petek, 27. januar 2012
Prof. Marta Ivašič
Foto: DAMJAN BALBI
“Iz tega lahko vsaj deloma sklepamo, da nekatere ustanove republike Italije še zmeraj ostajajo pri rapalski meji iz obdobja kraljevine,” ugotavlja tržaška zgodovinarka. “Pa čeprav je bila ta meja v veljavi le približno četrt stoletja. Sicer so jo italijanske vojaške oblasti le s težavo nadzirale že vsaj od leta 1941, torej kmalu po zasedbi Ljubljane. Partizansko gibanje jo je vztrajno brisalo.”
“Ko sem pred leti urejala uradne listine na občini Trst, je uradnica povedala, da ji računalnik v dolgem seznamu krajevnih imen ne pokaže Šempetra pri Gorici, temveč le San Pietro di Gorizia. Pač pa ni bilo problemov z 'Nova Gorica'. Ta je bila v istem računalniškem seznamu pravilno zapisana. Morda gre torej za iste baze podatkov, ki jih imajo različne uprave,” ugotavlja Ivašičeva.
“Že pred približno petnajstimi leti smo doma, v malem atlasu italijanske založbe De Agostini, opazili, da so bili vsi kraji do rapalske meje zapisani italijansko, s slovenskim imenom v oklepaju, spodaj in z manjšimi črkami,” se spominja. “Zaradi tega postaneš še posebej pozoren. Te dni sem iz radovednosti prelistala najnovejši veliki atlas De Agostini Metodico Geografico in na karti severovzhodne Italije odkrila, da so v deželi Tridentinska - Južna Tirolska (Alto Adige - Südtirol) vsi kraji zapisani dvojezično. Bolzano je tudi Bozen in podobno (v starem atlasu je bilo vse to le v italijanskem jeziku). Kraji na Tržaškem in Goriškem v Italiji pa so zapisani le z italijanskimi imeni, kljub uradnemu dvojezičnemu poimenovanju. Kraji na območju do nekdanje rapalske meje pa so zapisani najprej z velikimi črkami v italijanskem jeziku, z manjšimi in v oklepaju pa v slovenskem jeziku. Recimo Villa del Nevoso (Ilirska Bistrica), Tricorno (Triglav).”
“Seveda si zaskrbljen, če ugotoviš, da so nekateri, ki delajo v državni administraciji, ostali pri letu 1920, ali v obdobju pred letoma 1943 in 1947,” pravi Ivašičeva. “Na to je potrebno opozoriti pristojne oblasti in od njih zahtevati, da stvari popravijo. Na srečo najdemo tudi veliko drugačnega, pozitivnega. Zato menim, da ne smemo pri teh negativnostih porabljati preveč energije in časa. Zdi se mi, da so ti zapleti nastavljeni prav zato, da zanje trošimo preveč energije.”
“Raba zemljevidov je v šoli dober pripomoček, le vedeti je treba, da ti vsak zemljevid veliko pove tudi o avtorju in njegovih namenih. To z lahkoto odkriješ npr. pri zemljevidu Petra Kozlerja, pri Petersovi projekciji sveta, pri Al Idrisijevem zemljevidu Sredozemlja. A tudi pri čisto navadnih šolskih zemljevidih sveta. Dijakom se zdijo nekateri zemljevidi le 'nevtralna' preslikava stvarnosti. Vsem priporočam najnovejše študije zgodovinarja Franca Cecottija, ki se je zemljevidom in mejam naših krajev posebej posvetil.”
ŠR