“Sem kot 'gastarbeiter' v domovini”

Na julijskih volitvah svetov in predstavnikov narodnih manjšin na Hrvaškem je v mestni občini Opatija kot prva Slovenka kandidirala in bila izvoljena Nika Stock, profesorica slovenskega in angleškega jezika.

Opatija, znamenito turistično mesto ob Kvarnerju, že dolgo tega, vse od časov avstro-ogrske monarhije, privlači številne Slovence. V tej občini, v kraju Ičići, že šest let živi Nika Stock, Ljubljančanka s Kodeljevega, ki jo je življenjska pot zanesla na Hrvaško. Najprej je z družino živela na Reki, potem dalj časa v Matuljih, zadnjih šest let pa v Ičićih. Že 21 let pa poučuje na osnovni šoli v slovenski obmejni vasi Jelšane, zato zase v šali pravi, da je nekakšna dvoživka.

“Po rojstvu sina, ki se je rodil v Ljubljani, sem prišla leta 1986 za možem na Hrvaško. Tedaj Slovenija in Hrvaška še nista bili samostojni državi in je bilo vse čisto drugače. Potem pa me je Milojka Primc, tedaj ravnateljica osnovne šole Jelšane, povsem po naključju spoznala na Voloskem pri Opatiji in mi ponudila delo učiteljice slovenščine. Na poti iz Ljubljane na Reko pa sem na vmesni postaji eno leto poučevala tudi v Ilirski Bistrici, kjer sem nadomeščala učiteljico na porodniškem dopustu.”

Tako se je začela njena vsakodnevna pot med Jelšanami in hrvaško soseščino, ki traja še danes. “Ko sem prišla na šolo v Jelšane, se nisem mogla odločiti, ali bi ostala ali ne, ker je bila moja hčerka stara komaj osem mesecev, vendar so mi na šoli vsi pomagali, zato sem se odločila ostati. To poskusno leto se je potegnilo do danes.”

> Skoraj vsak dan se vozite iz Hrvaške v Slovenijo in nazaj. Kako ste pravzaprav doživljali velike spremembe po razpadu Jugoslavije leta 1991?

“Prej nismo bili navajeni, da nas na meji kdo ustavlja. Vsak dan sem se po tej cesti vozila iz šole domov. Potem, ko je nastala meja, je bil režim najprej zelo strog. Nekaj časa sem imela kar resne probleme, saj nisem imela hrvaškega državljanstva, imela pa sem že stalno bivališče na Hrvaškem. Ko mi je ugasnila veljavnost dokumentov, nisem mogla brez 'domovnice' pridobiti novih. Tako sem nekaj časa to zelo strogo varovano mejo prestopala z nekakšnimi napol ustreznimi dokumenti. Zaradi tega sem se morala večkrat zagovarjati. Potem sem pridobila hrvaško državljanstvo in so se stvari uredile.”

> Postopoma se je tudi nadzor na meji nekoliko zmehčal, mar ne?

“Ja, drži. Zdi pa se mi, da se je tedaj brez potrebe ustvarjala napetost. Pred tem smo funkcionirali povsem normalno, se med seboj razumeli, potem pa so se v hipu stvari obrnile.”

> So na to vplivali tudi tedajnji stalni spori in napeti odnosi med novonastalima državama?

“Tudi, vsaj delno, a ne vedno. Osebno sem včasih doživela kakšno manjšo neprijetnost, vendar je to že preteklost. Danes je na meji edina neprijetnost gneča v času turistične sezone. Že dolgo tega sem predlagala, da bi nas, dnevne migrante, sicer pregledali, obenem pa nas razvrstili v posebno kolono na mejnem prehodu. Pa ni šlo, in ne verjamem, da bo kdaj šlo, dokler bo meja. Na slovenski strani grem lahko v kolono za državljane EU, ker imam tudi slovensko državljanstvo. Na hrvaški strani pa tega ni.”

> Vsak dan živite v dveh državah. Ali ste v času hudih napetosti med Slovenijo in Hrvaško doživljali kakšne neprijetnosti?

“Res je, sem kot kakšen 'gastarbeiter' v domovini, saj živim na Hrvaškem, delam pa v Sloveniji. V času napetosti sem tu pa tam slišala kakšno na pol v šali na pol zares izrečeno ironično pripombo na račun Piranskega zaliva. Ali, kot so oni dejali, na račun slovenskih pretenzij po hrvaškem morju in ozemlju. Te pripombe pa so že zdavnaj presežene. V krogu ljudi, s katerimi se vsak dan srečujem, resnično ne čutim teh napetosti.”

> Verjetno je vaša družinska izkušnja bivanja v dveh državah kar zapletena ...

“Moje družinske izkušnje so slovenske in hrvaške. Sina sem rodila v Ljubljani in je dobil slovensko državljanstvo, hčer pa na Reki in je dobila hrvaško. Vse to je bilo nepomembno do razpada Jugoslavije. Potem je bilo treba pridobiti za sina hrvaško, za hčer pa slovensko državljanstvo. Za to so bili potrebni dolgi birokratski postopki. Večkrat sem se pošalila, da sem rojevala Slovence in Hrvate po potrebi. Vsi trije smo zdaj člani Slovenskega kulturnega društva Bazovica na Reki. Moj sinKrispin je trenutno absolvent na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Ob 60. obletnici društva Bazovica je oblikoval vizualno podobo vsega, kar je društvo izdalo ob jubileju. Že več let oblikuje in tehnično ureja informativni mesečnik slovenske manjšine Kažipot, hči pa je absolventka na Reki.”

> V opatijski občini verjetno živi precej ljudi slovenskih korenin, vendar pa niso formalno organizirani. Zakaj?

“Vmes med prvim reškim obdobjem in sedanjim bivanjem v občini Opatija sem petnajst let živela v sosednjih Matuljih, tako da dobro poznam ta prostor. Ves ta čas srečujem v teh krajih mnoge rojake. Moja prva soseda na Matuljih je bila Slovenka, sedanja soseda na Ičićih tudi. Ves čas prihajam v takšen ali drugačen stik s Slovenci ali pa z njihovimi potomci, ki še govorijo slovensko, ali pa vsaj čutijo pripadnost in radi povedo, od kod so njihove korenine.”

> Je bilo to spoznanje odločilno, da ste kot prva Slovenka kandidirali na volitvah za predstavnico slovenske narodne manjšine v mestni občini Opatija?

“Marjana Mirković (urednica Kažipota in predsednica sveta slovenske narodne manjšine v Primorsko-goranski županiji prejšnjega sklica, op. av.) me je prepričala, da sem sprejela kandidaturo na opatijskem območju. Privolila sem. Če zakon daje manjšinam določene pravice, zakaj jih ne bi izkoristili?”

> Volili in izvolili so vas torej Slovenci v Opatiji. Koliko jih sploh je?

“V volilnem seznamu opatijske občine je vpisanih 138 pripadnikov slovenske narodne manjšine. Osnova za volitve manjšinskih predstavnikov je bil popis, izveden pred desetimi leti, saj rezultati letošnjega popisa na Hrvaškem, vsaj kar zadeva manjšine, še niso znani. Prepričana sem, da je število Slovencev v Opatiji precej večje, kot je vpisanih volilcev na seznamu. Zakon določa, da mora biti v občini registriranih vsaj 200 pripadnikov katerekoli manjšine, da lahko izvolijo svet narodne manjšine. Ker sveta v naši občini ne moremo oblikovati, sem bila izvoljena kot predstavnica Slovencev v Opatiji.”

> Ste se predstavili s programom, ki bi ga želeli uresničiti?

“Vem, da na osnovni šoli Pečine na Reki že vrsto let učijo slovenščino kot izbirni predmet. Ker je Opatija turistično območje, kamor prihaja veliko ljudi iz Slovenije in kjer se veliko mladih odloča za študij v Ljubljani, se mi zdi, da bi bilo pametno poskušati organizirati pouk slovenščine tudi na tem območju. Bodisi v vrtcu in na osnovnih šolah, bodisi na turistični fakulteti v Iki pri Opatiji.”

> Kako boste to zamisel uresničili? Na koga se boste oprli, saj Slovenci formalno niste organizirani?

“Možnost vidim v ustanovitvi slovenskega društva, podobnega kot deluje v sosednjem Lovranu. V okviru društva bi lahko ponudili program fakultativnega učenja slovenskega jezika. Druga možnost bi bilo sodelovanje naše šole iz Jelšan pri uresničitvi te zamisli, o čemer sem se že pogovarjala z ravnateljico in kolegicami. Vsi so pripravljeni sodelovati. S šolami z opatijskega območja smo pred leti že sodelovali na področju ekoloških projektov. To so za zdaj le ideje, ki še niso opredmetene. Upam pa, da bodo. ”

> Je med vašimi slovenskimi znanci z opatijskega območja kaj zanimanja za organizirano delovanje?

“Tudi to je eden od problemov, s katerimi se moram soočiti in poiskati pravi način za rešitev. Vprašanje je, kako se zbrati, se povezati in oblikovati skupino, ki bi začela delovati.”

> V zadnjih letih je v Istri nastalo kar pet slovenskih društev. Na Kvarnerju sta dve. Poleg tradicionalne Bazovice na Reki še Lovran. Opatija je geografsko nekje vmes. Je kaj zanimanja med tamkajšnjimi Slovenci?

“Mislim, da zanimanje je, le najti bo treba pravi način, kako pritegniti ljudi k sodelovanju in začeti delati. Pomemben motiv je vsekakor ohranitev naše narodne identitete. Za mlade pa znanje jezikov, tudi slovenščine, ki jim odpira nove možnosti zaposlitve in jim omogoča nadaljevanje študija v Sloveniji. Brez znanja slovenščine se bodo zelo težko vključili v študijske programe ljubljanske univerze. Svež primer za takšno trditev je sin moje prijateljice, ki je nadaljeval podiplomski študij v Ljubljani. Ker se ni ustrezno pripravil, je skorajda že obupal, saj ne more slediti predavanjem v slovenščini. Če bi ustanovili društvo, bi verjetno zamisel o učenju slovenskega jezika lahko zaživela.”

> Ste kot izvoljena predstavnica manjšine že vzpostavili stik z občinskimi oblastmi?

“Doslej so me povabili na eno sejo, na kateri pa so govorili predvsem o usodi hotelskega podjetja Liburnia v Opatiji, zato ni bilo prostora za nas. Bolj razveseljiva je zadnja novica: z opatijske občine so nas pozvali, naj pripravimo program za prihodnje leto in ga finančno ovrednotimo. Prav tako nam ponujajo prostor za sestanke in naše delovanje. Menim, da bi se lahko prihodnje leto stvari premaknile in bi se Slovenci v Opatiji končno lahko organizirali, ali pa, da bi vsaj organizirali fakultativni tečaj našega jezika. Ponavljam, jelšanska šola je pripravljena za sodelovanje, jaz pa bi bila povezava med obema stranema.”

> Zanimivo je, da je več registriranih Slovencev v sosednji občini Matulji kot v Opatiji. Kakšno pa je vzdušje pri njih?

“Pri njih se nič ne dogaja, čeprav je Slovencev, vsaj uradno, več kot v Opatiji. V volilni imenik Primorsko-goranske županije je v matuljski občini vpisanih 217 volilnih upravičencev slovenske narodnosti. Lahko bi torej izvolili svet manjšine. Če se ne motim, niso niti izkoristili možnosti za evidentiranje kandidata za pretekle volitve svetov in predstavnikov narodnih manjšin.”

TOMO ŠAJN

---