V Škednju se rdeči in beli ne prepirajo

Škedenj

Foto: PETER VERČ

Fausto Sancin

Foto: PETER VERČ

Iztok Furlanič

Foto: PETER VERČ

Silvio Ghirardi s fotografijo antifašistke Zore Perello

Foto: PETER VERČ

Dušan Jakomin

Foto: PETER VERČ

Plošča v spomin na žrtvi, ki sta pod streli civilne policije padli 10. marca 1946

Foto: PETER VERČ

Plošča v spomin na monsinjorja Jakoba Ukmarja

Foto: PETER VERČ

Alessandro Radovini

Foto: PETER VERČ

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

Sredi eno- in dvonadstropnih hiš in trgovin izstopa siv cerkveni zvonik, od katerega v slabi minuti pripešačiš do ljudskega doma. Tu na vidnem mestu visi reprodukcija slike Četrti stan. Na njej množica kmetov in mama z otrokom v naročju korakata proti gledalcu, ki si zlahka predstavlja, da gleda demonstracijo bedno plačanih delavcev. Slika Giuseppeja Pelizze je že sto let sveti simbol italijanske levice. Ta zdaj hira, toda v Škednju levičarski duh še ni poniknil.

“Takrat sem bil na zborovanju komunistične mladine pri Svetem Ivanu, a ko se je razširil glas, kaj se je zgodilo v Škednju, sem takoj pritekel,” pravi Fausto Sancin. Najstarejši gost v škedenjskem ljudskem domu je zbral že čez osem križev, spomin pa je še vedno bister. Govor je o letu 1946, ko usoda Trsta še ni bila znana. Vrstile so se manifestacije v prid jugoslovanski ali italijanski rešitvi. V Škednju, ki je vmesni grič med morjem in tržaškim pokopališčem pri Sveti Ani, je večina navijala za Tita. Na strehah škedenjske šole in drugih stavb so vihrale delavske in jugoslovanske zastave. A kot piše v spominih fotoreporter Edi Šelhaus, to ni bilo všeč krajevni policiji, ki je Škedenjce rotila, naj snamejo plapolajoča platna. “Policaji na kamionu so nenadoma obrnili cevi brzostrelk proti množici in začeli streljati,” piše Šelhaus. “Giovanna Genzo, mati treh otrok, in Giorgio Bonifacio sta se zgrudila mrtva, več deset ljudi, med njimi tudi otroci, je bilo ranjenih. Policija se je takoj po prelitju krvi umaknila iz Škednja. Nekdo je prinesel delavsko zastavo in z njo pokril trupli na pločniku. Posnel sem prizor. (...) Ljudje so me spodbujali, češ: 'Snemaj, da bo svet videl, kaj se dogaja v Trstu, vtem ko v Nürnbergu sodijo vojnim zločincem.'”

Faustu Sancinu se zdi lepo, da so pred nekaj leti postavili tablo, ki spominja na dve žrtvi povojnih dogajanj v Trstu. A takoj doda pripombo: “Tisti dve žrtvi nista imeli nič pri demonstracijah, zato ni prav, da je na tabli rdeča zvezda, s katero žrtvi morda nimata kaj opraviti.” Ob tem prikimajo tudi ostali trije, ki sedijo pri mizi. Ta je pogrnjena z rdeče-belim karirastim prtom, na katerega Sancin tu pa tam udari s pestjo. Vendar ko pogovor nanese na monsinjora Jakoba Ukmarja, vsi štirje dvignejo roke: poleg Sancina še Alessandro Radovini, Iztok Furlanič in Silvio Ghirardi.

“Velika osebnost,” je slišati skoraj v en glas. Štirje gosti ljudskega doma presenetljivo pohvalijo nekdanjega škedenjskega kaplana. “Imel je mevžast glas,” se ga spominja Sancin, “ko pa se je razburil, je grmelo.” Tudi Alessandro Radovini, ki je premlad, da bi slišal Ukmarjeve pridige, ima o Ukmarju anekdoto: “Mama mi je povedala, da so v cerkev hodile v glavnem samo ženske. Lahko bi se spovedale tudi pri drugih duhovnikih, a so raje izbrale Ukmarja. Bil je dober. Z dvema zdravamarijama ti je odpustil grehe.”

Jakoba Ukmarja bi v Vatikanu lahko kmalu razglasili za blaženega. Zdajšnji slovenski kaplan v Škednju Dušan Jakomin je zbral vse potrebne dokumente o Ukmarjevem življenju in jih poslal v Rim. “Zame je vsakdo najprej človek,” pravi Jakomin, ki v Škednju mašuje že 57 let. Pogovor z njim stalno prekinja zvonjenje telefona, a kaplan nenehno vstaja s stola, da bi šel po knjigo ali dokument. Morda že drži, kar pravi, da so v nebesih pozabili nanj. Ob vsakotedenskem vodenju radijske oddaje in mesečnem urejanju glasila Naš vestnik je januarja dopolnil 85 let.

“Politika ločuje ljudi,” pravi. “Moje poslanstvo tu v Škednju pa je, da poskrbim za razumevanje med Slovenci in Italijani, kar je tu veliko bogastvo. Zato je zame najhujše vprašanje, koliko Slovencev je še v Škednju.” In vendar: nedeljsko mašo obiskuje okoli 60 ljudi, zato je med 6000 Škedenjci po Jakominovih besedah okrog 100 Slovencev. Pred sto leti je bilo tako kot v vseh tržaških rajonih bistveno drugače. Največ je bilo Slovencev, a njihovo številčno premoč je najprej načel fašizem, z leti pa sta povojna asimilacija in priseljevanje novih ljudi opravila svoje. “Jaz nisem ne pesimist ne optimist glede tega, ali se bodo Slovenci ohranili. Ne gledam na število ljudi, ampak na njihovo kvaliteto. To je moja naloga, skrb za kvalitetno življenje.”

Po mnenju Janeza Drnovška je Dušan Jakomin za ljudi opravil veliko delo. Zato je kot takratni slovenski predsednik pred petimi leti odlikoval škedenjskega kaplana z redom za zasluge pri ohranjanju kulturne dediščine in širjenju kulturnega duha na Tržaškem. Tako piše na priznanju, ki visi v Jakominovi dnevni sobi ob še številnih drugih.

“Poglejte to sliko,” reče Jakomin, ko pokaže na največji okvir na steni. »Narisal jo je Klavdij Palčič, ki je zelo dobro prikazal moje življenje. Na levi je časnikarstvo, vmes duhovništvo in na desni glasba.” Res so to tri glavne Jakominove ljubezni, a lahko bi jim dodali še četrto. Po zaslugi Jakominove zbirateljske vneme je namreč v Škednju nastal etnografski muzej. “Edini slovenski muzej v mestu,” pojasni škedenjski duhovnik.

Po njegovi razlagi se je vse začelo, ko so kruharice, ki so iz Škednja nosile kruh v Trst, začele opuščati svoj poklic. “Najprej je treba povedati, da kruh niso samo prodajale, ampak so ga tudi pekle. Imele so zato več predmetov. Namesto da bi jih pustile doma, kjer bi šli v pozabo, so vse te predmete prinašale meni.”

Kruharice so simbol škedenjske preteklosti. Po njih je bil rajon znan po vsem Trstu, medtem ko danes slovi edinole še po železarni. Ta je s svojimi bruhajočimi plameni in črnimi izpusti za okoljevarstvenike trn v peti.

“Onesnaževanje je eden glavnih problemov tega kraja,” pravi Iztok Furlanič, ki je tajnik škedenjskega krožka Stranke komunistične prenove in obenem najmlajši občinski svetnik v Trstu. “Starejši ljudje, ki so vedno živeli tu, so na železarno navezani, saj so se preživljali po njeni zaslugi. Ostali Škedenjci pa se zavedajo, da železarna ni okolju prijazna, kar je v 21. stoletju nesprejemljivo.”

24. avgust 1897. Ta datum, ki pomeni začetek delovanja podružnice jeseniške železarne v Trstu, Jakomin izstreli kot iz topa. Spet vstane s stola in po kratkem postanku v sosednji sobi prinese na mizo dragocen izvirnik: knjigovodsko knjigo Krainische Industrie Gesellschaft. “Zadnje čase veliko protestirajo zaradi te železarne, hodijo na preglede krvi. Vsi ti protesti niso nič drugega kot politika. In jaz o politiki ne govorim. Ne bom komentiral. Vseeno, poglejte me, skoraj 86 let imam. Sem tukaj od leta 1953. Se vam zdi, da je z mano kaj narobe?”

A če železarno nekateri Škedenjci branijo, se v rajonu vsi strinjajo, da izginja družabno življenje. “Imeli smo štiri brivce, zdaj je en sam,” pravi Sancin. Silvio Ghirardi pa doda: “In samo še eno mesnico imamo. Trgovin z jestvinami tudi ni več. Smo na dnu.”

Tudi Jakomin se strinja, da se v škedenjskih uličicah izgublja vsaka sled nekdanjega živahnega druženja Škedenjcev. “Ko sem prišel sem, smo na prireditvah v dvorani imeli 150 do 200 ljudi. Na začetku stoletja pa je v Škednju Jakob Soklič predaval o tem, kaj je film. Poglejte to obvestilo. Prisotnost 500 otrok je bila meja, pod katero bi predavanje odpadlo.”

Danes se zdi, da za Škedenj povsem veljajo Šifrerjevi verzi Znanost in tehnika, / avto, televizija /so prikovali te / v zlati brlog. “Še dobro, da imamo ta uporna jedra, kakršna so ta ljudski dom, kulturno društvo Ivan Grbec, krožek Falisca, filmski krožek Lumière,” meni Radovini. Naštel je skoraj vse kulturne organizacije, ki so zdaj dejavne v Škednju.

Po domačem skladatelju Ivanu Grbcu se imenuje tako slovensko kulturno društvo kot osnovna šola. Ljudski dom pa se imenuje po zavedni Slovenki in antifašistki Zori Perello, ki je pri 23 letih umrla v nemškem taborišču. Njeno življenje je v romaneskni obliki dobro opisala Lida Turk, ki pa z besedami seveda ni mogla pričarati Zorine lepote.

“To je njena slika,” pokaže Silvio Ghirardi. Tudi njemu se toži po časih, ko je v Škednju mrgolelo družabnih prireditev in ko je bilo več prilik za klepet na ulici. “Mi Škedenjci ne klepetamo, ampak 'šrajamo',” razloži. Škedenjsko narečje uporabljajo le še starejši domačini.

V ljudski dom pride včasih tudi Dušan Jakomin. Kot pravi, brez težav stopi med tamkajšnje goste. Ti so podobno kot Bepponejevi privrženci prisegali (ali še prisegajo) na srp in kladivo. Jakomin pa je moral zaradi komunističnih prenapetežev zbežati iz koprske okolice. In vendar oboji govorijo isto. Vsem se toži po kruharicah. Vsi z velikim občudovanjem govorijo o Jakobu Ukmarju. Drug drugemu priznavajo zasluge. Skratka, tam na griču nad tržaško železarno ni Brescello. V Škednju se “rdeči” in “beli” ne prepirajo. PETER VERČ