Ponosno pokončni? Ali z zlomljeno hrbtenico? Chissà?

Tako Jolka Milič (1926) kakor Milan Rakovac (1939) sta dobra znanca naših bralcev. Prevajalka in pisatelj, oba ostra in duhovita polemika, sta bila pred kratkim na isti dan gosta 13. Mednarodnega festivala poezije v Trstu.

 Foto: Leo Caharija
Foto: Leo Caharija

Jolka Milič je prejela nagrado Gerald Parks za prevajalsko delo, Milan Rakovac pa nagrado Anthares Pesnik za mir.

Takšnale priložnost nam na pladnju ponuja zanimiv preizkus, smo si navdušeno dejali v uredništvu. Soočimo ju! Poglejmo, kaj se zgodi, če v isti prostor za debelo uro zapreš Kraševko, ki budno spremlja domačo knjižno, časopisno in še kakšno ustvarjalnost, neprizanesljivo graja jezikovno malomarnost, vseskozi preverja čvrstost hrbtenice slovenskega rodu, in pa Istrana, ki meje svoje domovine vztrajno širi tako s časopisnimi kolumnami kakor z leposlovnimi deli, ki jih polni z eksplozivno mešanico istrskih narečij, hrvaščine, slovenščine, italijanščine, angleščine, latinščine in tako naprej in nazaj.

Sočasno smo jima poslali spletno ljubezensko pisemce. Jolka je odgovorila: “Predlog, da z Milanom stopiva ... v ring ... Zanimivo bi bilo zvedeti, kaj mislita o nagradah, sebi pa o daljnem in bližnjem svetu (pesniškem, literarnem, političnem itd.) dva ... domača notorična polemika in gobezdača. Ja, predlog je mikaven.” Milan pa: “Čudovita ideja! Tle gre za 'tržaški paradoks' - premiar due s'ciavi in un colpo, to ruši samu srž ideje Trsta de-no-se-pol (zašto ne damo Slovencima Muzičku akademiju? Perché NO SE POL, jer se ne može).”

Milan Rakovac: “Prepričan sem, da smo leto 1991 dokončno pustili za sabo. Ne glede na to, kdo bo vaš premier!”

Rečeno, storjeno. Ring, če kar posvojimo sočen izraz, je bil knjig in časopisnih izrezkov bogat dom Jolke Milič v središču Sežane. Gostiteljica je postregla s šunko, pršutom, sirom, potico, oljkami, še prej pa posvarila: “Z govorjenjem naj začne Milan. Jaz sem dober reagent in zanič agent. Mene mora vedno kdo sprovocirati.”

> Dobro, začne Milan. Če smo pri Jolki doma, naj bo prvo vprašanje namenjeno domu. Kaj vama pomeni ta beseda? In kje se čutita doma?

JOLKA: “To je vprašanje za knjigo z 800 stranmi ...”

> No, pa ste vseeno začeli ...

JOLKA: “Že če me kdo vpraša, ali sem tukaj živela, lahko odgovorim tako z da kakor z ne. Tale hiša je bila nekdaj namreč popolnoma drugačna. Bila je druga hiša. Stala je v neki drugi državi, v drugi mentaliteti. V pritličju takrat še enonadstropne hiše je bila pekarna. Lahko si predstavljate, kako lepe vonjave so prihajale k nam. Naš dom je bil resnično topel, tako da smo po njem celo pozimi lahko hodili bosi. Po tisti hiši, zdaj izgubljeni, se mi toži. Bili smo velika familija. Tudi delavci pekarne so živeli tukaj. Moja mama je bila iz Senožeč, in pozimi, ko na kmetiji niso imele kaj delati, so k nam prihajale nona, tete ... Pri nas nikoli ni bilo manj kot trinajst ljudi. Tu je živela tudi naša služkinja, ki mi je bila druga mati, nekakšna guvernanta. A bog ne daj, da bi ji rekli služkinja - zmeraj smo jo klicali po imenu.”

> Bi zase rekli, da ste človek z globokimi koreninami? Ste zakoreninjeni tu, v Sežani?

JOLKA: “Otroci sanjajo, da bodo to ali ono. Tisti hoče biti dimnikar, tista učiteljica, jaz pa sem hotela biti - globetrotter. Pa magari kelnarica na kakšni ladji, samo da bi prepotovala ves božji svet. Življenje pa se je iz mojih želja bridko poigralo. Da bom kdaj pisala - ma neanche per sogno! Da bom postala prevajalka - stokrat ne! Če bi mi kdo prerokoval, da bom prevajalka, bi stavila vse, kar imam, da se to ne more zgoditi. Spomnim se, kako sem začela pisati. Brala sem druge in ugotavljala, da pisatelji zelo radi citirajo druge pisce, velike može, tako da potem tudi njihovo pisanje izpade imenitnejše. Čakaj, čakaj, sem si rekla, takšne finte pa obvladam tudi jaz. In sem jemala navedke iz francoskih in italijanskih knjig, mož pa mi je pomagal iskati po nemških. Tudi sam je prevajal iz italijanskih, a ker sem vse popravljala za njim, se je razjezil in mi rekel: 'Take lenobe pa že ne bom podpiral. Bolje od mene obvladaš tako italijanščino kot slovenščino. Kar sedi in prevajaj!' Prav pred kratkim sem na internetu našla ime neke davne prijateljice, Fulvie Farfara, ki sem ji na njeno željo prevedla ljudsko pesem Bledi mesec, tebi tožim. Šlo je za moj prvi, na srečo le ustni prevod. Mislila sem, da bo tudi zadnji, ker sem ustrelila prav debelega kozla, saj sem mesec - luno v svoji nevednosti zamenjala za koledarski mesec - mese. Fulvia je bila sošolka moje sestre, v italijanski šoli, in dostikrat je prihajala k nam. Kakor druge sošolke je rada brala poezijo, ki je bila zame 'bla bla bla'.”

Jolka Milič: “Primorci, Kraševci se še vedno kažejo kot pokončni, v resnici pa se povečini potuhnejo, dajo rep med noge. Borbenosti je v njih zelo malo.”

> Že bežimo v literaturo, pa Milana sploh še nismo izprašali o domu. Vaše otroštvo je bilo precej drugačno od Jolkinega, mar ne?

MILAN: “Je bilo drugačno, a sem tudi jaz kot otrok imel enake sanje - postati globetrotter. In to sem postal v najzgodnejšem otroštvu. Moj oče in nekaj časa tudi mama sta bila v partizanih, zato je vladal strah, da nas bodo ubili. Nekaj časa sem živel v rodnih Rahovcih, zatem pa pri sorodnikih v Jakićih, v Pajaru, v Bankih, v Štifanićih, v Žužićih ... In tako vso vojno. Oče in ded sta v njej padla, nakar je glava celotne naše družine postal moj stric Banko Gašpar, mamin brat, prav tako borec, tigrovec, ki je dobil 99 let zaporne kazni in zato iz Italije prebegnil v Jugoslavijo. Mami je rekel, naj otroke pošlje v mesto, v šole. Alora, do osmega leta nisem imel priložnosti imeti družine in doma, pri mojih osmih letih pa smo šli v Pulj in pri trinajstih še v Zagreb. Pri osemnajstih letih sem šel v vojno pomorsko akademijo v Split, med leti v mornarici sem videl ves Jadran: Boko, Šibenik, Pulj ... Ko sem leta 1961 moral izpolnjevati neke dokumente, sem pod mesto stalnega prebivališča napisal: rušilec Split, številka 11. Stanovanja nisem imel, moj dom je bila ladja. Potem sem bil pet let vojni novinar v Beogradu, se vrnil v Pulj, bil tam novinar in mestni funkcionar od 1973 do 1979. Od 1979 vse do danes pa sem v Zagrebu, prva tri leta kot republiški funkcionar, potem kot novinar na televiziji. Recimo, da imam dom, a se niti po vseh teh letih v Zagrebu ne počutim doma. Imam občutje izkoreninjenosti iz lastnega doma. In to me precej preganja. Vse skupaj še potencirata moja ciganska nrav in pomorska obrt. Že zgodaj sem stopil v literaturo. Pri trinajstih letih sem vedel, da bom pisal ... ne bom rekel, da boljše od Tolstoja, vsaj če mislim na Vojno in mir, ampak že zgodaj sem vedel, da bom presegel njegove povesti o Kozakih. Pisal bom kot Gogolj, sem si mislil pri dvanajstih, trinajstih letih. Toda vedel sem tudi, da moram doživeti življenje, če hočem pisati. Torej moram imeti dovolj denarja, s katerim si bom kupil lepo veliko ladjo, ki bo moj dom. Šel bom v Buenos Aires in napravil intervju z Borgesom. Potem bom šel v Kolumbijo in napravil intervju z Garcío Márquezom. Obiskal bom kraje, kjer so velike operne premiere. Deset let bom v Gibraltarju, če mi bo ustrezalo, zatem bom šel v Tanger. Tako sem si zamišljal svoje življenje.”

> Svetovljanski značaj, ki ga opisujete, bije zlasti iz vašega jezika.

MILAN: “Drži.”

> Vprašanje za prevajalko ...

JOLKA: “Trenutek! Milan, zelo sem slaba v zemljepisu, zato mi, prosim, pojasni, kje leži tvoj rojstni kraj.”

MILAN: “Rahovci so v srednji Istri, na pol poti med Pazinom in Porečem.”

JOLKA: “Otroštvo si torej preživel pod Italijo?”

MILAN: “Seveda! Io non sono Milan Rakovac. Io sono Emilio Luciano Racozzi, suddito del regno d'Italia e dell'impero d'Abissinia!”

JOLKA: “Anche io non sono Jolka Milič.”

MILAN: “Come ti chiamavi?”

JOLKA: “Jolanda Emili.”

MILAN: “Jolanda Emili per forza! Nekemu fantu, ki ureja spletni blog, je bila zelo všeč moja pesem, pravzaprav niti ne pesem, le naštevanje kakih petdesetih izrazov, s katerimi Istrani označijo neumneža. In na internetu se je znašel tudi italijanski prevod intervjuja, ki ga je z mano napravil Ervin Hladnik Milharčič. Tudi tam sem sarkastično dejal, da sem Emilio Luciano Racozzi. Pa se je našel neki fašiston, ki me je v moje veliko veselje opsoval: traditore di patria, titino, infoibatore, brutta bestia! Ha!”

Milan Rakovac: “Moja teza je, da na tem ozemlju ne moreš biti dober Slovenec, če kričiš: jaz sem dober Slovenec! Dober Slovenec si, če v delu svoje duše čutiš tudi hrvaško in italijansko kulturo.”

JOLKA: “Moja mama je bila zelo načitana, in mojo sestro je poimenovala po nekem literarnem junaku - Vilemira. Ko sem se dve leti zatem rodila jaz, že niso več dovoljevali slovenskih imen. Mama je rekla, naj bom Majda, toda očetu so na občini povedali, da Majda ne morem biti. Dali so mu seznam imen, ki so bila dovoljena. Oče je izbral Jolando, zaradi česar ga je mama doma hotela ubiti. (smeh) V osnovni šoli so me klicali Jolanda, doma pa skrajšano, Jolka.”

> Dokončajmo pogovor o Rakovčevem jeziku. Vprašanje za prevajalko: ali ga je sploh mogoče prevajati. In še: prevajati v kaj?

MILAN: “Ni ga mogoče.”

JOLKA: “Saj Milan zna pisati tudi normalno hrvaščino. Ampak bolj kot vse drugo me moti, da kolumno objavlja v Primorskem dnevniku alias v časopisu slovenske manjšine, ki je jezikovno pod hudim udarom, in bi bilo zato primerneje, da bi imel v njem kolumno kakšen slovenski stilist. Če bi to njegovo miškulanco objavljali na slovenski strani meje, ne bi imela prigovorov. V Istri in na Krasu namreč znamo nekaj hrvaščine, nekaj italijanščine in nekaj slovenščine, tako da ga za silo, ne sicer vsi, lahko razumemo. Pa še to: če bi ga prevajala, bi mu najprej morala popraviti njegovo italijanščino oziroma tržaški dialekt. Ker dela napake! Če bi bila njegov urednik, bi mu rekla: italijanščino piši pravilno, tržaško narečje prav tako, idem slovenščino, sicer - aut! Ali pa si recimo: ni več nobenih pravil, vsakdo naj piše, kakor hoče. Ni prav, da večini postavljajo kar stroga pravila, medtem ko njemu pustijo, da piše tako malomarno. Sem ena njegovih zvestih bralk, ker je izjemno načitan in bister. V marsičem sva istih ali podobnih misli. Jezikovno pa sva si popolnoma navzkriž. Zdi se mi ga škoda.”

> Zakaj?

JOLKA: “Ker v Trstu noben hudič ne razume njegovega jezikovnega mišmaša. In ga zato ne berejo, pa čeprav pove marsikatero pametno.”

MILAN: “Poznam pet ljudi v Trstu, ki me berejo. A pišem zanje. Ko se je na tisoče Hrvatov priselilo v Trst, niso mogli biti več Hrvati, če so hoteli preživeti. Kakšne žrtve so bile to! Danes nekateri naskrivaj obiskujejo Slovensko stalno gledališče in naskrivaj berejo Primorski dnevnik. Res! Tu so tudi številni dvojezični ezuli. E dopo, xe che mi scrivo polesan.”

JOLKA: “Čeprav se Trst razglaša za multikulturno mesto, se tam še vedno izplača tajiti svoje poreklo.”

MILAN: “Tako je!”

JOLKA: “Milan je eklektik kot jaz, bralec z neizmerno kulturo, ima pa tudi kakšno napako, kakor mi vsi. Tragično se mi zdi, da piše za samo pet bralcev, saj piše zelo pametno. Tudi seznanja nas s hrvaško literaturo, o kateri sama zadnja leta vem malo. Prej sem jo dobro poznala, naročena sem bila na Telegram. Sodim med jugonostalgike, absolutno, totalno, na drobno in na debelo! Nimam nostalgije po diktaturi, ampak vem, da bi jugoslovanski narodi veliko več dosegli, če bi šli v Evropo skupaj, ne pa vsak posebej. Ampak Evropi in zlasti morda Ameriki zelo ustreza, da so dežele tu ločene. Nič nimam proti, da ima Kosovo svojo samostojnost, a zakaj je Angleži ne dajo ...”

MILAN: “... Walesu in Škotski?”

JOLKA: “Zakaj je Francozi ne dajo ...”

MILAN: “... Bretanji in Korziki?”

JOLKA: “Naj samostojnost prej delijo oni, potem jo bomo še drugi.”

> Ampak še zmeraj ni čisto jasno, kaj svetujete Milanu? Naj zanemari še pet bralcev in neha pisati ali pa docela spremeni svoj slog?

JOLKA: “Ne, ne, nisem kategorična. Lahko bi objavljal v Primorskih novicah, v Delu, v Dnevniku, v kateremkoli časopisu, ki ni na jezikovnem udaru, kakor je Primorski dnevnik. Ta bi moral bolj skrbeti za svoj jezik. In ne strinjam se z Milanom, ki trdi, da v Istri ne živijo Slovenci in Hrvati in Italijani, ampak mešanci, torej ljudje, ki so tretjinsko Slovenci, tretjinsko Hrvati in tretjinsko Italijani, in da smo se od pamtiveka, vse do izbruha nacionalizmov, čudovito razumeli. Non mi risulta.”

MILAN: “Ne trdim čisto tako. Razumeli smo se do propada Beneške republike, kjer so se patricijski sinovi v dvanajstih koprskih akademijah morali učiti hebrejščine, starogrščine, latinščine, italijanščine in ambe le due lingue slave. Ambe le due lingue slave, v 16. stoletju, v Kopru!

Slovanska in romanska kultura sta sobivali, vse do 19. stoletja ni bilo govora o s'ciavih. Zatem sta 19. in 20. stoletje naredili fojbo. Konec 20. stoletja je sledila še ena fojba, tako da je med Hrvati in Slovenci zdaj skoraj toliko sovraštva kakor med njimi in Italijani. Io ho detto: ora basta! Moja teza je, da na tem ozemlju ne moreš biti dober Slovenec, če kričiš: jaz sem dober Slovenec! Dober Slovenec si, če v delu svoje duše čutiš tudi hrvaško in italijansko kulturo. Čutim enako kakor Dario Marušić, ki je na podoben očitek, kakršnega si mi izrekla, odgovoril: ne, ne, jaz nisem narodnostno razkosan, ampak sem stoodstotno Hrvat, stoodstotno Italijan in stoodstotno Slovenec! To, da moj mišmaš objavlja prav Primorski dnevnik, je gotovo edinstven, tudi bizaren pojav in utopičen napor, tako moj kakor redakcijski, za zagon multi-kulti Trsta.”

JOLKA: “Jaz sem živela v Italiji, a sem mlajša od generacije Borisa Pahorja, ki je vedel za grozote Italijanov nad Slovenci. Rasla sem - hvala bogu, se zahvaljujem Italijanom -, ne da bi vedela za take reči. Doma se pred otroki o tem ni govorilo. In že kot otroci smo morali pred sošolci, ki niso znali slovensko, govoriti italijansko. Tudi če nas ni razumel en sam! Kadar sem bila pozneje na pisateljskih srečanjih, sem opažala podobno - med vsemi Slovenci en sam Hrvat ali Srb, pa že vse omizje govori hrvaško oziroma srbsko! Kot otrok sploh nisem imela manjvrednostnih kompleksov, odrasla sem v italijanskem duhu. Ker je v tržaščini precej slovenskih izrazov, pa tudi v furlanščini se najdejo podobni, sem celo mislila, da je slovenščina eden od italijanskih dialektov. V takšnih občutjih nisem bila edina. Če ne bi prišlo do vojne, bi bil Boris Pahor italijanski pisatelj. Prav tako Alojz Rebula. In Ciril Zlobec bi bil kakšen italijanski škof. Šele z vojno smo se zares zavedli svojega rodu. Kot formirana Italijanka in reformirana Slovenka danes ponavljam: najprej naj nam veliki dajo zgled, mi jim bomo sledili. Naj Milanovo kolumno najprej objavlja Il Piccolo ...”

MILAN: “Nikoli je ne bo!”

JOLKA: “Ni treba, da jo Il Piccolo. Naj to stori katerikoli drug italijanski list. Saj se naši ljubi sosedi vedno bahajo s svojim kozmopolitizmom. Nič lažjega in samoumevnega, kot da ga objavljajo na strani z istrskimi novicami, da bodo lahko uživali njegove blagodati tudi istrski Italijani. Kaj bi jih prikrajševali za te trobarvne užitke!”

MILAN: “Tega Italijani ne bodo storili, ker so še večji nacionalisti od nas in ker so kulturno še agresivni. Še zmeraj verujejo v Ducejevo misel, da bodo Italijani na Balkan pripeljali romansko kulturo. Ampak preveč se ukvarjamo z zgodovino. Poglej, Jolka, jaz se z etničnim trojstvom toliko ukvarjam, ker moramo ustvariti interkulturno komunikacijo. Ne bo nam je uspelo, če se Italijani ne bodo učili slovenščine. Hvala bogu se je nekateri že učijo. V osnovni in srednji šoli na Katinari se je učijo skoraj vsi otroci, kot jezika okolja. Jutri, ko meje dokončno ne bo več, bo interkulturna komunikacija nujna! Če tega ne dosežemo, se bomo v tej politično perverzni Evropi vrnili v leto 1918 in na našem koščku ozemlja dobili lokalne teroristične, rasistične, šovinistične nacionalizme. Slovenske, hrvaške in italijanske! Dobili bomo replike malih Ducejev. V Kopru svojega pravzaprav že imate. Imamo jih tudi v Zagrebu, Splitu, vsepovsod po Evropi vznikajo. Zadnje, kar ti hočem reči o tej temi, pa ne vem, ali se boš strinjala, Jolka: due s'ciavi premiati a Triste in una giornata mi sembra proprio troppo. Da sva na isti dan v Trstu prejela nagrado tako ti kakor jaz - mislim, da se to ni še nikoli zgodilo in da se nikoli več ne bo. V Trstu so razumeli, kar je že pred mnogimi leti razumel Pier Luzzato Fegiz, ki je dejal: attenti, Italiani, loro imparano! Mislil je na nas, češ: učijo se italijanščine, učijo se angleščine ... Že zdavnaj smo bili v prednosti pri razvoju. Pravim ti, Jolka, slovenski in hrvaški urbani intelekt sta zdaj, v trenutku, ko se midva pogovarjava, superiorna tržaškemu akademskemu intelektualnemu krogu. Zavedati se moramo lastne superiornosti in se ne spuščati na raven teh fakinov.”

JOLKA: “Nisem šovinist. Prevajalec, ki je prežet s katerokoli tujo kulturo, pač ne more biti šovinist.”

MILAN: “Seveda ne.”

JOLKA: “Če že, je tak prisilno. In poudariti moram, da Italijani, o katerih govorim, največkrat sploh niso čistokrvni Italijani. Ponavadi imajo vsi nekaj naše krvi v sebi. Celo istrskega Nazaria Saura imam na sumu, da je po kakšnem nonotu Slovenec. Obžalujem, da ne živim v Kopru. Če bi, bi šla vsak dan v arhiv brskat po njegovih sledeh. Ta Sauro, Saurin, me ga sai, da je sciaveto. Kakorkoli že, mislim, da so Italijani hočeš nočeš našim ljudem zlomili hrbtenico. Pišite, kar govorim, četudi me bodo vsi sovražili: Primorci, Kraševci se še vedno kažejo kot pokončni, v resnici pa se povečini potuhnejo, dajo rep med noge. Borbenosti je v njih zelo malo. Slovenci se lahko ponašamo z večjezičnostjo, z odprtostjo glave, a kaj ko nas je malo. Italijani nas bodo vedno imeli za manjvredne. Ne poznajo naše kulture, zanje tako rekoč ne obstaja.”

Jolka Milič: “Če ne bi prišlo do vojne, bi bil Boris Pahor italijanski pisatelj. Prav tako Alojz Rebula. In Ciril Zlobec bi bil kakšen italijanski škof. Šele z vojno smo se zares zavedli svojega rodu.”

MILAN: “Toliko slabše zanje! Oni niso več reprezentanti della lingua di Dante. Rebarbarizirajo se, medtem ko se mi še zmeraj kolektivno vzpenjamo.”

JOLKA: “Zelo rada bi temu verjela. Ampak žalibog ne morem.”

> Milan, v eni zadnjih kolumen, objavljeni po hrvaških in slovenskih parlamentarnih volitvah, ste zelo optimistično zapisali, da sta tako Hrvaška kakor Slovenija zdaj očitno zapustili nacionalistični koncept 19. stoletja in krenili v nov čas, v 21. stoletje.

MILAN: “Seveda. Prepričan sem, da mladi hrvaški in slovenski nacionalni etatizem devetdesetih let nista imela izbire, saj jima je nasproti stal fašistoidni srbski agresivni militaristični stroj. Ostalo nam je samo, da se opremo ne na najboljše v naših narodih, temveč na najslabše - na nacionalistične, rasistične enklave, ki so koketirale celo z neprikritim fašizmom. Ne govorim samo o kolaborantski tradiciji, ampak prav ta duh fašizma, duh nacionalizma, je omogočil, da obe državi postaneta državi. Na Hrvaškem smo imeli veliko večje težave kakor v Sloveniji. Hrvaški nacionalfašizem je namreč še danes relevantna kategorija, pa tudi če na volitvah ne dobi več kot pet odstotkov glasov. V Srbiji je ultra močan! V Sloveniji, vsaj tako ocenjujem, nikoli ni bil tako ekstremen. Nacistoidno mladež doživljam kot retorični pojav. Janez Janša kot reprezentant militarističnega boja za državo pa je historični paradoks, kakor je bil Franjo Tudjman. Je recidiv zgodovine. Zato pravim, da smo se leta 2011 z volitvami kot kolektiv avtoevropeizirali, se avtodemokratizirali na zahodni način, rekli: dovolj s tem! Ne mi več mahati z zastavo pred nosom! Jaz sem Hrvat kakor ti, pa če sem komunist, demokrat ali ne. So what? Prepričan sem, da smo leto 1991 dokončno pustili za sabo. Ne glede na to, kdo bo vaš premier! Leto 1991 je enako letu 1941 - je zgodovina, je minulost. Kaj bosta moja vnučka s tem? Naši potomci potrebujejo prihodnost, ne zgodovine.”

JOLKA: “Dodala bi to: sedanjih obupnih kriznih razmer nismo ustvarili mi, Hrvati, Srbi, Grki ...”

MILAN: “Nikakor ne.”

JOLKA: “Ustvarili so jih tisti, ki imajo lepe obleke, tisti, ki nas vedno tlačijo v vagone druge, tretje kategorije, medtem ko se sami vozijo v prvem razredu, tisti, ki mešetarijo. Idilično razmerje Boruta Pahorja in Jadranke Kosor sem prebavljala dosti lažje, kakor prebavljam zdajšnje razmerje Angele Merkel in Nicolasa Sarkozyja. Odpreš časopis, pa imaš že pokvarjen dan! Bereš: oh, Hillary Clinton bo šla v Bosno in Hercegovino in rekla, aut, aut, morate se spremeniti ... Ma vaffanculo! Niti ne veš ...”

MILAN: “... kam si prišla in kaj si naredila!”

JOLKA: “Ali pa Barack Obama, bogi revež!”

MILAN: “Res bogi revež!”

JOLKA: “Zakaj tako vztraja na svojem položaju in se opravičuje?! Če vidiš, da ne moreš ničesar spremeniti, vstani in pojdi proč. Demonstrativno! In somišljeniki ti bodo sledili. On pa raje pravi: v Iraku je bila naša intervencija zelo plodna, vzpostavili smo demokracijo ... Lepo te prosim! In niti Libija ni tako daleč od Evrope, kakor si mislimo.”

MILAN: “Seveda ni. Niti Egipt, ki bo zdaj prevzel vlogo Irana, ni daleč.”

JOLKA: “In tole naj mi kdo pojasni: zakaj naj bi Evropa propadla, če ostane brez Grčije?”

MILAN: “Tega niti jaz ne razumem. Francoske banke, ki jim Grčija dolguje ogromno milijard, bi propadle, ne pa Evropa. Ampak banke naj le propadejo! No, vidiš, Jolka, da smo se mi s'ciavi osvobodili in da nas ne morejo vleči za nos. In ne bomo molčali!”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano