26. junij 1991 je bil nor dan

Anton Žele, upokojenec doma na Baču pri Knežaku, je bil v vojni za Slovenijo 1991 eden ključnih ljudi na območju celotne južne Primorske, ki je tedaj obsegala tri istrske občine, Izolo, Koper, Piran ter ilirskobistriško, postojnsko, sežansko in cerkniško. V tistem času je bil zaposlen kot direktor Uprave za obrambo v Postojni, po odredbi z dne 26. maja 1991, ki sta jo podpisala Janez Janša in Igor Bavčar, pa je postal član in vodja operativne podskupine.

Anton Žele, ki takole za svojo dušo in ne za objavo, kot je dejal, zapisuje svoje spomine na tiste dni pred 20 leti, hrani nekaj dokumentov, ki na svoj način potrjujejo to, kar pripoveduje. V omenjeno operativno podskupino so bili poleg njega imenovani Rado Lukman, Dušan Moljk, Emil Čebokli in Franc Anderlič.

Pozneje so se tej peterici, ki je predstavljala tri komponente tedanje obrambe, milico, TO in upravni del ministrstva za obrambo, priključili še drugi člani, tako da je skupina, po Želetovem spominu, štela okrog 20 članov. “Operativna skupina je bila za območje južne Primorske nekaj takega, kot je bila koordinacija na državnem nivoju za Slovenijo. V njej so bile zastopane vse strukture, ki so bile pomembne za obrambo. V koordinaciji smo dežurali 24 ur, morali pa smo biti vsaj trije vedno prisotni, zato smo potrebovali nove člane. Poleg delovanja v koordinaciji smo opravljali svoje redno delo. To je bila v bistvu nekakšna vojna vlada na območju južne Primorske,” pravi Žele in poudarja, da je bilo sodelovanje vseh predstavnikov v njej odlično.

Osnovna naloga te skupine je bilo usklajevanje vseh obrambnih priprav, medtem ko je vsaka od komponent izvajala svoj način poveljevanja in ukrepanja. “Ena naših osnovnih nalog je bila priprava načrta cestnih blokad in ovir, kar se je začelo uresničevati 26. junija po odhodu oklepnih enot JA iz pivške in ilirskobistriške vojašnice.” Koordinacija je imela direktne stike z direktorji najpomembnejših delovnih organizacij, kot je bilo Cestno podjetje Koper, avtoprevozniška podjetja, komunalne in elektro službe ter vodovodi. Seveda so ti pogovori, ki so bili po Želetovem pričevanju ovirani zaradi slabih zvez, potekali v strogi tajnosti. Še najboljše zveze je imela tedaj milica, veliko slabše pa TO, ki je razpolagala z zastarelimi radijskimi postajami JLA. Načrti različnih blokad so nastajali tako rekoč čez noč in bili potem osnova za ukrepanje posameznih izvajalcev. Brez odobritve koordinacije se ni smelo izvajati nobenega ukrepa. “Posameznim nosilcem pa je bilo prepuščeno samoiniciativno delovanje na terenu.”

Poleg fizičnih blokad in odvzemov elektrike in vode vojašnicam so izvajali tudi druge vrste ovir. Trgovskim grosistom so prepovedali izdajati prehrambene artikle vojašnicam, enako je veljalo za mlekarne in pekarne. “Nameravali smo zapreti tudi vodo postojnski vojašnici Milovan Šaranović, pa je šel glavni vod iz Malnov za mesto ravno skozi vojašnico.”

“Ko so odšli tanki 26. junija iz pivške in bistriške vojašnice, so bile predvidene blokade za vsako križišče, za vsak ozek del ceste, podvoz, nadvoz itd. Poleg tega pa so ljudje samoiniciativno sodelovali pri oviranju prodora JLA.” Kot je znano, 26. junija TO ni bila vključena v te akcije, ker ni imela za ta dan dovoljenja, pa tudi orožja je primanjkovalo. Žele pojasnjuje, da je bilo na južnem Primorskem oboroženih verjetno le četrtina enot TO, saj je bila večina orožja po znanem posegu v vojašnicah JA. Nekaj orožja je naša stran uspela pravočasno zavarovati, nekaj pa ga je celo s prevaro odpeljala iz postojnske vojašnice.

“Tako rekoč smo 'ukradli' svoje orožje, ki so nam ga nevede pomagali nakladati na tovornjak vojaki JA,” se pošali Žele.

Na vprašanje, ali so v koordinaciji pričakovali odhod oklepnikov 26. junija proti meji, je Žele odgovoril, da ne. “Natančno smo vedeli, kaj se dogaja v vojašnicah, saj smo imeli več virov informacij. Za primer omenjam Pivko, kjer smo natanko vedeli, da so 26. junija zagnali motorje tankov in potem odšli skozi “kapijo” na cesto, kjer smo sledili vsakemu njihovemu premiku. Nismo pa vedeli, kam gredo in s kakšnim namenom. Šli so skozi Pivko proti Postojni in to je bil eden najhujših trenutkov med člani koordinacije. Ko so v Prestranku zavili levo, je bilo bolj jasno, kaj nameravajo. Podobno smo spremljali premike njihovih kolon iz bistriške vojašnice proti italijanski meji.”

V enem od dokumentov, ki jih hrani Žele, je tudi ukaz republiške koordinacije, da je treba 26. junija do 24. ure prevzeti in zavarovati obmejne in carinske objekte ter izvajati kontrolo letenja na letališču Portorož. Vse naj poteka brez prisile, če pa bi prišlo do odpora, naj prevzamejo izvršitev povelja organi za notranje zadeve. O uporabi enot TO pa bi odločalo Predsedstvo Slovenije na zahtevo območne koordinacije. Tedaj je milica povečala svoj nadzor kontrolnih mejnih točk s Hrvaško na območju južne Primorske.

Po 20 letih še vedno ostaja na Primorskem “bitka” za “dan prej”. “Mi smo odgovorne v Ljubljani obveščali tako rekoč vsako minuto, kaj se dogaja pri nas, zato so natanko vedeli, kakšno je bilo stanje. Razumem, da zaradi dogajanja 26. junija v Ljubljani ob proglasitvi samostojnosti niso mogli reagirati na naša opozorila, toda zakaj vsaj potem niso in nočejo priznati zgodovinske resnice. Mi moramo vztrajati in naprej dokazovati našo resnico. 26. junija smo bili prepuščeni sami sebi in smo ukrepali po lastni presoji. Po 20 letih bi nam to lahko priznali,” je prizadeto reagiral naš sogovornik.

Še na en vidik 26. junija, ki je bil, kot pravi Žele, nor dan, je opozoril naš sogovornik. “Jaz in tudi drugi sodelavci v operativni podskupini smo bili od začetka, od 1969, v TO. Skupaj z oboroženimi silami JLA smo se neštetokrat usposabljali za napade z zahoda ali pa z vzhoda. Nikoli pa se nismo usposabljali za primer, če se bomo spopadli med seboj. To je bil tisti velikanski šok 26. junija, ki je povzročil velik pritisk na nas. Nekateri moji sodelavci ga niso prenesli. Nekdo med njimi je obsedel bled kot zid in dve uri ni spregovoril besede. To so bile hude stiske, saj smo z najvišjimi predstavniki JLA sodelovali in imeli normalne odnose, nato pa se je zgodilo tisto, česar ni nihče pričakoval.”

TOMO ŠAJN

---