniki upravnih enot in nekaterih ministrstev podpisali pismo o nameri za ustanovitev centra. Nekaj let se potem ni zgodilo nič, ker ni bilo denarja. Leta 2000 pa se je takratni kmetijski minister Ciril Smrkolj odločil, da se ustanovi Poskusni center za oljkarstvo v okviru KGZS Nova Gorica. Takrat sem se zaposlila v centru - še danes sem edina zaposlena - in najprej pripravila podlage za delovanje, leto kasneje pa smo začeli zares.”
> Katere naloge ste si zadali?
“Čeprav do želene formalne povezave med ustanovami, ki so se ukvarjale z oljkarstvom, žal ni prišlo, smo vselej sodelovali. Skupaj smo začrtali program, med oljkarji pa izvedli široko in odmevno anketo, kakšne informacije pričakujejo od nas. Na tej podlagi smo oblikovali program za pet let. Najprej je bil to predvsem program želja, ki pa so ga na ministrstvu oklestili, ker so naši dejavnosti odmerili omejena sredstva. Podobno je bilo tudi pred petimi leti, ko smo pripravljali program dela za zadnje obdobje.”
> In kaj so prioritete?
“Opravljamo kar nekaj nalog. Najbolj opazna je spremljanje dozorevanja, ki je aktualna v tem času. Vsak teden na izbranih lokacijah v Istri, Brdih in na Goriškem z desetih dreves vzamemo povprečni vzorec plodov. Ugotavljamo težo, trdoto in obarvanost plodov ter njihovo oljevitost v oljarni. Iz teh parametrov določimo stopnjo zrelosti. V laboratoriju ugotavljamo tudi delež vode v plodovih. Spremljamo še kakovost, a ne vsak teden in ne na vseh lokacijah, ker nas ni dovolj, prav tako pa primanjkuje namenskih sredstev. Ugotavljamo peroksidno število in kislost olja, vsebnost biofenolov in tokoferolov, v zadnjem času tudi sestavo maščobnih kislin ter organoleptične lastnosti olja. Gre za to, da poskušamo ugotoviti odvisnost kakovosti od časa obiranja, da na podlagi vseh rezultatov lahko svetujemo, kdaj je najprimernejši čas za obiranje oljk.
Ugotavljali smo tudi, kako vpliva hramba oljk na kakovost olja. Seveda je najbolje, da so oljke predelane takoj, a vselej to ni mogoče. Ugotovili smo, da je plodove, če so zdravi in nepoškodovani ter so bili pobrani v pravem času, mogoče shraniti tudi za en teden. Shranjeni morajo biti v nizkih, zračnih plasteh, v prostoru z malo vlage, a se na hrambo ne gre zanašati. Kot rečeno, najboljša je takojšnja predelava.
Pri analizi hrambe olja smo potrdili tezo, da je dlje obstojno, če je ustrezno predelano in primerno hranjeno. Za obstojnost olja je pomemben tudi čas obiranja, saj je v oljkah, ki so bile pobrane pravočasno, več biofenolov, antioksidanti v njih pa delujejo kot konservans.”
> Kakšna je pravilna hramba olja?
“V polni posodi iz nerjavečega jekla ali v posodi z dušikom in na temperaturi med 12 in 18 stopinj Celzija. V drugačnih pogojih se olje hitreje kvari. Če je hranjeno na tak način in so bile oljke pravočasno obrane ter kakovostno predelane, je olje po 18 mesecih še vedno dobro.”
> Ukvarjate pa se tudi s sadilnim materialom oziroma selekcijo oljk iz naših krajev.
“V zgodnjem obdobju obnove istrskih oljčnikov je sadilni material prihajal iz Italije in pogosto ni bilo povsem jasno, za katero sorto gre. Kasneje smo v drevesnici Agrarie na Purissimi sami začeli razmnoževati sadike iz potaknjencev iz najboljših dreves istrske belice. S časom so posamezniki ugotovili, da se potaknjenci ponekod niso najbolje obnesli. Tako sedaj v okviru PCO ugotavljamo, kakšna je razlika med istrsko belico iz potaknjencev in cepljenih sadik. A za našo istrsko belico na potaknjencih je bilo narejene veliko antireklame, tako da zdaj sadike prihajajo iz Italije. Za cepiče skrbijo prodajalci, zanje pa ni več obvezno, da sadilni material odvzemajo v matičnih nasadih.
Naš matični nasad je nad Lamo, v oljčniku Angela Hlaja. V njem smo posadili sadike, razmnožene iz desetih selekcioniranih dreves, ki so skozi leta dajala najboljše rezultate. Deloma krije vzdrževanje nasada ministrstvo za kmetijstvo, delno pa naj bi se pokrivalo od prodaje cepičev. Škoda, da prodajalci cepljenk ne odvzemajo materiala s selekcioniranih dreves, tako da razen izjemoma, matični nasad čaka na boljše čase.”
> Imate pa tudi dva kolekcijska nasada.
“V sodelovanju s Kmetijskim inštitutom izvajamo inventarizacijo sort, ki rastejo pri nas. Prvi kolekcijski nasad je nastal na lastno pobudo in stroške kar v našem družinskem oljčniku v Strunjanu, ker se mi je zdelo pomembno, da se zberejo naše sorte. V njem je 25 različnih sort oljk. Drugi kolekcijski nasad je nastal kasneje, v sodelovanju z Vinakoprom med njihovimi vinogradi na Purissimi. Tam je zbranega več materiala, približno 40 različnih sort. Tam so na označevalni tabli zabeležena vsa sadilna mesta z označbami sort.
Za posamezne sorte smo opisali drevo, liste, plod, koščice, socvetje, vsebnost olja in drugih elementov. Nekaterim zadevam še nismo prišli do dna. Trenutno v okviru projekta, katerega nosilec je Inštitut za sredozemsko kmetijstvo in ioljkarstvo v okviru ZRS Univerze na Primorskem, skušamo determinirati posamezne vzorce oljk. Tam izvajajo genetske raziskave naših kolekcij in materiala, ki ga zberemo na terenu. Izognili bi se lahko tudi zagatam, kot je poimenovanje črnica za oljko, ki raste v Brdih in v Istri. Ne gre za isto sorto, ampak za isto ime. Če bi intenzivneje sodelovali že v preteklem obdobju, do takšnega podvajanja ne bi prišlo.”
> Kako uspete izpolnjevati vse naloge?
“Težko. Jeseni, pri spremljanju dozorevanja, si pomagamo s študenti, trije, štirje delajo pri nas. A se menjujejo, vsi tudi niso naravoslovci, tako da se vsako leto skupaj privajamo in jih učimo. Včasih pa imamo srečo in se je kdo nekaj let zapored pripravljen vrniti k nam. Tudi v spomladanskem času imamo veliko dela, saj je potrebno obdelati vse podatke. Poleg tega pa spremljamo tudi vegetacijo, predvsem pa cvetenje v kolekcijah, beležimo potek cvetenja, ugotavljamo oploditev, vzorčimo socvetja ...”
> Kakšen je odziv na vaše delovanje v oljkarski javnosti?
“Težko ocenjujem neposredno. Če pa se ozrem nazaj, na minuli dve desetletji in pol, ugotavljam, da gre oljkarstvo samo navzgor. Nasadov je več kot trikrat več, rasteta kakovost in prepoznavnost, oljarne so vse bolj sofisticirane …”
> Je v tem tudi zadoščenje za vaše poklicno delo?
“Gotovo, čeprav je velikokrat potrebno za majhen napredek zelo veliko energije. In venomer zmanjkuje časa, predvsem pa denarja, da bi lahko naše delo v minulem desetletju strnili v publikaciji, v kateri bi objavili rezultate naših raziskovanj, sortni nabor oljk v naših krajih in še kaj.”
> Kaj pa perspektive za naprej?
“Predvsem se mi zdi pomembno, da se čim prej pod eno streho povežejo vse oljkarske ustanove, od raziskovalnih, svetovalnih in drugih. Z roko v roki bomo gotovo delali še bolj uspešno.”
> Doma imate kar velik oljčnik. Uspete opraviti vse delo, v službi in doma?
“V laboratoriju ali na terenu bi lahko bila 24 ur na dan, toliko je dela. Tako uspem priti v domači oljčnik le konec tedna.”
SAŠO DRAVINEC