petek, 3. september 2010
Pod cesto mi šumi Idrijca, na mizi se mi smehlja Jože z naslovnice svoje zadnje knjige, ki mu jo je celjska Mohorjeva družba izdala s pomočjo idrijske psihiatrične bolnišnice, pred mano pa nemo čaka bel list papirja, da za Primorske novice napišem nekaj vrstic spomina. Misli se prepletajo, čustva in prebliski se kopičijo in prelivajo - kje naj začnem, kaj naj povem?
Jože Felc
Foto: MAJA PERTIČ
Prišel je dan slovesa od ljubega prijatelja, od nekoga, ki - kot je dejal udeleženec s pogreba - ni bil navaden človek. Pri tem je seveda mislil reči, da Jože ni bil “imeniten” zaradi položaja, ki ga je zasedal v strokovni elitni družbi, ali zaradi svojega pisateljevanja, ali da bi imel modro kri ... Pač pa, ker je v sebi nosil nekaj dragocenega, kar ga je še posebej odlikovalo, da je bil sposoben velike človečnosti, ki jo je nesebično, predvsem pa kot dušni zdravnik, razdajal potrebnim v živi ali pisani besedi. Bil je namreč hkrati zavezan tudi pisateljevanju.
Naj mi bralci ne zamerijo, med njimi je, slutim, najbrž kar nekaj takih, ki jim je pomagal v duševnih stiskah, če ga ne bom predstavil v polnosti in natančnosti; to mi ni mogoče, pa v tem trenutku tudi ni potrebno. A če sem nekoliko piker do bivših oblastnikov, je navsezadnje nekoč pesnik Janez Menart, ki je bil tudi velik prijatelj Kapelj, zapisal: “Vsi podatki so že zbrani kje za vsak slučaj”. Podobno izjavo ima Janez Bizjak v sijajni predstavitvi Felčevega družbeno kulturnega in pisateljskega zavzemanja v prologu k njegovi poslednji knjigi Živeti življenje, ko zapiše, da še bolj kot v kroniki najdemo vse podatke “v partijskih arhivih in ovaduških dosjejih”.
Jože Felc se je častno in globoko zapisal v slovensko psihiatrijo in v narodovo književnost. Hvaležen spomin nanj živi in bo še dolgo živel v stotinah, v tisočih njegovih nekdanjih pacientov in njihovih bližnjih. V Štrekljevi zbirki slovenskih narodnih pesmi, ki je izšla pred zares davnimi časi, je ena ki se glasi: “Tam v nemški Idriji per lubi sveti Barbari”. Ob tem starodavnem stihu, ki je že zdavnaj pozabljen, se vedno spominjam neke Jožetove nekdanje pacientke iz slovenske Istre, od katere sem slišal besede: “Bila sem tam gori v Idriji, kjer je naš ljubi doktor Felc”.
Na Primorskem so besede “iti v Idrijo” (pri nas se je reklo “peljali so ga na Grič”) vzbujale skrb in strah. A tolažljivo je vplivalo vsem znano sporočilo, da tam zdravi in ozdravlja primarij Jože Felc, ki je sam tetraplegik in se desetletja daje z multiplo, a vsemu temu navkljub, s svojo neizmerno in neuničljivo osebno duhovno energijo in toplo človeško besedo tam gori na “griču” pod Kobalovimi planinami nad mestom živega srebra vsakogar ožarja s svetlobo upanja. Oblegali so ga mnogi trpeči: v njem so iskali in vedno našli rešilno bilko.
Človek se odločilno oblikuje v mladih letih in takrat je najčistejši in najbolj pošten. Takega sem Jožeta spoznal pred petdesetimi leti kot osmošolca na idrijski gimnaziji Jurija Vege.
Jože Felc je bil med nadebudnimi dijaki (v pravem in lepem pomenu teh dveh besed), eden najbolj pismenih, lahko se je pobahal že s kakšno malo literarno objavo. Za maturitetno nalogo, ki so bile tisto leto prvič uvedene, je vzel roman Dostojevskega Bratje Karamazovi. Kmalu po maturi tistih zadnjih osmošolcev, leta 1960, smo skupaj z nekaterimi drugimi idrijskimi študenti postali prijateljska debatna družba. Fantje so kar pridno študirali, a so se tudi že resno zavzemali za družbeno in kulturno življenje in se skušali v njem tudi, vsak na svojem področju, udejanjati. Dobivali smo se ob koncih tedna v Idriji, hodili pa smo tudi v naravo, v planine in kolesarili. Z Jožetom sva se nekoč s kolesi zapeljala do Tolmina. Takrat, na povratku, sva na Kosmačevem “Modrijanovem travniku”, med glavno cesto in Idrijco na Slapu, imela zanimive in globoke pogovore. Tistikrat sem za trdno spoznal, da bo iz medicinca Jožeta, sina rudarja z Vojskega in prifarske gospodinje, vnete igralke na domačem odru in pevke v cerkvi pri Mariji na Skalci, zagotovo zrasla velika osebnost.
Tista naša družba treh ali štirih študentov in mene, njihovega bivšega učitelja francoščine, sprva nekak literarno politični debatni krožek, se je vedno bolj zavzemala za pravo demokracijo brez cenzure, za slovenstvo, enoten slovenski kulturni prostor na Primorskem ... In tako smo ustanovili Kaplje in za novo leto 1966 izdali prvo ciklografirano številko na formatu A 4.
Ob tem se seveda ustavljam, ker je prav Jože postajal vedno bolj priznana “duša” kapelj. Bili smo si seveda med seboj različni po temperamentu in včasih tudi v pogledih. Navsezadnje to ni bila moja generacija, čeprav se nam je kmalu pridružil bojeviti in polemični kolega iz idrijske gimnazijske, profesorske zbornice. Veljalo pa je med nami trdno prijateljstvo in živela sta v nas skupna želja in hotenje: s svojimi lastnimi močmi posegati v kulturo, razkrivati tabuje in se kolikor le mogoče upirati totalitarizmu. Pri tem smo se povezovali z mnogimi svobodoljubnimi ljudmi v Sloveniji in tudi v primorskem in koroškem zamejstvu.
Tako je Idrija s Kapljami, pri katerih je bil Jože Felc eden najpomembnejših dejavnikov, iz podeželskega mesteca s sicer slavnimi zgodovinskimi in kulturnimi izročili, znova postala kulturno žarišče, ki je po svojem družbeno kulturnem in tudi političnem pomenu s svojimi plameni oblivalo in povezovalo prebujajoče se slovenstvo in demokracijo. Idrija je s Kapljami začela rasti v nekakšno malo zeleno oazo sredi gluhe loze, v kateri so poleg mladih in še ne splošno priznanih imen pristajali tudi najpomembnejši slovenski ustvarjalci, mnogi oblasti sumljivi. Naj navedem samo Edvarda Kocbeka, Daneta Zajca in Marjana Rožanca. Moralno nas je odločno podpiral Boris Pahor, osebno tudi Janez Menart, ko je bil predsednik pisateljskega društva.
Kaplje so pač morale nasilno umreti. A bila je to duhovna, kulturna in skoraj politična skupnost, ki nas je vezala še desetletja. Jože nas je Kapljaše dolga leta zvesto vabil na prijateljske večere, po navadi ob izidu kakšne njegove nove knjige. Petnajst jih je. Vse je napisal ob delu. Vsaka ima svojo vrednost in svoje značilnosti, a morda bi smeli dati posebno mesto Osamelcem, tako zaradi imena kot po vsebini. Ta knjiga je sad njegovega vživetja v bolečino ljudi, ki so prihajali k njemu po duhovno zdravje.
Tudi Jože je bil osamelec, ki ni iztrgan iz družbe, ampak ji pomaga živeti, osamelec, ki je daleč viden, tako iz drugih gora, kot iz širne planjave. Ob vsem krutem sobivanju z boleznijo, ki ga je hromila skozi desetletja, je bil vendar deležen posebne milosti. Naklonjena mu je bila neizmerno velika in nesebična ljubezen slovenske ženske - žene Alenke. Kapljaši smo ji za to veliko dejanje iz srca hvaležni.
Dragi Jože! Tvoja duša je zdaj pri Bogu, a lep spomin nate in tvoj izvirni duh humanizma, demokracije in slovenstva, ki so ti ga vcepili starši in preprosti, a bistri ljudje naših gora in dolin in ti ga je oblikovala slovenska kultura, se je zasidral v naših srcih, v dušah tvojih prijateljev. Zlasti še tistih, ki si jim kot zdravnik duševno in telesno pomagal. Živeti življenje je lep in resničen naslov tvoje knjige, ki si nam jo podaril in namenil za popotnico, da bomo laže prenesli bridko slovo, ko odhajaš v večnost.
Ti si tek življenja živel kot večni borec in junak! Navkljub svojim velikim telesnim tegobam, ki so te desetletja priklepale na invalidski voziček, je iz fizične nemoči rasla tvoja skoraj nadčloveška duhovna sila, ki je krepila, lajšala in lepšala življenje drugim. Tvoje večno plemenito upanje, Tvoj neuničljivi optimizem nas bo ogreval, če nas kdaj objame hlad strahu in žalosti. Bil si ti, Jože, bile so Kaplje in bilo je še veliko dobrega in lepega, kar ne bo nikoli umrlo - in tudi Ti ne boš pozabljen, ne med Idrijčani, ne med Primorci in Slovenci!
TOMAŽ PAVŠIČ