Dan, ki je bil morda najhujši v osamosvojitveni vojni

Dušan Moljk je bil junija 1991 načelnik Uprave za notranje zadeve Koper. Po 20 letih se še dobro spominja 26. junija 1991, dneva prej, ki ga tedanje politično vodstvo ni priznavalo. “Ali je bilo to politično modro izpeljano ali ne, ne vem točno, mislim pa, da smo - vsaj jaz osebno - Primorci prizadeti zaradi tega, ker nam dneva, ki je bil morda najhujši v tej kratki slovenski osamosvojitveni vojni, niso priznali.”

In kako se Dušan Moljk danes spominja tistega dneva, ki je v zavesti vseh Primorcev ostal zapisan kot “dan prej”? “Uvodoma moram povedati, da smo imeli že vse leto 1991 tako imenovano dežurno službo oziroma koordinacijo, ki je funkcionirala na nivoju južne Primorske, in v južni Primorski sem bil skupaj z nekaj kolegi, naš koordinator je bil Tone Žele, zadolžen za celotno območje. Redno smo se dobivali že v februarju, marcu, aprilu in redno koordinirali delo, kako bo, ko bo in če bo. Ker pa smo vedeli, da bo, smo se kar pridno in vestno pripravljali za ta trenutek in ta dan, ko se bo zgodil.”

Zbudili so ga okoli 4. ure

Jasno je bilo namreč, da bo prišlo do nesoglasja med takratnimi jugoslovanskimi varnostnimi strukturami, predvsem vojsko, milico, carino in tudi ostalimi službami, ki so v tistem času še vedno predstavljale svoje poglede na razrešitev slovenske in jugoslovanske krize. “Naše prikrito, tajno delovanje smo izvajali tako, da smo se dobivali v različnih krajih na Primorskem, največkrat na Postojnskem, Notranjskem, Bistriškem, na Krasu, včasih tudi na Obali. Zadeve smo dorekli in se pozneje tako tudi obnašali in delovali. Če se vrnem na 26. junij … Takrat smo imeli stalno dežurstvo v Postojni za vso Primorsko in prav v noči s 25. na 26. junij sem bil dežuren. Kot glavni dežurni sem imel pravico do počitka med polnočjo in 6. uro zjutraj. Okoli 4. ure so me prišli naši dežurni zbudit, da so dobili obvestila s terena - moram povedati, da smo imeli teren dobro pokrit z našimi obveščevalci, tako v Ilirski Bistrici, Pivki, Postojni, Kozini, Ajdovščini, Vipavi ... - da se nekaj dogaja. Nekateri oficirji v Pivki, pa v Trnovem v Ilirski Bistrici, so že v tisti rani jutranji uri uniformirani in opremljeni prišli v kasarno. Seveda smo takoj dvignili naše ostalo operativno moštvo, tako v uniformi kot v civilu, ki smo ga imeli na tem terenu, in tudi naše tako imenovane izvidnike opazovalce. No, okoli 5. ure pa smo že dobili informacijo, da pripravljajo bove in tanke v Trnovem, da bi lahko šli na pot, krenili nekam.”

Krenili nekam je seveda pomenilo, da bodo krenili proti državni meji ali proti vitalnim centrom, ki so bili zanje velikega pomena, da bi jih zasedli prav 26. junija. “Okoli pol sedme zjutraj sem rekel, da moram na Obalo, na upravo, saj se drugače lahko zgodi, da mi presekajo pot v Koper. Imeli smo tudi podatke od njihovih ljudi, da je to možno nekje v Hruševju, Razdrtem, Divači, na Kozini in morda tudi malo nižje, na Črnem Kalu ali v Rižani. In tako se je tudi zgodilo, vendar nekaj ur pozneje.”

Moljk je tisto jutro neovirano potoval v Koper in v svoji pisarni delal naprej. Nekoliko kasneje so se začele aktivnosti JA, ob 8.46 so vžgali tanke in bove v Pivki odšli v smeri Neverk in Košane, ob približno 12.45 pa so tudi iz Trnovega v Ilirski Bistrici odšli v smeri Ribnice in pozneje Divače. “Naše aktivnosti so se začele, angažirali smo ljudi, vsa razpoložljiva sredstva, bili smo pripravljeni tudi za preprečevanje njihove poti, tako da smo jim na ožjih predelih postavljali ovire. Na takšen način smo jih ustavljali do približno 17. ure. Po 17. uri smo bili že na vsej liniji od Šmarij, Rižane, Črnega Kala, Krvavega Potoka oziroma Kozine, Divače, pod Vremščico, do Senožeč in Hruševja v neposrednem stiku z vojaškimi strukturami. Te so hotele na vsak način priti na mejo, da bi že 26. junija zavzeli položaje in naše, tako miličniške kot carinske strukture, z meje izgnali. To se v glavnem ni zgodilo, zgodilo se je sicer na Fernetičih in delno na Kozini.”

Na proslavo čez Buzet

Smrtnih žrtev tistega dne ni bilo, se spominja Moljk, bilo pa je na obeh straneh nekaj ranjenih. “Mrtvih ni bilo tudi zato, ker sem osebno vztrajal, da se z vojsko policija, niti specialna policijska enota, ne bo z orožjem ali fizično spopadala.”

Na strani JA so bili namreč v glavnem podoficirji in vojaki, oficirji so bili v karavlah in vojašnicah. “Na naši strani pa tudi nisem želel, da bi se spopadali in zaradi tega ni prišlo do večjih obračunov, za kar mislim, da je bilo v redu.”

Moljk se spominja še enega zanimivega dogodka: “Takrat so bili po kurirski pošti obveščeni vsi delegati v republiški skupščini, da morajo priti na večerno proslavo v Ljubljano. Glede na to, da smo bili tukaj že ves dan v 'vojnem' stanju z enotami JA, nismo vedeli, kako bi te ljudi spravili v Ljubljano. Za to je bila seveda zadolžena milica. In smo jih takrat naložili v naša vozila, nekateri so šli tudi s svojimi, ter jih v konvoju peljali čez Buzet, Čičarijo, med Ilirsko Bistrico in Podgradom prišli na regionalno cesto in naprej v Ljubljano. Pozneje sem izvedel, da so nekateri na proslavo zamudili, vendar prišli so.”

Na UNZ Koper so bili torej pripravljeni, da se bo prej ali slej nekaj zgodilo. “Ne glede na to, da smo imeli dolgotrajne priprave, da so bili pripravljeni vsi načrti, kako bomo delali, ko bo tisti dan D prišel, moram reči, da smo bili kar malo presenečeni. Nihče ni pričakoval, da se bo to zgodilo tako hitro. Vsi smo mislili, da bo to nekaj dni pozneje. Tistega dne smo sicer delali po načrtih, po zadevah, ki so bile prej dogovorjene, vendar časovno niso bile umeščene. Kljub temu smo morali povelja in vse ostalo, kar se v takih primerih zgodi, izvajati tudi po lastni iniciativi. To pomeni tako, da smo ravnali po najbolj možni zdravi presoji. Moram povedati, da smo stalno, permanentno obveščali republiko. Delovala je tudi t.i. republiška koordinacija. Ko smo jih obveščali, smo neštetokrat tistega dne telefonsko, pa tudi depešno, dobili sporočila, da naj se trudimo, da ne bi prišlo do kakšnih medsebojnih obračunov, da ne bi prišlo do agresije, streljanja ali kakšne večje akcije, da ne bi izpadlo, da je že vojno ali nenormalno stanje pri nas. Seveda je bilo to nemogoče izpeljati.”

Kot pravi Moljk, so morali postaviti barikade in na lastno odgovornost je aktiviral načrt, ki je bil pripravljen. Na cestne ožine so pripeljali tovornjake, stroje in drugo tehnično mehanizacijo, da bi preprečili napredovanje sil JA. “Dostikrat nismo bili uspešni, ker je bila sila tankov močnejša in so kamione odrinili, kljub temu, da so bili naloženi s kamni, gramozom ... Veliko škode je nastalo, na Kozini smo preko železniškega tira zapeljali vagone, da ne bi mogli čez, vendar so s tankom odrinili tudi vagon. Preprečili pa smo jim, da bi hitro prišli na mejo in tam zavzeli položaje. Istočasno so se začele pogajalske in ostale dejavnosti drugega dne in naslednjih dni. In najmanj, kar je, vsaj za 12, 14, 16 ur so zamujali in niso pravočasno - po njihovih planih - prispeli na mejo, da bi zavzeli prehode.”

“So rekli, da nimamo akcij, ni mrtvih ...”

In kakšna je bila reakcija Ljubljane na obvestila, ki so prihajala s terena? Moljk pojasnjuje, da so zahtevali ukrepe, vendar pravih ukrepov ni bilo. “Bili so samo tolažilni, naj ne pride do nasilja, kar je bilo praktično nemogoče. Če hočeš nekomu nekaj preprečiti, je on nasilen, je močan, in če je vojak, ima orožje, in se to ne da. Kljub vsemu je prišlo do škode, bilo je nekaj ranjenih. In tisti dan je na barikadi v Divači, ki je občani niso hoteli odstraniti, odjeknil tudi prvi strel v slovenski osvobodilni vojni, če jo tako imenujem. Za to pa smo smatrali, da je že začetek oborožene agresije na nas in s tem tudi na Slovenijo.”

Sicer pa je koordinacija v Ljubljani tako 26. junija kot v naslednjih dneh funkcionirala dobro samo s tistimi, ki so bili iz operativnih enot in so vedeli, za kaj gre. “Kaj hočem s tem povedati? Vsakih osem ur, ko so se na koordinaciji v Ljubljani dežurstva menjavala, je bil tam glavni dežurni z dvema pomočnikoma. S pomočniki smo se običajno vse zmenili, z glavnimi dežurnimi pa se nismo zmenili nič, ker so bili v glavnem pomočniki ministrov in skoraj niso vedeli, kje se stvari odvijajo. Tako je bilo tudi 26. junija. Ko sem klical direktno Bavčarja kot mojega ministra, ali Janšo, če je bil tam, ali Peterleta, ki je bil predsednik koordinacije kot predsednik izvršnega sveta, se nisem uspel niti enkrat z nobenim pogovarjati: ali je bil na sestanku, ali je počival ... skratka, nekaj je bilo. S tistimi 'od spodaj' pa se je dalo vse pogovoriti, in so rekli: 'Dule, te razumem, naredi po svoje.' In tako je bilo. To komuniciranje z Ljubljano ni bilo najboljše, tudi nas niso razumeli. Jaz sem na primer rekel: 'imamo jih pred seboj, jih ne pustimo, samo ukaz mora biti.' Imeli smo, na primer, obkoljene vojake pod Črnim Kalom. Tam smo jim preprečili pot naprej, pa so se izkrcali in šli peš prek Ospa in naprej. Pa so iz Ljubljane odvrnili, da samo ne bi prišlo do streljanja, da ne bi to, da ne bi ono ... Pa kako lahko preprečiš pot drugače ... Vse je bilo dvorezno. Bilo je nedorečeno, ni bilo odločno.”

Pa vendar so se v naslednjih dneh začeli pojavljati očitki. “Konkretno Žele me je večkrat opozarjal. On je dvakrat šel po skrivnih poteh v tistih štirih, petih dneh, ko je bilo napeto, v Ljubljano, in ko je prišel nazaj, je klical: 'Pridi Dule, moramo nekaj narediti. Gor so rekli, da nimamo akcij, ni mrtvih ...' Kaj, sem rekel, še enega da slišim, da ni mrtvih, to samo idioti lahko govorijo, neprištevni. In sem rekel, dokler sem jaz tu, mrtvih ne bo, ker na naši strani so naši, policisti in teritorialci, na drugi strani pa so vojaki, ki služijo vojaški rok, in pa podoficirji, ki veze nimajo, za kaj gre, saj so celo mislili, da so jih napadli sovražniki z zahoda.”

In kakšna je bila komunikacija med milico in TO na regionalni ravni? Tudi teritorialci so bili namreč tistega dne precej zmedeni in niso imeli nobenih navodil ...

“Zelo zmedeni, brez opreme, brez orožja ... Milica je bila maksimalno organizirana, pa ne samo za ta primer. Pripravljeni smo bili že leta 1989, ko smo čakali miting resnice. Vse smo imeli angažirano in je bilo pripravljeno, od navadne milice z rezervo vred, specialne enote ... Sicer tudi TO, vendar je bila razblinjena, reorganizacijo so imeli pred kratkim, kadrovsko niso bili še popolnjeni, orožje jim je bilo pobrano, vsa oprema. Mi iz policije smo orožje komaj nekaj mesecev prej, tudi s pomočjo TO, dobili iz Petrovije nazaj, iz skladišča iz Podnanosa, iz Strmce nad Postojno. Vendar smo ga s svojimi kolegi iz vojske skoraj iztrgali, 'sodelavsko', prijateljsko in tudi tako, da smo jih morda glede nekaterih stvari ukanili. In za tisto malo orožja, ki ga je imela TO, je tudi vprašanje, kakšno je bilo, kako sodobno, da bi se lahko uprli. S tem pa ne trdim, da v TO takrat ni bilo volje. Franc Anderlič, ki je bil takrat komandant, je delal z vso resnostjo, vendar enostavno več kot toliko ni mogel. Povedal bom primer. Nobena skrivnost ni, da je orožje prihajalo skozi Koper in šlo v Kočevsko Reko, od tam pa se je razkropilo za potrebe TO po vsej Sloveniji. Na Pomjanu smo imeli 146 rezervistov TO iz tega območja, ki so bili 45 ur tam in niso imeli kaj obleči, nobenega orožja niso imeli in so enostavno začeli kričati na Anderliča. Zvečer je prišel na upravo ves razočaran in sem mu rekel, naj se umiri. Naslednje jutro smo imeli sestanek z njimi in sem jim zagotovil, da bodo čez 12 ur vsi imeli uniforme in bodo vsi oboroženi. Vedel sem, da prihaja kamion z opremo čez Ribnico, Mašun, Ilirsko Bistrico in Kozino sem dol. Ni res, kar so nekateri trdili, pa to bolj zunanji kot iz strokovnih vrst, da kje pa je bila teritorialna. Teritorialna je bila, tudi volja je bila, so bili pa slabo organizirani, brez zvez so bili, brez orožja ... ne čisto brez, ampak slabo so bili opremljeni.”

Drugače pa, pravi Moljk, so med sabo krasno funkcionirali, ampak kaj je to pomagalo, če ni bilo ukaza. “Mogoče je boljše tako, ker drugače bi bili v Haagu, vsaj jaz bi bil.” Miličniki so bili takrat dobro opremljeni. “Imeli smo vse, tudi ostrostrelne puške. Januarja, februarja 1991 sem jih iz Ljubljane osebno vozil, ker sem bil kot načelnik najmanj sumljiv.”

Oblast kot da Primorcem ni zaupala

Za Primorsko in Primorce glede 26. junija ni nobene dileme, nekateri pa še po 20 letih morda le po tihem in sramežljivo priznavajo, da je ta dan bil. Moljk na vprašanje, zakaj je tako, odgovarja: “Morda je to moja razlaga, ki lahko drži in lahko ne ... Bom prispodoben: na Siciliji vse lepo teče, tudi njihova pravnost, zakonodaja, predpisi ... Za Sicilijo so v redu. Za Rim niso. Prej smo večkrat rekli 'Beograd je kriv', zdaj bo pa morda zvenelo 'Ljubljana je kriva za to'. Ne. Zgodovinsko dejstvo je, da Ljubljana oziroma oblastniki, politiki, pa tudi ostali, so v gornjem koncu Slovenije vedno imeli Primorsko za nebodijetreba, za trn v peti, za tisto, ki ni vredna zaupanja. Če pa pogledamo malo v zgodovino, tam gori ne bi funkcioniralo tako, kot je, če ne bi bilo Primorcev, ki so bili najbolj trdni, najbolj koreniti od vseh Slovencev. Morda še Korošci, pa delno Gorenjci, drugi zagotovo ne. In mislim, da Ljubljana oziroma oblast takrat, 25., 26. junija 1991, Primorcem kot da ni zaupala. Čeprav se je kasneje pokazalo prav diametralno nasprotno. Prav Primorci smo nastavili način, kako se bo slovenska osamosvojitev, odcepitev, vseeno kako jo imenujemo, rešila. In prav Primorci smo pokazali tudi ostalim Slovencem, kako te stvari lahko gredo, da so čim manj boleče, da je čim manj posledic in da se lahko to na relativno pameten način reši. Res je, Primorci smo bili zmeraj zatirani, ali smo bili s strani teh ali onih okupirani, nismo pa nikoli pristali na njihove torture in vse ostalo. Prav zato, ker smo taki, ker smo neomajni, ker smo trdi, nam morda v Ljubljani niso zaupali oziroma so se bali, kako bomo stvari izpeljali. In mislim, da so 26. junija v Ljubljani želeli izpeljati proslavo tako, da bi ves svet tudi uradno videl, da je po tej proslavi osamosvojitev popolna. Slovenska samostojnost se je praktično po tej proslavi rodila in ustoličila. Mislim, da je to bil razlog, da nam tega dneva niso priznali. Da so pa nemodro, nestrokovno, nespametno reagirali v Ljubljani ves tisti dan, da so bili zmedeni, da niso vedeli, kaj bi nam odgovarjali in kako, kljub temu, da so videli, da se pri nas odvijajo medsebojni obračuni in akcije, je zagotovo res. Ali je bilo to politično modro izpeljano ali ne, ne vem točno, mislim pa, da smo - vsaj jaz osebno - Primorci prizadeti zaradi tega, ker nam dneva, ki je bil morda najhujši v tej kratki slovenski osamosvojitveni vojni, niso priznali.”

SILVA KRIŽMAN

---