petek, 3. februar 2012
Prof. Jože Hočevar
Foto:
Kdo bi bil “še kdo”? Je radovednež mislil družbo? Ne samo slovenske, tudi evropsko in svetovno? Saj prav to počenja naša družba. Seka, teše, cepi, kolje brez prediha - brez načrta. A brez svoje podobe, ki si jo zamišlja in želi doseči jutri ali vsaj pojutrišnjem, stoji pred zapahnjenimi vrati v prihodnost. Ostaja z drobnim zobotrebcem iz razsekanega panja.
Da bi nastala in obstala “pravna država”, družba v svojem parlamentu piše in sprejema zakone, a jih ne uresničuje. Takoj namreč ugotovi, da je za izvajanje zakona potrebno napisati in sprejeti še en zakon. Zakon o izvajanju zakona.
“Zmeda in brezciljnost vodij vaše stranke!” drug drugemu očitajo politiki. Filozofi in družboslovci ugotavljajo: “Kriza vseh vrednot, sesuta etika, smo brez delovne morale, strah lomasti po tej družbi. Bolj kot slabo gospodarstvo, pomanjkanje kapitala, omajan evro, hirajoče investicije, množična brezposelnost in podobni zmaji nas pestita kriza v ljudeh in pomanjkanje vrednot. Kljub neštetim zobotrebcem, ki nam jih iz panjev tešejo politiki, vsak iz svojega.”
Jezik take izdelave nepotrebnih zobotrebcev ne pozna, ker se spreminja le tako, da se ves čas dograjuje po zakonih, ki jih nosi v sebi iz minulih časov. Ni kakor družba, ki se neprenehoma spreminja in razvija, raste in se širi, a se pri tem ničesar ne uči iz svoje zgodovine. Včerajšnje ji pomeni zaostalost, kar je starega, zavrača, le novosti jo poganjajo naprej. Stari zakoni, in večkrat tudi novi, najnovejši, so zanjo brez vrednosti, zato si v parlamentu piše in sprejema nove, a jih z referendumi zavrača.
Jezik v svojih nedrih hrani vse stopinje, ki jih je prehodil skozi čas, starih zakonov ne zavrača, jih le dopolnjuje in predeluje v nove. Je kot arhitekt, ki lepih starih stavb ne ruši, ampak vanje umešča vse najboljše, muzeje, zbirke umetnin in dediščino davnin.
Vsak jezikovni zakon je ohranjen, ali vsaj njegova sled, čeprav ni več uporaben in besedam ne podarja novega pomena. Nekoč je na primer (mehkonebni) k v besedi otrok pred mehkim i-jem v imenovalniku in mestniku množine prešel v sičnik c. Zato smo sklanjali: trije otroci (nastalo iz *otroki), pri treh otrocih (nastalo iz *otrokih). Kasneje se je tudi trdi y, jeri, v orodniku (z otroky) spremenil v navaden i; a ta ni imel več moči, da bi mehkonebni k še pretopil v sičnik c. Zato še danes knjižni jezik upošteva oba, že mrtva, zakona, in pišemo: pri otrocih, z otroki.
Spoštovane bralke in bralci, vabljeni ste, da svoja jezikovna vprašanja sporočate na joze.hocevar@primorske.si. Uredništvo 7. vala (robert.skrlj@primorske.si)
Primerov, ki nam kažejo, kako zna jezik skrbno ohraniti staro in prastaro, prvotne pomene in trajne zakonitosti, je nešteto in jih najdemo skoraj v vsaki besedi. Najbolj jasno se ohranjanje trajnih zakonov vidi v besedah, ki so najstarejše po nastanku. V korenu vsake besede je utelešen zakon, ki se ne menja kakor v družbi kar od jutra do večera, od vlade do vlade, od reforme do reforme. Pomen korena je star tisoč, dva tisoč let in več, a se skoraj ne spreminja, ampak le razširja.
Ta zakon je trajen kakor sončni vzhod na vzhodu Zemlje, dokler se bo vrtela od zahoda proti vzhodu. Za dokaz naštejmo nekatere iz množice otrok, ki se vrtijo v kolu okoli prabesede “vrt”. Prvotni koren *uer ali *uert ali tudi *uerg pomeni vrteti, obrniti. Tem trem oblikam zelo soroden koren *uerti pa pomeni biti vroč. Iste pomene srečamo v italijanski besedi orto (vrt), latinskih besedah vertere (vrteti) in hortus (vrt), v angleško-nemški besedi warm (topel, vroč) itd.
V slovanskih jezikih je ta koren razvijal nove pomene tako, da se je samoglasnik v njem spreminjal (previjal); tako smo s prevojem dobili več pomensko bogatejših korenov: vert in vret, vart in vrat, virt in vrit, vort in vrot; pa tudi vrt. Je ni človekove družine ali rodovne zadruge, ki premore toliko otrok, kot se je iz teh korenov narodilo novih besed v našem jeziku. Nekatere so prav zanimive:
> vrt je kraj, kjer so zemljo prekopavali, obračali, vrteli, da je iz nje pognalo kaj koristnega za kuhinjo
> vrtača je na krasu okrogla (zavrtena) dolina, s plodno njivo v dnu
> vrat je del telesa, na katerem se vrti, obrača glava
> vir – izvir - izvor je kraj, kjer se vrti, vrtinči voda, ko vre iz zemlje
> vrata v steni se odprejo in zaprejo z vrtenjem na tečajih
> vroča je voda, ki vre, se vrti v loncu
> variti pomeni z vročino spajati kovinske dele
Take besede so še: vreme (se vrti, obrača), vrniti, obrniti, vračati, (kolo)vrat, vreteno (se vrti), vrtep (kraška jama), vrtina, vrsta (nastalo iz vrtta), zvrst, zavreti (vodo), obrt, obrat, obara (iz obvara), rt in rtič (konec polotoka se obrne, zavrti), prevara (če koga goljufivo zavrtimo), zavora, zavirati, vruja (studenec v Istri), vrulja (izvir na Krasu), prevrat, odvraten, razvrat, vrtiljak, vrtinec, vrtnar, veverica. Pa še ljudska rt in knjižna rit, ki tudi miga, se vrti, obrača - če se kdo obrača le po vetru, se previra in vrti iz stranke v stranko, je tudi prava ljudska zadnja plat).
Le nekaj črk (v, r, t) in kak samoglasnik vmes, pa je bilo dovolj, da je v teh besedah skoz stoletja ostajal živ pomen obračanja in vrtenja, kajti jezik raste po svojih notranjih zakonih, ki so trdni in trajni. A besed družine “vrt” je ob naštetih še nešteto. In od nobene ne ostane samo zobotrebec, pa naj jih cepi še tak cepec.
JOŽE HOČEVAR