Vsak, ki čivka, ne zna leteti

Ne, Ivan Vogrin za predsednika vlade ne bo predlagal Francija Keka. Čeprav je tako pisalo na twitterju. A pisal je le šaljivec iz lažnivega profila. Gre za raco, za račko, za malega ptička, lahko bi rekli piščančka. Običajen zdrs tega površnega sveta.

Ker ni hud zato, ker bi bil tako daleč od resnične nesmiselnosti resničnega Vogrinovega predloga. Ampak zato, ker postavlja kažipot v klavrno prihodnost.

Bila je pač še ena priložnost, da se blogerji in profesionalni uporabniki družabnih omrežij (upravičeno) veselo ponorčujejo iz tradicionalnih (bolj ali manj časopisnih) novinarskih uredništev. Iz velikih, precej razmetanih, s kupi papirja nagrmadenih sob, v katerih sedijo ljudje z naočniki, ki ne razumejo pojma “viralno”. Ki so v svojem popolnem nevedenju o živahni razgibanosti digitalnih valov čivknjeno novico vzeli za suho zlato. Ter jo brez preverjanja ali razmisleka objavili, v neizprosni tekmi, kdo bo prej.

Vsak otrok pozna pravljico o grdem račku. Najbolj razširjena interpretacija zgodbe Hansa Christiana Andersena se tiče samopodobe, ambicij in razvoja. Zgodba naj bi nas, če jo gledamo s tega, najbolj običajnega zornega kota, učila, da v življenju vedno napredujemo. Da se v vsakem od nas skriva čudovita lepota, ki jo bo čas prej ali slej odkril. Da imamo voljo, moč in možnost, da poletimo v nebo. Da ne smemo nikoli obupati.

Politično nekoliko bolj korektno in malce bolj sodobno branje pravljice vidi v zgodbi o grdem račku, ki ga niso marali, ker je bil drugačen, obsodbo diskriminacije. Prepoved norčevanja iz šibkejših in podcenjevanja drugačnih.

Andersenova umetna pravljica je seveda oboje. Ampak je še veliko, veliko več. V središču zapleta, ki je navdihoval filmske in animirane priredbe in je tako izrazit, da se je v kolektivni spomin zarezal kot ustaljena, globalno razumljena fraza, je vprašanje informacije.

Ves zaplet in razplet sta namreč v tem, da mladiček ne ve, kateri vrsti pripada. Okrog ubogega pernatega otročiča je sicer veliko kmečko dvorišče, polno čivkanja, kruljenja, gaganja in kokodakanja, ampak nihče mu ne zna povedati, iz kakšnega jajca se je izvalil.

Ker grdi raček nima informacije o svojem izvoru, si ne more zgraditi identitete. Je negotov, nesamozavesten, preplašen, užaljen v dno duše, brez ambicij in brez vsakršnih upov na prihodnost. Torej nekakšni povprečni uporabnik slovenskih spletnih strani.

Kar je manjkalo grdemu račku, je bil novinar. Radovedna, predrzna žival kakršnekoli vrste, lahko tudi raca, ki bi si malo bolj od blizu ogledala jajčno lupino. Po kmečkem dvorišču povprašala o tem, kaj se je dogajalo ponoči, se odpravila na drugo stran ribnika in od vrabcev ujela kakšno govorico o žalostnih belih ptičih, ki na gozdni jasi tožijo za izgubljenim jajcem.

Če bi imel novinarja, bi si grdi raček prihranil nesrečo. Vedel bi, da ni in nikoli ni bil grd. In namesto da bi zgodba govorila o zmagoslavnem maščevanju ponižanih, bi pripovedovala o tem, kako pametna misel premaga vsakršen predsodek.

Seveda. Smo sredi takšne zgodbe. Ko nimamo informacije o tem, kaj je levica in kaj je desnica, kaj je nacionalna identiteta in kaj je globalizacija. Kaj so centri moči in vzvodi odločanja. Kaj sta komunizem in kapitalizem, kako se vzpostavljata družbena pravičnost in krivičnost ter zakaj se izmenjujeta kriza in blagostanje.

Besede razumemo in poznamo, a ležijo okrog nas kot razbita jajčna lupina. In iz njih ne znamo več sestaviti ne identitete ne samozavesti ne načrtov za leta in desetletja, ki prihajajo.

V takem času in na takem dvorišču bi potrebovali več glasov neustavljivo radovedne vrste. A jih je, žal, vse manj. In zato je tudi vse manj labodjih letov in vse več labodjih spevov.

VESNA HUMAR

---