petek, 27. januar 2012
Profesor Miloš Jugovic na portalu šolskega ministrstva
Foto: ROBERT ŠKRLJ
Portal Ansasa s seznamom občin goriške pokrajine; na seznamu tudi Gabrovica (Gabrovizza), Idrija (Idria)
Foto:
Prvič je na napačne sezname naletel konec februarja leta 2010 in nanje opozoril javnost. S tem je sprožil tako imenovano “afero Duttogliano” (Dutovlje), poimenovano po kraški vasi v Sloveniji, ki jo je italijansko šolsko ministrstvo kar priključilo tržaški pokrajini. Tedaj je afera dobila mednarodne razsežnosti, saj se je odzvalo tudi slovensko zunanje ministrstvo. Sezname so potem popravili, z njih izbrisali kraje v Sloveniji. In vse je kazalo, da je zaplet dokončno mimo.
Na spletni strani pokrajine Fermo v deželi Marke (it. Marche) med drugim piše, da je Fermo “stara pokrajina z velikim srcem”. Njeno srce je res tako veliko, da kljub svoji ozemeljski majhnosti (obsega 900 kvadratnih kilometrov in ima 175.000 prebivalcev) v svojem naročju gostoljubno sprejema tudi mnoge občine in kraje onkraj Jadranskega morja, torej iz Istre in s Kvarnerja. Na spletni strani agencije za razvoj šolske avtonomije (ANSAS) so namreč nanizani naslednji kraji: Abbazia (Opatija), Berdo San Giovanni (Janeževo Brdo), Beserzio del Carnaro (Brseč), Bisterza (Ilirska Bistrica), Castel Iablanizza (Jablanica), Castelnuovo d'Istria (Kaštel), Ceglie (Čelje), Clana (Klana), Elsane (Jelšane), Fiume (Reka), Fontana del Conte (Knežak), Laurana (Lovran), Matteria (Materija), Mattuglie (Matulji), Primano (Prem), Ratecevo in Monte (Ratečevo Brdo), Sagoria (Zagorje), Smeria (Smrje), Terranova di Bisterza (Trnovo), Veglia (Krk), Villa del Nevoso (Ilirska Bistrica) in Volosca (Volosko). Seveda pokrajinska uprava Ferma ni nič kriva za takšno širokosrčnost, vprašanje je, če zanjo sploh ve. Ampak pri vsem tem je najbolj zanimivo, da je nedaleč stran mestece Osimo, kjer sta Italija in Jugoslavija leta 1975 podpisali sporazum o razmejitvi. Ironija zgodovine, ni kaj.
A profesor je letos na spletni strani ministrstva za šolstvo znova odkril sezname občin, na katerih so bile tudi mnoge iz Slovenije. Te naj bi bile sestavni del tržaške in goriške pokrajine. Tržaška pokrajina je tako na spletni strani šolskega ministrstva obsegala 32 občin namesto šestih, goriška pa kar 117 namesto 25. Napačni seznami občin so se pojavili v okviru projekta Scuola in chiaro - Odkrito o šoli. Potem, ko so se o tem razpisali mediji (Primorski dnevnik, Primorske novice, Il Piccolo), so seznam umaknili in ga zamenjali s pravilnim.
A glej vraga! Prof. Jugovic je takoj zatem na spletni strani ministrstva za šolstvo odkril nov seznam z občinami iz Slovenije - tokrat v okviru portala ANSAS, državne agencije za razvoj avtonomije šolstva, ki skrbi za dopolnilno izobraževanje učiteljev in profesorjev. V trenutku, ko to pišemo (četrtek zjutraj) je seznam še na spletu.
Od kod torej ti seznami, ki z jekleno vztrajnostjo vedno znova vznikajo na spletni strani ministrstva za šolstvo?
> Torej, od kod ta vztrajnost ministrstva za šolstvo?
“Ne vem. Na ministrskem portalu sem pred več kot enim letom odkril storitev Scuola mia. Tu se je prvič pojavila napačna baza podatkov o občinah, ki je vključevala tudi kraje v Sloveniji. Tedaj je zaradi tega prišlo skoraj do diplomatskega incidenta med Slovenijo in Italijo. Novinar Primorskega dnevnika iz Trsta je telefoniral v Rim in ministrstvo opozoril na napako. Iz omenjene podatkovne baze so potem napako odpravili. Letos pa se je na istem portalu ministrstva, vendar z drugačnim naslovom, La scuola in chiaro, znova pojavila napačna baza podatkov o občinah. Primorski dnevnik je o tem znova pisal, reagirali so na deželnem šolskem uradu Furlanije-Julijske krajine, zato so napačen seznam občin takoj odstranili. Zdaj na tem portalu ni več napačnih podatkov. Vendar pa smo zdaj odkrili nov portal, ki je povezan z ministrskim, na njem pa bazo podatkov, ki pri tržaški in goriški pokrajini znova naniza občine na slovenski strani meje.”
> Komu je namenjen ta portal?
“ANSAS, to je portal italijanske agencije za razvoj šolske avtonomije. Na njem se lahko učitelji prijavijo za dodatno profesionalno usposabljanje. Za prijavo moraš vpisati osnovne podatke, med drugim navesti tudi, iz katere pokrajine in občine si. No, ko klikneš na seznam pokrajin, recimo na tržaško ali goriško, se zvrstijo občine, ki naj bi bile sestavni del pokrajine. In kaj smo odkrili? Med drugim tudi občine, ki so v Sloveniji, na slovenski strani meje, vse do nekdanje rapalske meje. Že na vrhu seznama se pojavi Albaro Vescova, torej Škofije ... potem Rodik, Postojna, vse napisane zgolj v italijanščini, torej Postumia Grotte, Roditti, pa San Michele di Postumia, Senosecchia, Sesana, Villa Slavina ...”
> Kako si to razlagate? Je za tem kakšen skrit namen, ali pa je le plod površnosti?
“Po mojem mnenju je to posledica velikanske površnosti. So pa nekateri, ki pravijo, da je to zanalašč. Namreč, lažne podatke tolikokrat ponoviš, da postanejo resnični. Baza podatkov, iz katere črpajo sezname občin, je iz Rapalske pogodbe. In še tu se pojavljajo nekateri bizarni dodatki. V Rapalski pogodbi ni otoka Krka, na tem digitalnem seznamu pa se pojavlja. Ne vem, kako so prišli do njega. Na napako smo jih že opozorili, odgovorili so nam, da je to navaden računalniški črv. Ma kakšen črv! To ni noben črv.”
> Očitno je, da oblikovalci portala podatke črpajo iz digitalizirane baze ... Kje bi lahko bila ta baza?
“Ne vem. Seznam občin so od nekod pobrali in ga prekopirali v portal. Prav gotovo ga niso na novo pisali.”
> Ste pogledali tudi na sezname drugih pokrajin?
“Sem. Na Bocen, denimo, kjer živi nemška manjšina. Uradno naj bi bilo v bocenski pokrajini 119 občin, vendar jih je na seznamu precej več. Tudi tu so kaj dodajali. Po mojem mnenju je to plod velike malomarnosti, drugi pa so prepričani, da je vse načrtno.”
> Verjetno zato, ker se napaka vztrajno ponavlja ...
“Seveda. Po prvi napaki pričakuješ, da bodo bolj previdni in da napake ne bodo ponovili. A se na istem portalu napaka ponovi - drugič in potem še tretjič. Kaj si lahko misliš? Posvetoval sem se s prijateljem, ki je zaposlen v trgovini z računalniki. Vprašal sem ga, kaj si misli o vsem tem. Pa mi je odgovoril, da je na podobne sezname naletel še drugje. Poskušal se je, denimo, registrirati na portalu spletne pošte, Aruba.it, in je ugotovil, da so tudi na njem občine, ki jih v Italiji ni. Torej obstaja baza podatkov, ki je vsem skupna, iz katere lahko vsi črpajo. Na njej pa so tudi kraji Primorske in Istre.”
> Na napačnem seznamu so slovenski in hrvaški kraji s poitalijančenimi imeni ...
“Seveda. Za nekatere kraje sploh ne veš, kje so, saj se njihova italijanska imena nikoli niso uporabljala. Pogovarjal sem se tudi z nekom, ki je zaposlen pri Telekomu v Trstu. Povedal mi je, da ga je ženska, ki je kot tajnica zaposlena na neki šoli v Postojni, opozorila, da so na njihovo šolo italijanske šolske oblasti še pred 15 leti pošiljale uradne dopise, take, kot jih sicer dobivajo italijanske šole. Torej so v Italiji šole na Postojnskem še vedno imeli na svojem seznamu.”
> Italijanska država torej še ni prilagodila svojih podatkov Osimskemu sporazumu ...
“Ne, očitno še zmeraj krožijo seznami krajev iz Rapalske pogodbe. Italija ima neažurirane podatke. Če sklepamo po tem, velja za Italijo še zmeraj Rapalska pogodba. V obdobju od leta 1920 do danes, torej do januarja 2012, se zanjo ni nič spremenilo.”
> Kdaj so začeli digitalizirati državno administracijo?
“Vsekakor šele po letu 1990.”
> Torej so napačne podatke vnašali tudi po tem, ko je Slovenija postala neodvisna, mednarodno priznana država?
“Seveda. Ne vem, zakaj to počnejo. Poslal sem pismo, ki ga je verjetno dobil tudi direktor portala ANSAS. Opozoril sem jih na napake. Vendar se do danes ni nič spremenilo. Ali se nobenemu ne da tega spreminjati, ali pa ... Mislim, da si državna ustanova ne bi smela privoščiti take malomarnosti. To je vendarle državna agencija za šolstvo. Kot da bi danes kot aktualne objavljali srednjeveške dokumente.” ROBERT ŠKRLJ