petek, 10. februar 2012
Piero Delbello, direktor IRCI
Foto: ROBERT ŠKRLJ
Grafika Maksima Gasparija iz leta 1920, razstavljena v muzeju
Foto: ROBERT ŠKRLJ
Razstava satire in propagande na neodrešenih ozemljih (terre irredente) od 1900 do 1920 bo odprta do 4. marca
Foto: ROBERT ŠKRLJ
V muzeju so razstavljeni predmeti, ki so jih istrski begunci ob selitvi vzeli s seboj
Foto: ROBERT ŠKRLJ
Soba v muzeju, namenjena istrskim umetninam iz Kopra, Izole in Pirana; na stenah so za zdaj le kopije umetnin v naravni velikosti
Foto: ROBERT ŠKRLJ
V spomin na eksodus so v muzeju pripravili razstavo zapuščine, ki je bila kar 60 let zaprta v skladišču št. 18 starega pristanišča
Foto: ROBERT ŠKRLJ
Drobci preteklosti, ki je ni več
Foto: ROBERT ŠKRLJ
V muzeju je razstavljeno tudi orodje zlatarja iz Pirana
Foto: ROBERT ŠKRLJ
Muzej torej želi ohranjati spomin tistih, ki so svoj del Istre, Reke in Dalmacije prenesli, preselili na drugo stran tedaj visoke in trdne ideološke pregrade med zahodnim in vzhodnim svetom. Velika večina beguncev je ostala v krajih tik za nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo, si tu poskušala ustvariti svojo malo Istro. Kar so Kubanci v Miamiju na Floridi, so istrski begunci v Trstu.
Zakaj? Zakaj so se izselili? Od 200.000 do 350.000 (odvisno od ocen) prebivalcev Istre, Reke in Dalmacije, večinoma Italijanov je v obdobju od 1943 do 1956 (a izseljevali so se tudi kasneje) zapustilo svoje domove in se izselilo v Italijo, zlasti v obmejne kraje Furlanije-Julijske krajine. “Večina Istranov je bila malih zemljiških lastnikov, posest je bila razdrobljena, zemlje samo toliko, da je lahko preživela družino,” razlaga Piero Delbello. “In potem je prišla Jugoslavija, revolucija, ustanavljali so zadruge. Ljudje so tako razmišljali: vse življenje sem obdeloval svoj košček zemlje, velikokrat sem trpel lakoto, zdaj pa nam oblast hoče vzeti še to. Ukazujejo nam tisti, ki niso nikoli delali, zdaj pa nam bi radi vzeli, kar smo ustvarili.” In potem je zavladalo še vzdušje strahu, terorja. Ljudje so bili prestrašeni. Bali so se za svoja življenja in življenja svojih najbližjih. “Grozili so: 'pazi se, lahko se ti kaj zgodi ...' Ni bilo malo takih, ki so izginili kar čez noč,” pripoveduje Delbello.
Pečat begunstva
“To je predvsem muzej eksodusa, zato je nastal v Trstu,” pravi Piero Delbello, direktor IRCI (Istituto Regionale per la Cultura Istriano-Fiumano-Dalmata), ustanove, ki naj bi skrbela za “ohranjanje in ovrednotenje zgodovinske in kulturne tradicije istrskega ljudstva”. “Če tega elementa ne bi imel, bi lahko nastal kjerkoli v Istri ali na Reki. Ampak muzeju smo hoteli dati pečat begunstva.”
Ob otvoritvi pred tremi leti je bil muzej zgolj lično opremljena lupina z nekaj simbolnimi elementi, v prvi vrsti stiliziranim kraškim breznom, fojbo v središču. Sčasoma pa so se štiri nadstropja obnovljene stare palače na ulici Torino 8 polnila z novo vsebino. V pritličju stavbe bo, denimo, še do 4. marca odprta zelo bogata razstava plakatov, razglednic in znamk iz obdobja od 1900 do 1920 s satirično in propagandno vsebino Gli unni ... e gli altri (zgovorna besedna igra, ki lahko pomeni Eni in drugi, pa tudi Huni in drugi). Med drugim je razstavljena tudi grafika Maksima Gasparija iz leta 1920 Gosposvetsko polje - Slovensko Kosovo.
“Čeprav sem se rodil leta 1961, sem le za las ušel begunskemu taborišču,” pripoveduje Delbello o svojem življenju. “Moja mama in oče sta v baraki begunskega taborišča pri Sv. Soboti preživela pet let, od 1955 do 1960. Tu sta se tudi poročila. Oče je bil doma iz Kubertona pri Grožnjanu in se je v Trst preselil že leta 1947, moja mama, ki je živela pri Oprtalju, pa se mu je pridružila šele leta 1955. Oblasti so ji večkrat zapovrstjo zavrnile opcijo, saj se je pisala Crisman, torej se kot Slovanka, vsaj tako so trdili uradniki, ni smela izseliti. Po odhodu iz begunskega taborišča je oče dobil majhno stanovanje, veliko pičlih 23 kvadratnih metrov. Bilo je brez tekoče vode, brez lastnega stranišča. Stene so bile črne od vlage in smo jih morali stalno beliti. Oče je umrl leta 1978, star komaj 48 let. Z mamo sva v tem stanovanju živela do leta 1980. Spominjam se, da me je bilo sram razmer, v katerih smo živeli. Nikoli nisem k sebi povabil sošolcev in sošolk, pa čeprav bi si želel njihove družbe. Šele po očetovi smrti sva z mamo prišla do ljudskega stanovanja. Pa pravijo, da so bili istrski begunci privilegiranci! Nič ni res! Čeprav sem bil otrok, sem na lastnih plečih čutil breme vsega, kar se je zgodilo mojim staršem. Istrani so otrokom neradi pripovedovali o tragediji, ki se jim je zgodila, ampak včasih sem slišal, kako so se na skrivaj spraševali, kaj so hudega zakrivili ti ubogi kmetje, da so z njimi ravnali tako kruto. Kakšna je bila njihova krivda, da so morali zapustiti krpico zemlje in se izseliti v drugo državo, v veliko mesto, in potem leta živeti v barakah in miniaturnih stanovanjih?”
Središčno mesto v muzeju naj bi zavzemala materialna zapuščina istrskih beguncev, torej vse tisto, kar so med svojo selitvijo Istrani odnesli s seboj: pohištvo, slike, osebne predmete, orodja. Pravzaprav so prav ti predmeti, ki so desetletja po koncu eksodusa propadali in gnili v skladiščih tržaškega pristanišča, osnovni motiv tako za ustanovitev IRCI kot muzeja. Zdaj bo del teh predmetov postavljen na ogled javnosti. Razstavo, postavljeno v drugem nadstropju muzeja, so odprli včeraj ob dnevu spomina na eksodus in fojbe.
Reševanje zapuščine
“Ustanova IRCI se je rodila vzporedno z operacijo reševanja zapuščine istrskih beguncev,” pripoveduje Delbello. “Za predmete, ki so jih pripeljali s seboj, a jih niso mogli obdržati, je najprej skrbela tržaška prefektura. Ta je že leta 1978 zadnjič pozvala legitimne lastnike, naj iz skladišč odpeljejo svojo imovino, a odziva ni bilo.”
Problem zapuščine (it. 'le masserizie') pa je z vso ostrino izbruhnil v letih 1987 in 1988. Skladišče številka 21, kjer so bili najprej shranjeni ti predmeti, so nameravali porušiti. Kam torej z njimi? Grozilo jim je uničenje. Prebudila so se združenja ezulov in se zavzela za njihovo ovrednotenje. To je najdragocenejše, kar imamo, so trdili. Ti predmeti iz vsakdanjega življenja so del naše tradicije, kulture.
Ampak postavlja se vprašanje, zakaj so bili toliko časa zanemarjeni, pa čeprav so takšne neprecenljive vrednosti za ezulsko skupnost?
“Ja, to je običajen očitek združenjem. Namreč ta, da se niso ukvarjala s kulturo in dediščino,” pojasnjuje Delbello. “Ampak to je razumljivo. Združenja so se ukvarjala s svojim osnovnim poslanstvom: s politično in socialno skrbjo za ezule. Reševala so pereče probleme ljudi - namestitev v begunska taborišča, iskanje stanovanj zanje. Kot direktor IRCI trdim, da so naša združenja zapostavljala kulturni vidik begunstva, za katerega bi morali poskrbeti že veliko prej. Ustanova IRCI, ki skupaj s tržaško občino upravlja muzej, se je rodila na podlagi deželnega zakona leta 1983, realnost pa je postala šele leta 1988. Pred tem ni bilo v okviru istrske begunske skupnosti nobene pomembnejše kulturne ustanove. Če bi bili pametni, bi še pravočasno ustanovili nekakšno istrsko filološko združenje, podobno kot ga imajo Furlani. A tega nismo naredili. Šele IRCI je zapolnila praznino. Velike zasluge za to ima nekdanji predsednik Arturo Vigini, ki je bil kar 15 let na čelu naše ustanove. Šele zdaj obiramo sadove tega, kar je on toliko let sejal.” Zaradi pritiskov je prefektura s posebnim ukazom zapuščino beguncev podarila ustanovi IRCI, ki naj bi zanjo poskrbela. “Tedaj se je rodila ideja o muzeju, v katerem naj bi del teh predmetov, nemih materialnih prič eksodusa, tudi razstavili,” pravi Delbello. “Muzej ni še dokončno urejen. V zadnjem nadstropju nameravamo postaviti etnološko zbirko, v kateri bodo predvsem orodja za obdelovanje zemlje in kmečki vozovi. Muzej poskušamo oživljati s pomočjo prostovoljcev. Na srečo jih imamo kar precej. Zaradi njih je muzej odprt vsak dan, tudi ob nedeljah.”
Soba za istrske umetnine
V muzeju je še ena soba, ki je v pričakovanju. Vse je pripravljeno za sprejem uglednih “gostov”. Pravzaprav bi bili ti gostje v muzeju najuglednejši. Trenutno pa je na stenah mogoče videti le njihove kopije. Kopije umetnin, ki jih je italijanska država tik pred napadom na Jugoslavijo iz Kopra, Izole in Pirana umaknila globlje v Italijo. In jih ni vrnila. Slike Vittoreja in Benedetta Carpaccia, Alviseja Vivarinija, Paola Veneziana in drugih, so, potem, ko so jih restavrirali, prvič razstavili v Revoltellovem muzeju v Trstu (razstava je trajala od 23. junija 2005 do 8. januarja 2006), zdaj pa so v muzeju Sartorio, le lučaj stran od muzeja istrske civilizacije.
“Povsem utemeljeno pričakujemo, da bodo istrske umetnine preselili v naš muzej in da bodo tu ostale,” pravi Delbello. “Spor okrog restitucije je že končan. Te umetnine so last italijanske države. Najustreznejše mesto zanje je v našem muzeju, saj so jih naročili in s prostovoljnimi prispevki plačali meščani Kopra, Izole in Pirana. Potomci teh meščanov so se po drugi svetovni vojni izselili in zdaj večinoma živijo v Trstu. Naš muzej je tako ali tako samo korak od Slovenije, tako da bi si lahko vsakdo ogledal te umetnine. Poleg tega pa bi lahko še marsikaj izvedel o tragediji eksodusa iz Istre. Zato upamo, da bomo v našem muzeju namesto kopij kmalu videli originale.”
Razlog, imenovan eksodus
Piero Delbello je tudi podpredsednik Ljudske univerze iz Trsta, ustanove, ki že desetletja vzdržuje stike z italijansko manjšino v Istri in na Reki. Kakšni so odnosi z Italijani, ki so ostali v Istri. Se prepoznajo v muzeju istrske, reške in dalmatinske civilizacije?
“Zadeva je zapletena,” je poskušal pojasniti Delbello. “Brez dvoma se skupnosti Italijanov iz Istre in z Reke prepoznajo v tem muzeju, v prvi vrsti zato, ker so italijanske. Vendar pa muzej ni brez razloga v Trstu in ne v Pulju ali Rovinju. Ta razlog se imenuje eksodus.”ROBERT ŠKRLJ