petek, 27. januar 2012
Stojan Spetič
Foto: ROBERT ŠKRLJ
“Informatika je sorazmerno nova stvar, torej so tudi ti seznami novi. Vse kaže, da jih je nekdo po naročilu prepisoval v digitalno obliko iz starih uradnih dokumentov, v katerih se kot del italijanske države pojavljajo kraji vse do nekdanje rapalske meje. Vse skupaj je zelo čudno.”
Po njegovem mnenju so se italijanska država in stranke, ki so jo po vojni vodile, med njimi zlasti Krščanska demokracija, igrale s čustvi istrskih beguncev, pri njih ohranjale upanje, da se bodo vrnili. “To se je potenciralo zlasti po razpadu Jugoslavije,” pravi Spetič. “Spominjam se, da je še v obdobju, ko sem bil v Rimu, obstajala ustanova za upravljanje in likvidacijo idrijskega rudnika, pa čeprav Idrija že zdavnaj ni bila del italijanske države.”
Zakaj italijanska država to dopušča? “Stara taktika italijanske diplomacije je, da določena sporna vprašanja drži odprta,” pravi Spetič. “Na videz jih zapre in umakne, a jih nikoli ne briše povsem. Čaka na trenutek, da jih znova potegne na dan v trenutku, ko tuja pogajalska stran, denimo Slovenija, kaj od nje zahteva. Zato ne verjamem v naključja in pomote.”
Bivši senator odpira še novo smer razmišljanja. “V Istri in na Kvarnerju živi italijanska manjšina. Mnogi imajo italijansko državljanstvo in volilno pravico. Na administrativnih volitvah lahko glasujejo samo, če so vpisani v volilne sezname občin. Večinoma so vpisani v tržaški in v miljski občini, mogoče pa še kje. Volilci italijanske manjšine so tako manevrska masa, ki lahko v marsikateri občini, kjer obstaja krhko politično ravnovesje med dvema političnima blokoma, prevesijo volilno tehtnico v eno ali drugo stran.”
ŠR