Kdo bo kupil palačo Arrigoni-Saima?

Našel se je kupec za osemnadstropno palačo sredi Trsta. Za zdaj gre le za neuradno informacijo, a če bi se izkazalo, da ta drži, bi se zaključila ena najbolj dolgotrajnih (in grenkih) zgodb slovenskega gospodarstva v Italiji.

Odpri galerijo

Impozantno palačo med ulico Filzi in Trgom Oberdan je tik pred svojim propadom odkupila Tržaška kreditna banka (TKB), da bi tam imela svoj glavni sedež. Vodstvo osrednjega slovenskega bančnega zavoda v Italiji pri tem namenu ni varčevalo z denarjem. V stavbi so namreč poleg funkcionalno opremljenih poslovnih prostorov še številni uradi, dva podzemna trezorja, razkošne sanitarije in vrsta bleščečih soban. Vanje bi se morali vseliti direktorji, večji prostori pa naj bi bili prizorišče srečanj in konferenc. Ker bi v zadnjem nadstropju našla svoj prostor tudi kavarna, so tej stavbi napovedali, da bo nov narodni dom, kakršnega so Slovenci v Trstu imeli na začetku 20. stoletja prav tam zraven.

Toda načrti se niso uresničili. TKB je na začetku devetdesetih let zabredla v krizo, iz katere se ni izvlekla. Zato se je 21. novembra 1996 po odločitvi tedanjega italijanskega gospodarskega ministra Carla Azeglia Ciampija začela prisilna likvidacija. Postopek po natanko 15 letih še ni končan, ves čas pa je v njegovem ospredju prodaja velike palače.

Gre za zgradbo iz obdobja med obema vojnama. Drži se je ime Arrigoni-Saima, po podjetjih, ki sta tam nekoč imeli svoj sedež. V njej je na površini skoraj 10.000 kvadratnih metrov vse do osemdesetih let domovalo mnogo podjetij in zasebnikov, na začetku devetdesetih pa si je TKB zagotovila lastništvo nad vsemi prostori. Obnovitvena dela so stekla zelo hitro, a kljub temu se banka tja ni nikoli preselila. Prehitel jo je bankrot, zaradi katerega se na pohištvu v osmih nadstropjih že 15 let nabira prah.

Banka v likvidaciji si že dolgo prizadeva, da bi palačo Arrigoni-Saima prodala. Vojmir Tavčar je v knjigi Polom, ki je izšla letos, zapisal, da so pogajanja za prodajo še v teku, in pri tem dodal, da likvidacijski upravitelj imena morebitnega kupca noče razkriti, ker so pogajanja zaupna.

Po naših informacijah se je za nakup stavbe v zadnjih letih zanimalo več ponudnikov. Ni skrivnost, da je bila med interesenti tudi dežela Furlanija- Julijska krajina, o čemer je bil govor v zadnjih letih vladanja Riccarda Illyja. Zanimanje za nesojeni sedež TKB naj bi pokazal tudi nekdo iz Slovenije, večina ponudb pa je prišla iz Italije.

V osrednjih italijanskih dnevnikih (npr. Il Sole 24 ore in La Repubblica) se namreč že več let vrstijo oglasi o prodaji tržaške palače. Leta 2004 je banka v likvidaciji obveščala, da je vrednost palače 17,700.000 evrov, vrednost opreme pa 3,600.000 evrov. Za nakup bi bilo treba takrat odšteti 21,300.000 evrov (brez davka na dodano vrednost), a je v oglasu pisalo, da bodo preučili tudi nekoliko nižje ponudbe.

Iz oglasa, ki ga je dnevnik La Repubblica objavil 10. novembra 2006, je razvidno, da so takrat stavbo ponujali za 19 milijonov. Po treh letih je nov oglas razkril, da je cena padla za slabih šest milijonov evrov. V letu 2010 so stavbo, ki jo redno vzdržujejo, ponujali za 13,6 milijona, spet s pojasnilom, da bodo upoštevali tudi nekoliko nižje ponudbe.

Po tem, kar smo izvedeli, je zdaj na mizi tehtna ponudba. Pogovori med likvidacijskimi upravitelji in ponudnikom uspešno tečejo, zato bi v letu 2012 lahko ta zgodba dobila epilog. Možnost, da bi se v zadnjem hipu našla boljša ponudba od dozdajšnjih, je malo verjetna. Likvidacijski upravitelji pa se najbrž želijo končno odkrižati osemnadstropnega simbola gospodarskega poloma Slovencev v Italiji.

PETER VERČ

---