sreda, 23. november 2011
V St. Christophu je sedež avstrijske smučarske akademije
Foto: SAŠO DRAVINEC
Hannes Schneider in njegove smučine
Foto:
Dobro razpoloženje v najbolj bučnem zabavišču Mooserwirt
Foto: SAŠO DRAVINEC
Peš cona v St. Antonu
Foto:
Arhitekturno in inženirsko dognana spodnja postaja žičnice Galzig
Foto: SAŠO DRAVINEC
ST. ANTON> In če gre za kraj, kjer je bil že leta 1901 ustanovljen nemara najslovitejši smučarski klub na svetu in kjer je Hannes Schneider zakoličil sodobno smučarsko tehniko, potem je gotovo vreden obiska.
Smučarska zgodovina na Arlberškem sega v osemdeseta leta 19. stoletja, ko je nek norveški inženir, ki je delal pri vrtanju železniškega tunela med Tirolsko in Predarlberško, na delo odhajal na improviziranih smučeh iz dveh plohov. Nekoliko kasneje, 3. januarja 1901, se je skupina prijateljev na smučeh podala na izlet iz St. Antona v St. Christoph na prelazu Arlberg. Tam so z gostiteljem Oswaldom Trojerjem v zavetišču Hospiz iz 14. stoletja, ki je zdaj mondeni hotel, ustanovili Ski club Arlberg, ki je tri leta kasneje že pripravil prvo smučarsko tekmo. Klub danes šteje več kot 7000 članov iz prek 50 držav. V klubsko zgodovino je z zlatimi črkami vpisan domačin Hannes Schneider, ki je v smučanje vpeljal nekaj pomembnih novosti. Prvi je začel smučati z razbremenjevanjem smuči z gibanjem gor-dol in palic ni uporabljal več za zaviranje temveč za pomoč pri paralelnem smučanju. Bil je tudi prvi, ki je začel poučevati smučanje v organiziranih skupinah ter tako v zimi 1921/1922 “izumil” smučarsko šolo. Schneider in njegov klub imata prvenstvo še v organizaciji prve kombinacijske tekme leta 1928, ki so jo poimenovali Arlberg Kandahar.
Arlberg je gorato področje povsem na zahodu Tirolske, okrog istoimenskega visokega cestnega prelaza, ki povezuje Tirolsko in Predarlberško. Prelaz je od dograditve železniškega leta 1884 in slabih sto let kasneje še avtocestnega predora predvsem turistična atrakcija in povezava med smučarskimi kraji Arlberga. St. Anton, St. Christoph, Lech, Zürs, Stuben, Pettneu in Klösterle so kraji pod gorskimi masivi, na katere je speljanih 84 žičnic, ob njih pa urejenih 280 kilometrov smučarskih prog, označenih pa še 180 kilometrov smučarskih tur.
Od borderjev do šejkov
Nekoč revni kraji, v katerih so se ljudje preživljali s trdim, ne prav donosnim delom, so danes raj za smučarske navdušence vseh vrst. Prihajajo takšni, ki želijo prve smučarske korake narediti v smučinah Hannesa Schneiderja, prihajajo adrenalinski odvisniki, da se spuščajo po vrtoglavo strmih zasneženih kuloarjih, po prostranih snežnih planjavah dričajo družine, zlasti v odmaknjenih vaseh Lech in Zürs pa so svoje zatočišče našli bogataši, tudi šejki in kronane glave. Omenjeni vasici sodita med najbolj luksuzne alpske resorte. Dih jemajoča naravna kulisa, luksuz na vsakem koraku in temu primerne cene ter klientela, so razlogi, da je sicer diskretni spisek slavnih obiskovalcev izjemno dolg. Pravijo, da sta mir in varovanje zasebnosti premožnih gostov tudi ena od ključnih razlogov, da dveh polovic arlberškega smučarskega cirkusa med seboj niso povezali. Smučarska vozovnica je sicer enotna, a je treba v vasici Stuben na avtobus, da se v nekaj minutni vožnji doseže smučišča nad Lechom in Zürsom.
St. Anton je največji kraj na Arlberškem. Mimo vasi z nekaj manj kot 3000 stalnimi prebivalci vodi železniška proga, od avtocestnega izhoda je zgolj nekaj kilometrov vožnje. Kraj je živahen, pozno popoldan in zvečer zna biti tudi zelo bučno, najprej v kočah nad vasjo in kasneje v središču kraja, ki je zaprt za promet. Turističnih postelj je več kot 10.000. Zares luksuznih hotelov v St. Antonu skorajda ni, je pa veliko penzionov, apartmajev in tudi cenovno dostopne ponudbe bad&breakfast. Posebej ugodni so paketi v nekaterih terminih, predvsem ob začetku sezone, ki ga načrtujejo za prvi decembrski vikend, in spomladi, ko so hribi na Arlberškem zaliti s snegom, ki ga povprečno (kumulativno) zapade kar sedem metrov.
Najsodobnejše naprave
Smučišča so v kraju enostavno dostopna. V minulih letih so izhodiščne postaje žičnic postavili ob robovih vasi. Pred petimi leti so namestili novo žičnico na Galzig, katere spodnja postaja je svetovna inovacija. Vsa pročelja so steklena, zato so lepo vidna ogromna kolesa, ki dvigujejo kabine nadstropje višje, od koder jih potegne v hrib. Na ta način so zmanjšali tlorise postaje in jo namestili prav v kraj. Le sto metrov stran je pred tremi leti dokončana žičnica na Rendl, hrib na drugi strani doline, raj za smučanje izven urejenih prog z velikanskim snow parkom. Izhodiščnih točk za vožnjo na goro je v kraju še nekaj, prav nad vasjo pa je na smučiščih običajno večja gneča kot višje v gorah. S platoja Galzig (2150 metrov) se je mogoče z gondolo dvigniti domala do vrha najvišje arlberške gore Valluga (2811 metrov). Tam je tudi start vsakoletnega smučarskega tekmovanja, ko se več sto tekmovalcev hkrati požene v skoraj 1500 metrov nižje ležeči St. Anton, pri čemer morajo med potjo premagati tudi manjšo vzpetino. Na zahodni strani smučišč, globoko pod Galzigom, sta prelaz Arlberg in zaselek St. Christoph s hotelom Hospiz in avstrijsko smučarsko akademijo. Ta ima sodoben športni hotel s predavalnicami in telovadnico, kjer šolajo avstrijske smučarske učitelje in trenerje. V St. Christophu je tudi Hospiz Alm, imenitna in legendarna smučarska koča, ki ima v kleti pravo bogastvo. Gre za izjemno zbirko bordojcev in šampanjcev v velikih, najmanj 1,5-litrskih steklenicah, ki jih je toliko, da so nameščene tudi pod strop vinske kleti. Zastopane so vse vrhunske kleti in vsi letniki, cene vina pa so za navadne smrtnike veliko, veliko previsoke.
Raznovrstna smučarija
Z Valluge je mogoče prismučati tudi do Stubna (1405 metrov) od koder so dosegljiva smučišča Albona, kjer pogosto trenirajo avstrijski smučarski asi. Ker je odmaknjeno od krajev, je smučišče manj obiskano, zato pa nudi smučarjem veliko užitkov na širokih utrjenih progah in pobočjih okrog njih.
Smučarija v St. Antonu je raznovrstna. Proge so široke, lepo speljane, veliko je zelo dolgih dinamičnih spustov s spremenljivimi nakloninami in prelomnicami. Domala povsod so tudi različice za manj vešče. Naprave so sodobne, novejše kot v sosednji dolini nad Lechom in Zürsom.
Bučne popoldanske zabave
Visoko v hribih je manj koč kot denimo v Dolomitih in na Salzburškem. Zato pa jih je na nižjih delih smučišč, tik nad St. Antonom, približno 20, v katerih tisoči zaključijo svoj smučarski dan. After ski ima tudi svojo četrt, v kateri je legendarni Crazy Canguruh, nekoliko nižje pa Mooserwirt, ki je prevzel prvenstvo v zabavi. Koča velja za eno najbolj bučnih v Alpah, popoldne se v njej in pred njo zbere tudi krepko nad 1000 smučarjev. Servis je odličen, cene pa visoke.
Ob robu vasi je v parku idilična vila, v kateri so uredili muzej in restavracijo. Za boljši občutek, kako je kraj rasel z železnico in smučanjem, je obisk zelo dobrodošel.
St. Anton je od Innsbrucka oddaljen malce več kot 100 kilometrov, kar pomeni, da je iz naših krajev do tja vsaj šest ur vožnje. Variant je več, denimo preko Verone in prelaza Brenner, pri čemer se je potrebno sprijazniti z italijanskimi cestninami, mimo Spitalla in Lienza ter skozi Kitzbühel, kar je zamudnejša pot, a dobro izbira ob lepem vremenu. Najugodnejša pa je najverjetneje severna varianta, mimo Salzburga in skozi Nemčijo.
SAŠO DRAVINEC