Tržaška Slovenka Valentina Pieri: Kot panda v kletki

Tržaška Slovenka Valentina Pieri je na pogovor pristala s pripombo: “Nisem zanimiva.” A dejstva govorijo drugače. Že to, da je intervju stekel na tržaški železniški postaji, priča o njenem potepuškem življenju. S svojo bas pozavno, ki je v Italiji menda ne igra nobena druga ženska, nastopa mnogokje.

Zato se je v nekaj letih srečala s številnimi slavnimi dirigenti, glasbeniki in plesalci. Predvsem pa je spoznala živelj enega najznamenitejših gledališč na svetu. Pred dvema letoma si je namreč z avdicijo zagotovila mesto v akademiji milanskega gledališča Teatro alla Scala, ki mu krajše pravijo La Scala, z metaforo pa tudi Tempio della lirica (Tempelj operne glasbe). Tržaška pozavnistka je v ponedeljek svoje mesto v akademiji z novo avdicijo tudi obdržala. Konkurence ni manjkalo.

> Je ta akademija predsoba slavnega gledališča?

“Teoretično, ja.”

> Zakaj?

“Vsaki dve leti se pojavi razpis, ki mu sledi avdicija. Če te vzamejo, imaš trimesečni tečaj s profesorji, ki delajo v Scali. Oni te pripravijo na sezono, ki se deli na simfonični in operni del.”

> Kje nastopate?

“Novembra smo bili na primer v Omanu, bili smo tudi v Švici, a med operno sezono smo v glavnem v Italiji. Večinoma vsekakor igramo v Scali.”

> Se torej lahko že pohvalite z nastopom v Templju ...

“Akademija ima tako kot gledališče orkester, balet in pevce. Če si dober, te vzamejo tudi v gledališče. To se je na primer zgodilo Aniti Rachvelishvili, ki je leta 2009 celo odprla sezono Scale s Carmen. Kako bi rekla, če jih zanimaš, te vzamejo. Tudi za stalno mesto.”

> Kdaj se to zgodi?

“Najprej opraviš tečaj na akademiji. S tem te ima gledališče pod kontrolo. A za redno zaposlitev moraš skozi še eno avdicijo. Toda gledališče svojih vrat ne odpira zelo pogosto. Recimo, pred kratkim so objavili razpis za eno mesto pozavnista. To je zdaj za kakšnih 20 let zapolnjeno.”

> So se s tem tudi vam zaprla vrata?

“Ne, meni ne, ker igram bas pozavno. Tu pa je šlo za tenor pozavno. Gre za dve popolnoma drugačni delovni mesti.”

> Zakaj ste izbrali ravno bas pozavno?

“Poskusila sem tudi tenor pozavno, a mi bolj ustreza vloga, ki jo v orkestru ima bas pozavna. Je tako glasbilo, da samo nima nobenega smisla. Ima pa smisel za druge instrumente. Je kot preproga, ki služi, da drugi igrajo nad tabo.”

> Kdaj ste prvič dobili glasbilo v roke?

“Pri devetih letih. Začela sem s prečno flavto.”

> V življenjepisih Mozarta in drugih glasbenih genijev piše, da so prej znali igrati kot pa brati ...

(Se zasmeje) “Jaz nisem genij.”

> Ste začeli igrati v Trstu?

“Da, v neki italijanski godbi. Potem pa sem se preselila v Ricmanje, in po naključju sem za soseda dobila Erika Žerjala, mojega prvega profesorja. Slišala sem, kako igra pozavno, in sem si jo želela igrati tudi jaz. Začela sem pri šestnajstih letih. Torej pozno.”

> Kateri glasbi je to glasbilo najbolj prikladno?

“Pozavna je primerna za vsako zvrst.”

> Tudi za jazz in blues?

“Tudi. Jazz, blues, klasična glasba ... Pozavno vidiš tudi na festivalu v Sanremu.”

> Kaj najraje igrate?

“Najraje imam klasično glasbo. Všeč mi je predvsem simfonična glasba, čeprav so mi tudi opere zelo všeč. Je pa simfonično glasbo bolj zabavno igrat.”

> Obvezno vprašanje: kdo je vaš najljubši skladatelj?

“Puccini prav gotovo in z njim še Verdi. Njune opere imam najraje. Drugače pa mi je zelo všeč tudi Mahler. Niso pa seveda vsi pisali za pozavno. Bach mi je na primer tudi všeč, pozavne pa ni upošteval.”

> Kateri pa so za pozavniste najbolj hvaležni?

“Gotovo Mahler in Wagner. A recimo tudi Puccini in Verdi.”

> Lani je Italija praznovala 150. obletnico združitve. So zaradi tega Verdija igrali več kot ponavadi?

“Seveda. Vedno in povsod. Nujno Va pensiero iz Nabucca ali tudi uverturo iz opere La forza del destino. To smo igrali kot po naročilu.”

> S čim ste nazadnje nastopali?

“Nazadnje sem nastopala v simfoničnem koncertu, ki mu je dirigiral Gustavo Dudamel. On ima zanimivo zgodbo. Rodil se je v Venezueli, kjer otroke s ceste v sklopu programa El sistema usmerijo v glasbo. On je bil eden teh otrok. Kariero je začel pri dvanajstih letih, pri tridesetih pa je že eden najboljših dirigentov na svetu.”

> Ste kdaj srečali Riccarda Mutija?

“Njega ne, Daniela Barenboima pa ja. Igrala sem na primer še z dirigenti, kot sta John Axelrod ali David Coleman, ki je študiral pri Carlu Orffu. Imela sem tudi možnost, da sem igrala s pianistoma Langom Langom in Herbijem Hanckokom. Lepa izkušnja je bil tudi koncert z Anito Rachvelishvili.”

> Kakšen je bil prvi vtis ob vstopu v Scalo?

“Ko stopiš v gledališče, si najprej rečeš, da to ni nič takega, saj je to samo običajno delo. Potem pa gre mimo tebe Roberto Bolle, v menzi pa ob tebi sedi Daniel Barenboim. Takrat se zaveš, kje si. Najbolj čuden občutek pa je na odru. Potem ko si ga vajen gledati s parterja, se znajdeš na njem in gledaš občinstvo. Maestro začne in ... Čuden, res čuden občutek. Ali pa, recimo, vadiš, in ti mimogrede rečejo, da je prav na tistem mestu Rostropovič snemal CD.”

> Ko mediji poročajo o Scali, se med publiko pojavijo imenitneži, bogataši in zelo ugledna imena. Koliko je tu pravega zanimanja za glasbo, koliko pa glamurja?

“To se dogaja na odprtju sezone. Drugače pa je gledališče polno ljudi, ki se spoznajo na glasbo. To takoj razumeš.”

> Drži, da poznavalci vedno sedijo visoko na balkonih?

“Da, prav na vrhu. To pa iz dveh razlogov: tam slišiš najbolje in vstopnice stanejo najmanj.”

> Se kdaj zgodi, da publika svoje mnenje pokaže kar med koncertom ali operno predstavo?

“Sredi predstave se to ne zgodi, na koncu pa dovolj dobro slišiš, ali jim je bilo všeč. Žvižganje in 'buuui' se seveda pojavljata. Meni se to s simfoničnim programom še ni zgodilo, zgodilo pa se je na primer pred kratkim z orkestrom Scale na prvi predstavi Don Giovannija. Tam je bilo res veliko žvižganja.”

> Je gledališče Alla Scala najlepše, kar ste jih kdaj videli?

“Ko gre za lepoto, bi prej omenila gledališče v Omanu. Čeprav je tam malo ljudi, je gledališče zelo veliko in se točno vidi, da z njim hočejo dokazati svoje zanimanje za kulturo. Orkester akademije bo spet tam tudi v novi sezoni.”

> Zakaj so nastopi v Omanu tako pogosti?

“Tamkajšnji sultan se zelo zanima za kulturo. Letos se je odločil, da bo priredil sezono z italijanskimi orkestri. Mi bomo spet šli tja, potem še razni drugi.”

> Kje ste še nastopali?

“Zanimivo je bilo na primer v Torre del Lago na Puccinijevem festivalu, ki traja tri mesece in kjer vsak večer srečaš polno tujcev. Odigrala sem sezono v Sassariju, bila sem v sanremskem orkestru, igrala sem z orkestrom v Vidmu, nastopala sem v areni v Veroni, ko sta bili tam Tosca in pop opera, ki jo je vodil Lucio Dalla. Uf, tega je pač dosti. Zdaj se bom težko spomnila vsega.”

> Kako usklajujete vse te obveznosti?

“Naše delo nima stalnega mesta. Nekdo te pokliče, in takoj sprejmeš. Potem te pokliče še drug, in konec koncev pomisliš, kakšno je plačilo. Tako je pač to delo. Zato zase ne vem, kje bom jutri.”

> V Italiji velja, da lažje prideš do zanimive službe, če si se rodil v Milanu ali Rimu. Ali to drži tudi v svetu glasbe?

“Za nekoga, ki se je rodil v Trstu, je prav gotovo težko. Nujno moraš oditi. Jaz sem pač morala sprejeti to odločitev. Če bi ostala v Trstu, ne bi imela kaj početi.”

> Kdaj ste se odločili za ta korak?

“Takoj po diplomi leta 2009, se pravi pri 24 letih. Takoj sem si rekla, da če ostanem v Trstu, ne bom od tega imela nič. Zato sem se takoj prijavila na avdicijo za Puccinijev festival. Moraš pač v svet, da spoznaš ljudi. Zdaj sem bila v Milanu pri profesorju iz Scale, dan prej v Genovi pri profesorju, ki igra za gledališče Carlo Felice. V soboto si v Vidmu, v ponedeljek v Milanu. Moraš pač širiti poznanstva. To je edina pot.”

> A če bi se ponudila možnost za stalno zaposlitev, kaj bi izbrali, Scalo?

“Ah, gotovo Scalo. Ampak moj tamkajšnji profesor je še mlad in pri zdravju, tako da bi morala še dolgo čakati. Iščem tudi druge poti. Šla bom na dve avdiciji v Berlin, prijavila sem se na natečaj v Tallinu. Treba je pač malo pogledati tudi v svet.”

> Toda lahko zapišemo, da ste edina Slovenka v Scali?

“Pred nekaj leti je bila v Scali še ena zamejka, in sicer Verena Rojc. Do nje ne bi bilo pošteno, če bi rekla, da sem edina Slovenka.”

> Ampak zdaj ...

“Ne, zdaj ni nikogar, ki bi znal slovensko.”

> Torej ste edina Slovenka v Scali?

Bolj kot to, da sem edina Slovenka, je nekaj drugega, kar je morda bolj zanimivo. V Italiji ni žensk, ki bi igrale bas pozavno. Sem zato posebnost, ženska in z bas pozavno. Kot panda v kletki.”

PETER VERČ

---