sobota, 21. januar 2012
Marjana Mirković pred vhodom v Slovenski dom, kjer deluje društvo Bazovica
Foto: TOMO ŠAJN
Marjana Mirković v prostorih, kjer je predsedovala svetu PGŽ
Foto: TOMO ŠAJN
Z zadnjo številko Kažipota, mesečnika, ki ga je urejala in v njem pisala sedem let
Foto:
Popoldanski klepet na prijetnem januarskem soncu, na Frankopanskem trgu tik ob znameniti Marijini božjepotni cerkvi na Trsatu, je luščil široko paleto delovanja stare znanke Marjane Mirković med slovenskimi rojaki na Reki in v celotni Primorsko-goranski županiji (PGŽ). Lahko bi rekli še dlje, saj kot stalna sodelavka Radia Slovenija v oddajah Sotočje, pokriva širši hrvaški prostor, kjer živijo naši rojaki.
Marjana je bila zadnja dva mandata, do lanskih julijskih volitev, predsednica Sveta slovenske narodne manjšine v Primorsko-goranski županiji in je torej ženska, ki ve, kako dihajo naši rojaki na Kvarnerju in tudi v Gorskem kotarju.
Njeno delovanje pa sega na različna področja, o katerih je stekla beseda. Posebej velja omeniti njen prevod pomembne knjige za zgodovino Slovencev na Reki Fluminesia Slovenica avtorja dr. Irvina Lukežića. Slovenski prevod je izšel na pobudo mestnega in županijskega sveta prejšnjega sklica ob finančni podpori Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
> Kdaj in kako ste se kot priseljenka na Reko vključili v delovanje slovenske skupnosti, ki je v dobri meri organizirana v društvu Bazovica?
“Društvo sem spoznala šele leta 1992, ko je bil v Slovenskem domu, v prostorih društva Bazovica, organiziran prvi konzularni dan. Ta moj obisk konzularnega dneva je bil slučajen, saj sem urejala dokumente neki sorodnici, ki je prišla iz Sarajeva. Tedaj je bil predsednik društva pokojni Vinko Žibret, ki se je osebno rokoval z vsemi in se zlasti pogovarjal s tistimi, ki smo govorili slovensko. Zaprosil me je za sodelovanje, dejal je, zaradi dobrega znanja slovenščine. Tedaj so iskali v društvu tajnico, in moram reči, da me je Žibret na neki način okužil za sodelovanje z rojaki.”
> V društvu Bazovica ste začeli delati kot tajnica, kaj pa potem?
“Tajnica sem bila samo šest mesecev. Kot zunanji član društva, če temu lahko tako rečem, sem imela nekoliko drugačne poglede in sem pričakovala, da se bodo nekatere stvari hitreje razvijale in urejale. Predlagala sem, da se mesto tajnice profesionalizira in da se začne izdajati informativni medij, vendar to ni šlo tako hitro, kot sem pričakovala.”
> Društvo Bazovica deluje v nekdanji Gorupovi vili, ki je postala društvena last in nosi ime Slovenski dom. O tej zgradbi ste pisali, mar ne?
“Gorupovo vilo, ki je bila po drugi svetovni vojni nacionalizirana, je društvo dobilo v uporabo leta 1950. Precej časa je trajalo, da smo pridobili dokumentirane podatke o teh postopkih. Danes je nekdanja Gorupova vila Slovenski dom v lasti društva Bazovica. O tej zgradbi in njeni zgodovini sem napisala poseben prispevek, ki je bil objavljen v tematski številki zgodovinske revije Kronika, posvečene dvema znamenitima rodbinama po rodu iz Slavine na Postojnskem: Gorupom, ki so živeli na Reki, in Kalistrom v Trstu.”
> Osamosvojitev Slovenije in Hrvaške vas je torej potisnila v aktivno delovanje znotraj slovenske skupnosti na Reki?
“Slovenci na Hrvaškem smo se tako rekoč čez noč znašli v novem položaju. Veliko rojakov je bilo brez dokumentov, brez državljanstev. Ko sem se vključila v delo na konzularnih dnevih, sem slišala skoraj neverjetne zgodbe ljudi, ki so se morali zaradi pridobitve hrvaškega državljanstva s pisnimi izjavami odrekati slovenskega. Te izjave seveda niso imele nobene pravne podlage, a tako je tedaj pač bilo. Čustveno precej stresno za veliko naših Slovencev, ki so iskali papirje, recimo za pridobitev pokojnin.”
> Ste imeli tudi vi podobne težave?
“Imela sem srečo, da nisem bila finančno odvisna od hrvaške države in iskanja zaposlitve. Zaradi tega sem si lahko privoščila, da sem bila še nekaj časa zgolj slovenska državljanka. Vendar se je tudi to začelo zapletati, in sem morala zaprositi za hrvaško državljanstvo.”
> Delo in pomoč ljudem na konzularnih dnevih je bilo gotovo vaše pomembno in humano delovanje. Kaj pa novinarska žilica?
“Že pred preselitvijo na Reko, ko sem delala v dnevno informativni redakciji Radia Ljubljana, se je del mojih nekdanjih sodelavcev preselil v uredništvo oddaj za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ko sem jim po preselitvi na Hrvaško pripovedovala, da živi na Reki in v okolici veliko Slovencev in deluje pomembno slovensko kulturno društvo Bazovica, so me, namesto da bi prišli na neko prireditev, zaprosili naj ta dogodek novinarsko pokrijem.
Tako sem se počasi vrnila v novinarske vode. Pozneje me je povabil k sodelovanju tudi nekdanji kolega Toni Gomišček iz goriškega studia Radia Koper, naj sodelujem v tedenski oddaji Sotočja. Ta oddaja je od sredine devetdesetih let na sporedu še danes in jaz sem njihova stalna sodelavka. V zadnjih petih letih praktično poročam za Sotočja o delovanju Slovencev na Hrvaškem.”
> Tako je torej steklo vaše novinarsko delovanje med Slovenci na Reki.
“Ja, še pred tem sem dopisovala v reviji Slovenija v svetu in Rodna gruda, občasno pa tudi v druge publikacije o Slovencih v tujini.”
> Potem pa se je zgodil Kažipot. Kako je prišlo do zamisli za izdajanje tega informativnega mesečnika slovenske skupnosti na Reki in v PGŽ, kot piše v kolofonu? “
”Pač, potreba po informiranju in pisanih informacijah je rodila Kažipot. Leta 2004 sem po volitvah v svete slovenske narodne manjšine postala predsednica sveta za PGŽ. Po delovanju na konzularnih dnevih sem ostala v stiku z rojaki kot nekakšna vez med konzulatom, društvom Bazovica in delom med Slovenci na terenu. Pomagala sem jim pri pisanju prošenj za štipendije in študij, dajala potrebne informacije.
Iz tega delovanja se je porodila zamisel za izdajanje mesečnika, tudi zato, da bi nekoliko uravnotežili v tistih letih zelo negativno pisanje o Sloveniji v hrvaških medijih. Želeli smo poudariti, da ne gre zgolj za prepir o državni meji, ampak da gre za medsebojne človeške odnose, ki zadevajo ljudi. Večine ti mejni spori niso zanimali.”
> Kažipot je izhajal sedem let, zadnja, decembrska dvojna številka nosi v glavi št. 79-80. Kdor ga je prebiral, je kmalu ugotovil, da ste poleg uredniškega dela veliko večino prispevkov pripravili vi. To je verjetno naporen posel ob spremljanju številnih dogodkov?
“Ja, časovno je bilo precej naporno in tudi družina je zaradi tega trpela. To obveznost sem vzela za svojo tudi zato, ker sem kot predsednica manjšinskega sveta PGŽ hotela delo opraviti, ne pa ga prekiniti na pol poti. V začetku, ko smo Kažipot tiskali na 16 straneh, me je bilo nekoliko strah, kako bomo uspeli. Postopoma smo se večali in izdajali glasilo na več kot 40 straneh. Naklada Kažipota je bila 600 izvodov, prejemalo ga je 450 gospodinjstev, kar pomeni, da ga je bralo veliko rojakov. Sedaj, ko ne bo več izhajal, sem začela prejemati več pohval kot med izhajanjem.”
> Kažipota torej ne bo več. Kdo ali kaj ga bo nadomestilo?
“Napovedano je novo glasilo, ki naj bi izhajalo štirikrat na leto. Format naj bi bil veliko večji, kot je bil Kažipotov. Tudi črke in fotografije naj bi se povečale. Koncept novega glasila je drugačen, dobilo pa bo tudi drugo ime. V njem ne bo več napovednika dogodkov, pač pa obširnejši prispevki o delovanju obeh manjšinskih svetov, županijskega in mestnega, ter o delovanju Bazovice ...”
> Dva mandata v manjšinskem svetu PGŽ sta bila za vas po vsej verjetnosti dobra izkušnja za poznavanje, kako diha manjšina na Kvarnerju. Na lanskih volitvah v nove svete, o katerih je natanko poročal novembrski Kažipot, pa preseneča skoraj popolna abstinenca volivcev. V PGŽ jih je na primer od 2213 vpisanih volivcev glasovalo le 37. Podobno v mestu Reka in še kje. Kako si to razlagate?
“Tokratna udeležba na volitvah je bila slabša kot na prvih volitvah, ko manjšinski sveti še niso bili poznani. Zakaj je tako? Lahko bi kot predsednica v prejšnjih dveh mandatih rekla, da pač nisem oziroma nismo delali dobro. Ti samoupravni organi manjšine enostavno niso prepoznani v javnosti, čeprav smo pripravili kar veliko dogodkov.
Na Kvarnerju je tako, da ima društvo Bazovica takšno tradicijo (ustanovljeno leta 1947, op. av.), da je postalo na Reki sinonim za Slovence. Lahko se dogaja karkoli izven društva, vendar ostaja vedno prepoznavna vloga Bazovice. Kar je novega, ljudi niti ne zanima, saj imata oba manjšinska sveta sedež v Slovenskem domu, torej v društvu Bazovica. Ker se prekrivajo tudi vsebine dela, ljudje enostavno ne ločijo med sveti in društvom.”
> Kakšen je odnos hrvaških oblasti do manjšinske samouprave?
“Lanske in tudi prejšnje volitve so hrvaške oblasti izvedle s figo v žepu, saj jih vsakič razpišejo v neprimernem času dopustov. Kljub predlogom manjšin jih ne želijo združiti z lokalnimi volitvami, ko bi bila udeležba na manjšinskih zagotovo večja. Tako združene volitve bi bile tudi veliko cenejše in prepoznavne. Za druge manjšinske skupnosti na Hrvaškem takšna abstinenca ni značilna. Najvišjo udeležbo so imeli Romi in Madžari, Srbi pa podobno kakor mi.
Sveti so vez manjšine med občinsko in županijsko oblastjo. V našem primeru sta oba sveta sodelovala in dajala pobude za poučevanje slovenskega jezika na vseh treh nivojih, predšolskem ter osnovno- in srednješolskem. Dajali smo tudi druge pobude na področju informiranja in tudi preko slovenske informativne točke SI poslali na tisoče informacij o manjšinskem dogajanju.”
> Omenjate fakultativno učenje slovenskega jezika za naše rojake. Kako ste s temi pobudami uspeli na Reki?
“Na reški osnovni šoli Pečine poteka pouk slovenskega jezika od leta 2006. Tu gre tudi za ugoden splet okoliščin, saj je ravnateljica te šole SlovenkaIrena Margan, ki je na prostovoljni osnovi poučevala slovenščino tri leta. Po letu 2009 pa je postalo fakultativno učenje slovenskega jezika del rednega pouka za tiste učence, ki si izberejo ta predmet. Odtlej slovenščino zelo uspešno poučuje Vida Srdoć, saj se uči našega jezika več kot 30 učencev od prvega do osmega razreda. Letos so popestrili pouk s sodelovanjem z osnovnima šolama iz Kidričevega in Dragotina Ketteja iz Ilirske Bistrice.”
> Kako pa je s slovenščino v predšolskih ustanovah in srednjih šolah?
“Manjšina ima pravico do pouka v svojem jeziku tudi na teh dveh ravneh. Oba sveta prejšnjega mandata sta dala pobudo za poučevanje slovenskega jezika v vrtcih na Reki. Izvedli smo anketo. Od tisoč staršev, ki so sodelovali v njej, se jih je nekaj nad 30, po večini slovenskega porekla, opredelilo za pouk slovenščine. Kar nekaj časa je trajalo, da smo uspeli. Lani jeseni se je začel pouk v vrtcu na Mlaki, v predelu mesta, kjer je največ Slovencev. Po anketi naj bi bil interes tudi v vrtcu na Pečinah.
V teh dneh naj bi poslala županijska oblast, ki je pristojna za šolstvo, okrožnico na vse srednje šole. Upam, da se bo na nekaterih srednjih šolah začel pouk slovenščine. Mislim, da je interes velik, saj je vse več mladih, ki želijo študirati v Sloveniji.”
TOMO ŠAJN