Zgodovina pod kamnom na ovinku

Na koprski Fakulteti za humanistične študije so atlas predstavili (z leve) direktor založbe Nova revija Tomaž Zalaznik, arheolog in zgodovinar Tomaž Nabergoj, zgodovinar Aleš Gabrič in kartografinja Mateja Rihtaršič

Foto: ANDRAŽ GOMBAČ

Podoba naše dežele pred pol tisočletja

Foto:

Turški vpadi na slovensko ozemlje v 15. in 16. stoletju - tukaj je viden zgolj del karte, objavljene v atlasu

Foto:

Podrobnejši pogled v zgodovino

Foto:

Pionirsko uporniška Primorska

Foto:

• 
• 
• 
• 
• 

“Zamisel za atlas se je rodila sredi devetdesetih let, ko smo izdali zbirko Slovenska kronika XX. stoletja, zatem pa še Slovensko kroniko XIX. stoletja,” je nedavno predstavitev na Fakulteti za humanistične študije v Kopru začel direktor založbe Nova revija Tomaž Zalaznik. “Odziv bralcev na objavljene zemljevide je bil tako dober, da smo začeli razmišljati o širšem projektu. Vendar so nam tako dogovarjanja z Geodetskim zavodom kakor druge peripetije okrog zemljevidov pustili grenak priokus, zato smo se ustvarjanju atlasa odrekli.” Ampak z leti človek pozabi neprijetne trenutke, nadaljuje Zalaznik: “Zamisel o atlasu je spet začela zoreti. V tujini smo skušali najti vzor atlasa, ki bi nam bil v oporo za ustvarjanje slovenskega, a nismo našli ničesar. Leta 2001 smo na založbi vendarle začeli intenzivneje razmišljati o atlasu in si leta 2004 končno rekli, da je bilo govorjenja dovolj in da se je treba lotiti dela. V zadnjih treh letih, ko je projekt dobival vse bolj urejeno podobo, se je izkazalo, da bo atlas obsežnejši od načrtovanega. Zdaj ima 243 kart, 49 skic in tlorisov, deset tabel in grafičnih prikazov ...” In kajpak precej spremnih zapisov, saj vsega ni mogoče pojasniti grafično.

“Strinjam se, da za izdelavo atlasa nismo porabili malo časa,” dodaja Zalaznik, “ampak je pionirsko delo, pri katerem smo se težko zgledovali po drugih knjigah. Zamudi so botrovale tudi naša želja, da bi naredili dober atlas, in pa vse težave, do katerih pride pri tako velikem projektu.”

Kdor prerisuje, preriše tudi napake

Površni časopisni zapisi ob izidu Slovenskega zgodovinskega atlasa so kartografinjo mag. Matejo Rihtaršič spodbodli, da se je dlje pomudila pri kartografskih osnovah in težavah, ki spremljajo izdelovanje zemljevidov: “Prvi težavi botruje že dejstvo, da je zemlja okrogla in grozno velika, list papirja pa majhen in raven. Pojavov zato ni mogoče prikazati drugače, kakor da jih tako ali drugače reduciraš in abstrahiraš. Druga težava je spravljanje same zgodovinske snovi na papir. Imamo pet avtorjev, ki so obdelali različna, neprimerljiva časovna obdobja, in jih je zato težko prikazati na enoten likovno-grafični način.”

Daleč največ korektur je kartografinja s sodelavci opravila med izdelovanjem zemljevidov cerkvenih ozemelj: “Neki gospod je v časniku zapisal, da je v atlasu dobro obdelan cerkveni del, ker da so besedila dobra. Tak komentar mi gre precej v nos. Dobro so narejene karte! Meje smo prvič potegnili, kakor je treba. Za vsako župnijo, vikariat, za vse smo ugotavljali, kam je kaj nekdaj sodilo, kje so tekle meje, kako so se premikale, kako se je to usklajevalo s politično podobo dežele ...”

Ena večjih napak, do katerih prihaja zlasti pri izdelovanju zemljevidov za šolske potrebe, je preprosto prerisovanje starejših zemljevidov, tistih iz šestdesetih, sedemdesetih let, poudarja Mateja Rihtaršič: “Če prerisuješ starejše zemljevide, seveda prerišeš tudi vse napake. Mi smo postopali drugače. Skušali smo iti čim dlje v zgodovino, priti do izvirnih virov, tudi tujih, in nismo se opirali na že obstoječe grafično gradivo.”

Ko se je že hudo mudilo, so avtorji še zmeraj pregledovali vsak kamen posebej, se trudili čim natančneje potegniti meje, se spominja Zalaznik: “Bili so silno natančni. Marsikoga med listanjem atlasa preseneti, na primer, koliko gradov so zabeležili.”

To je bilo težavno početje,prikima Mateja Rihtaršič: “Za mnoge gradove namreč ni znano, kje natančno so stali. Od njih ni ostalo čisto nič. Dejansko ti mora poznavalec povedati, na katerem ovinku natanko so stali. Je ni knjige na svetu, kjer bi bili vrisani. Da bi vrisali posamezno stvar na zemljevid, smo morali pogosto na teren, tudi po večkrat obiskati en sam kraj.”

Od plemiških porok do trgovanja s soljo

Nadvse pomembno je vprašanje interpretacije, opozarja mag. Tomaž Nabergoj: “Vsak zemljevid, vsaka karta je interpretacija: koliko najdišč uvrstiš, katera najdišča, katere podatke interpretiraš ... Kot arheolog sem obdelal prazgodovinsko in rimsko dobo, a sem segel še v zgodnji srednji vek, mejno obdobje, kjer se arheološki in zgodovinski viri lahko dobro dopolnjujejo in včasih celo stojijo drug ob drugem.”

Nabergoj, ki ocenjuje, da atlas končno prinaša “prizemljenost naše preteklosti”, si je med raziskovanjem prazgodovine pomagal tudi z najnovejšimi izsledki, še posebej tistimi, ki so jim botrovala odkritja med gradnjo avtocest in ki so “izjemno pomembni tudi za razvoj slovenske arheologije kot stroke”.

Nekatere karte, objavljene v atlasu, so nekoliko drznejše, opozarja: “Na njih so s krepko obarvanimi puščicami označeni premiki ljudi, bodisi vojaški podhodi bodisi večje selitve. Tako vidimo dogajanja, ki jih arheologija praviloma ne zaznava, obenem pa se zavemo, da naša dežela leži na vrhu Jadranskega morja, tam, kjer se Sredozemsko morje najgloblje na sever zažre v celino. Na tako tranzitnem, prehodnem ozemlju je v vseh obdobjih namreč potekala pomembna komunikacija. Vzemimo za primer rimsko državo: na severu je bila zamejena z Alpami in najnaravnejši prehod na vhod je bil prav čez današnje slovensko ozemlje. Zato so Rimljani svoj vhodni, desni bok stalno čuvali in si prizadevali pokoriti tukajšnja ljudstva, jih nadzirati, z njimi sklepati zavezništva. Posledice niso bili le vojaški pohodi, marveč tudi kolonizacija, gradnja cest, utrdb, romanizacija ...”

Posameznih zgodovinskih obdobij kajpak ni mogoče obravnavati ločeno, upoštevati je treba marsikaj: “Na rimsko cestno mrežo se je naslonila kasnejša srednjeveška, rimske naselbine so v nekaterih primerih dale osnovo za srednjeveška mesta, po mešanju sprva prazgodovinskega in pozneje antičnega prebivalstva so se na tem ozemlju naselili še novi prišleki, ki seveda niso bili samo taki ali drugačni barbari, ampak tudi Slovani.”

Kjer je to smiselno, zemljevidi sežejo onkraj današnjih slovenskih meja, denimo pri poročnih povezavah Celjskih grofov, razvejanih po vsej Evropi. “Na ta način lahko prostorsko pokažemo politični horizont in težnje najpomembnejše rodbine na Slovenskem ter opozorimo, kako prepletena in zapletena je plemiška zgodovina,” pojasnjuje Nabergoj.

Zabeleženo je tudi življenje običajnega ljudstva, recimo na karti trgovanja s soljo v poznem srednjem veku. “Take reči, pri katerih sodeluje večina prebivalstva, praviloma ne pridejo v zgodovinske knjige in dokumente, ki jih piše elita, pa vendar je prav to sol življenja in sol zgodovine,” pravi arheolog.

Naš atlas je boljši od avstrijskega in slovaškega

“Če je kolega Nabergoj med raziskovanjem prazgodovine in antične zgodovine moral brskati za viri, potem sem jaz imel nasprotno težavo - viri, ki me zanimajo, so se tako grmadili, da se je zastavilo vprašanje, kako jih sploh obdelati,” je na koprski predstavitvi dejal dr. Aleš Gabrič, ki je raziskoval zgodovino od pomladi narodov leta 1848 do zadnjih zgodovinskih dogodkov, denimo slovenskega vstopa v EU. “Srečaš se s težavo, kako vse vire prenesti na zemljevid, da bo ta še razumljiv in berljiv. Pomagati sem si skušal s tujimi zgledi, s poti sem prinašal sorodne atlase, na primer avstrijskega in slovaškega. Vem, lastna hvala, cena mala, ampak zdaj lahko presodim, da je naš boljši od obeh. To pa zato, ker je eden od omenjenih atlasov pristal na populizem in ima veliko slik in fotografij, česar mi nismo hoteli, medtem ko se je drugi tuji atlas omejil na ozemlje sedanje republike - pred enako skušnjavo smo se znašli tudi mi, a smo se pravilno odločili za obravnavanje celotnega ozemlja, kamor je naš svet v zgodovini duhovno, kulturno, gospodarsko spadal.”

Upoštevati so skušali tudi čim novejše izsledke. “Pri karti demografskih posledic 2. svetovne vojne, na primer, je mogoče prebrati, da je Mateja Rihtaršič upoštevala podatke iz maja 2011,” pojasnjuje Gabrič. In z nasmeškom doda: “Na koncu smo se vprašali tudi, ali naj v Slovenski zgodovinski atlas vrišemo še ankaransko občino ali naj raje še malo počakamo.”

Novosti pri načinu prikazovanja določenih pojavov je precej, poudarja. Denimo: čitalnice, tabori in kulturna društva iz časa pomladi narodov so običajno prikazani na ozemlju današnje Slovenije, ki je v novem atlasu zgolj ponazorjena s črtkano črto, medtem ko pomembnejša temnejša podloga označuje nacionalno strukturo prebivalstva. “Problematično je namreč označevanje s pridevnikom slovenski. So bile kulturne in šolske ustanove pri nas slovenske ali nemške? Kako izdelati zemljevid slovenskih gledališč v 18. stoletju? France Prešeren je v slovenščini napisal pesmi in dve pismi, le redko pa omenjamo, da je večino življenja obiskoval nemške šole, hodil v nemško gledališče, bral nemške časopise. Vse to je del naše preteklosti.”

Ker je bilo po koprski predstavitvi mogoče v časopisju brati očitke, da Gabrič ni zadovoljivo opisal dogodkov med 2. svetovno vojno in zlasti po njej, da je zanemaril obračunavanje med Slovenci, da v atlas ni vključil evidentiranih grobišč in tako naprej, smo ga naknadno pobarali še o tem. “Na očitke pljuvalnih krožkov se v resnih razpravah ne odgovarja! Tragika slovenskega novinarstva je v tem, da ga pritegnejo zgolj tovrstni ekscesi,” pravi. “Da manjka zemljevid evidentiranih grobišč? Ste morda v atlasu našli zemljevid partizanskih grobov ali zemljevid grobov Slovencev v koncentracijskih taboriščih ali grobove prisilno mobiliziranih Slovencev v tuje vojske? Zakaj ene pogrešajo, drugih pa ne? In kaj je narobe s tem, da so vse žrtve deležne enake pietete?”

Ustvarjalci opozarjajo tudi, da vsega, kar se je zvrstilo v 200.000 letih obravnavane zgodovine, v zgodovinski atlas ni mogoče stlačiti. Kdor bo iskal pomanjkljivosti, jih bo našel, saj je marsikaj odvisno od virov in posameznikove interpretacije.

Po knjigi, ki bi bila bržkone še preglednejša v elektronski obliki, bodo lahko listali tudi najmlajši bralci - po zaslugi sponzorja Luke Koper bo svoj izvod dobila vsaka slovenska osnovna šola. Dobile bi ga tudi srednje šole, pa se je neki sponzor umaknil. V zatišje zgodovine, recimo. ANDRAŽ GOMBAČ