V zadnjem letu jih je odšlo 28.000
Da Slovenija ni in očitno še dolgo ne bo urejena, zaupanja vredna dežela, kjer imajo mladi zares obet za prihodnost, potrjuje že kar šokanten podatek: v zadnjem letu se je iz nje izselilo okrog 28.000 mladih, povečini izobraženih mladih strokovnjakov z diplomami v žepu ali vsaj s poklicno izobrazbo.
Ta armada mladih brezposelnih se je - podobno kot pred sedmimi, šestimi oziroma petimi desetletji njihove prababice in pradedki - odločila oditi s trebuhom za kruhom v neznano. Poskusiti srečo v tujini, si tam ustvariti dom, morda tudi družino. Prihodnost torej, ki ne bo tako silno odmaknjena in negotova, kot je iz leta v leto bolj v lastni domovini in tudi v širši evropski okolici.
Čeprav mnogi strokovnjaki na trend izseljevanja iz leta v leto bolj glasno in resno opozarjajo, tisti, ki bi jim to moralo biti najbolj mar - vlada, poslanci, politiki nasploh - ob teh navedbah niti z očesom ne trenejo. Če pa že bežno prisluhnejo svarilom, hitijo pojasnjevati, da se pri nas trendi v gospodarstvu in povsod, kjer vplivajo na obrzdanje brezposelnosti in na krepitev možnosti za zaposlovanje, vendarle počasi obračajo navzgor in da bo čez nekaj let bolje. Morda bo res. A kako naj mladi preživijo dotlej? Kaj naj počnejo ves ta negotovi čas? Naj mladi strokovnjaki čepijo doma križem rok - brez denarja, brez službe, lačni, nezavarovani, brezpravni? In to v hudi stiski, ki jih peha ne le v depresivnost, temveč v vse bolj črn brezup. Naj ždijo med štirimi stenami pod streho staršev, ker po sili razmer še vedno živijo pri njih? Naj jih bo iz dneva v dan vse bolj sram že zato, ker tudi njihovi starši nimajo več za hrano in položnice? Naj gredo na ulice prosjačit?
Rezervirajmo si žlice v ljudski kuhinji, je pred približno tremi desetletji vizionarsko prepevala ena tedaj najudarnejših domačih rokovskih skupin Lačni Franz. In to še v času, ko se mladim generacijam, ki so tedaj drle na njihove koncerte, niti sanjalo ni, da bodo zdaj, ko so krepko v zrelih letih - kot država in kot narod -, zdrsnili v revščino.
To je namreč bil in ostal tisti del družbe povprečno marljivih Slovencev, ki je bil (glede na sedanja pravila, ki so se razpasla) očitno napačno vzgajan in vzgojen, saj še vedno verjame v, očitno napačne, vrednote ... Ta množica povprečno (ne)iznajdljivih Slovenk in Slovencev je zato tudi lastne otroke vzgajala in vzgojila povsem napačno, saj jim je vbijala v glavo temeljne vrednote: da morajo biti marljivi, kreativni, domiselni, da se morajo izobraževati in živeti pošteno, da je vztrajnost pomembna vrlina, saj skupaj s preostalimi pripomore in privede do lažje eksistence. Poklic in izobrazba omogočata delo, službo torej, slednja pa je porok za samostojno življenje. Le z delom lastnih rok in pametjo si lahko zaslužiš dovolj denarja, da si boš lahko ustvaril lastni dom in boš lahko imel lastno družino.
Tako so bile vzgojene sedanje mlade generacije izobraženih strokovnjakov, ki so treščile v povsem drugačne razmere. Ti otroci so zdaj mladi odrasli. Večina je prišla vsaj do poklicne izobrazbe, mnogi do diplome, ki naj bi mladim zidarjem, natakarjem, avtomehanikom, kuharjem, profesorjem, inženirjem, zdravnikom, prevajalcem, pravnikom, ekonomistom ... odprla vrata v prihodnost in jim omogočila temeljno eksistenco.
Pa je njihove starše in to množico mladih stvarnost postavila na debelo laž. Dela ni, služb za nedoločen čas domala sploh ne več. Še do nekoliko bolj dolgoročnega honorarnega dela dandanes prideš le še po dobrih zvezah in po strmih serpentinah in kaj hitro lahko znova padeš na dno. Tisto dno, ki te lahko kaj hitro posrka vase in pahne v ... Še roditelji hodijo vse bolj po robu prepada v to temino, saj podjetja padajo kot domine, država pa nima dovolj denarja niti več za socialo.
Še tistih nekaj ljudskih kuhinj umira. Tistim pa, ki bi ljudske kuhinje z veseljem ponujali, dihata za ovratnik država in njeni birokratski inšpektorji, ki slepo sledijo do onemoglosti zbirokratiziranim, povsem neživljenjskim predpisom. Ti pa, milo rečeno, sodijo v neki drugi čas, v zaprašeno zgodovino minulega stoletja. Tudi Rdeči križ in Karitas postajata vse bolj nemočna in obupano ugotavljata, da tudi zaloge najnujnejšega živeža za pomoč najrevnejšim kopnijo kot sneg ob morju.
Se zato sploh še smemo, posamič in kot družba, neumno in naivno spraševati, zakaj se mladi - večina s težkim srcem in kamnom v želodcu - podajajo na tuje, v neznano, na druge kontinente? Je zato še presenetljivo, da odhajajo mladi s trebuhom za kruhom, čeprav ne vedo, koliko bo ta kruh drugje grenak, trpek in ali sploh bo? Se smemo spraševati, zakaj nam možgani bežijo iz Slovenije? Ali sploh še smemo modrovati, koliko da je država (in roditelji) vložila vanje, ko jih je izobraževala, skušala oblikovati v zrele osebnosti? Ali imamo sploh še pravico tarnati, da bo Slovenija kmalu samo še družba upokojencev, družba starajočih se, bolnih ljudi, družba brez prihodnosti?
Prav ta družba je namreč, tukaj in zdaj, armado mladih pognala na popotovanje - k prihodnosti. Vsaj k prividu prihodnosti. Prividu, ki je lahko tudi poln pasti in neznank, kakšna ta prihodnost sploh bo.
K sreči odgovor na temeljno vprašanje, kaj jih zares čaka tam, daleč od doma, ni znan ...
JASNA ARKO