Tu smo Slovenci!

Ob nedavni 64. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini sta bili v Dutovljah in Renčah odprti fotografski razstavi povojnih grafitov s sočasnimi pričevanji udeležencev o prelomnem obdobju v letih 1945-1947, ko je bil del Primorske pod Zavezniško vojaško upravo (ZVU).

“Tu smo Slovenci. Ne poslušajte fašističnih izdajalcev - mi hočemo Jugoslavijo. Živel naš Tito. Živela IV. armada. Za nas ni življenja izven Jugoslavije. Meja mora biti tam, kjer je kri prelita. Hočemo pravico. Živeli naši veliki zavezniki,” je le nekaj povojnih grafitov, ki jih, obledele, mestoma še opažamo po fasadah primorskih stavb. Ljubiteljski fotograf Miloš Stankovič iz Dutovelj jih je na nedavni priložnostni spominski prireditvi ob 64. obletnici vrnitve Primorske k matični domovini, ki sta jo organizirali Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Dutovlje in Turistično društvo Kras, dal tudi na ogled javnosti.

“Na poti v službo v Novo Gorico ter ob potepanjih s kolesom širom po Primorski sem jih priložnostno fotografiral, saj so, čeprav dosedaj nezavedno, del mojega življenja in identifikacije s prostorom in polpreteklo zgodovino,” je številni publiki na Bunčetovi domačiji predstavil vzgibe za nevsakdanjo fotografsko razstavo. Kot živa pričevalka takratnjih časov je bila povabljena k besedi tudi upokojena učiteljica Pavla Čekredjevski iz Tomaja. “Ob koncu vojne sem imela 17 let, tako da imam še živo pred očmi, kako so napisi - pisali so jih v glavnem mladinci - nastajali masovno po vseh fasadah, kjer se je pričakovalo, da jih bodo videle napovedane ogledne komisije zaveznikov. Kot barva se je uporabila edina, ki je bila na razpolago - živordeč minij, ki se sicer uporablja kot protikorozijski premaz za železo. Ideje za besedila so nastajale spontano, kot so tudi po vseh vaseh spontano nastajali razkošno okrašeni mlaji za sprejem komisije,” je iztrgala pozabi mladostne spomine na javnosti skoraj neznani povojni leti.

Čeprav bi se glede na povojno razmerje sil za nas lahko izšlo še bolj neugodno, velja poudariti, da je bila edina meja na zahodu Evrope, ki se je spremenila po 2. svetovni vojni, prav zahodna meja Slovenije ter da smo bili Slovenci istočasno edini zmagoviti narod v tej vojni, ki se je moral umakniti z dela osvobojenega ozemlja in se zadovoljiti z vsiljeno mejo. Območje Furlanije-Julijske krajine in Beneške Slovenije, Rezije ter Kanalske doline, kjer živijo drug ob drugem Slovenci, Furlani in Italijani, je bilo že poprej v zgodovini prepredeno z mejami, a nikoli tako na gosto kot v desetletju po vojni. Od maja 1945 do septembra 1947 sta tu, kot edini v Evropi, delovali kar dve vojaški upravi, anglo-ameriška s sedežema v Trstu in Vidmu in jugoslovanska vojaška uprava. Julijska krajina je bila z Morganovo črto tako razdeljena na dve zasedbeni coni: cono A, ki jo je upravljala ZVU, in na cono B, ki jo je upravljala Vojaška uprava Jugoslovanske armade (VUJA); območje Benečije je upravljala ZVU s sedežem v Vidmu.

Medtem ko je jugoslovanska uprava življenje v coni B začela prilagajati življenjskemu utripu v matični državi in na mirovnih pogajanjih poleg tega ozemlja zahtevala premik meje proti zahodu in imela ob tem podporo Sovjetske zveze, je bil v zahodni coni A življenjski utrip dokaj drugačen. Tu sta se oblikovala dva politična bloka, ki sta do razmejitve in podpisa mirovne pogodbe z Italijo organizirala množične demonstracije, shode in stavke. V projugoslovanskem bloku so bili Slovenci in precejšen del italijanskega tržaškega delavstva, ki je videl boljšo bodočnost v državi, kjer je na oblasti delavska stranka. Ta del se je navduševal za jugoslovansko idejo, da bi postal Trst z zaledjem sedma republika Jugoslavije, kar bi mu nudilo ugodne pogoje za gospodarski razvoj. Na proitalijanski strani so bile tradicionalne italijanske stranke, ki sicer niso sprejele strank ali ljudi, znanih po svoji fašistični preteklosti, a so bile tiho ob njihovih napadih na Slovence, ki jih sicer oblasti niso preprečevale. ZVU je tako v pogajanjih vse bolj očitno podpirala Italijo, saj so tako Angleži kot Američani v Titovi Jugoslaviji videli najzvestejšo sovjetsko komunistično sodelavko. A tudi zahodni zavezniki niso bili enotni pri vprašanju, kje postaviti mejo med Italijo in Jugoslavijo, saj so na mirovni konferenci zagovarjali vsak svoj kompromisni predlog.

Z delno odpravo fašistične zakonodaje takoj po koncu vojne je ZVU Slovencem omogočila prijetnejše življenje, kot so ga bili vajeni v fašistični Italiji, čeprav je večji del Slovencev menil, da to še ne izpolnjuje njihovih s krvjo priborjenih povojnih pričakovanj. Najvidnejša pridobitev so bile ljudske in nekatere srednje šole, znova so oživela slovenska kulturna društva. Že septembra 1945 je ZVU določila, da se začne šolski pouk v slovenščini povsod, kjer so junija 1914 obstajale slovenske šole ali je bilo v polmeru štirih kilometrov najmanj 25 učencev. V večjih krajih so k temu dodali še vrtce. Dovolili so odsotnost od italijanščine, istočasno pa prepovedali učbenika Naša beseda in Svobodna pota ter poslali policiste, da so jih zaplenili. Ob tem so mimogrede pobrali še Titove slike in zastave z zvezdo iz učilnic, da ne bo nezakonitosti. Trst se je vnovič razvil v pomembnejše slovensko kulturno središče. Tam je bil sedež slovenskega gledališča, študijske knjižnice, uredništev časopisov in slovenskih kulturnih in političnih organizacij v Italiji. S prihodom zaveznikov so jim morali narodnoosvobodilni odbori predati oblast, zato so bili med njimi stalni konflikti. Na drugi strani so zavezniki v okviru obnove gradili tudi marsikateri nov most in cesto. Kdor je dovolil (marsikdo je sprva zaradi ponosa ali diktata to odklonil - parola Tujega nočemo, svojega ne damo se je zapisala na marsikateri zid), mu je ZVU financirala tudi gradnjo nadomestne hiše za v vojni porušeno ali požgano. Po prevzemu ključa pa tudi z njimi kasneje niso bili vsi zadovoljni, saj so bile hiše tipske in brez tradicionalnih lokalnih arhitekturnih elementov.

Ob dejstvu, da ni bilo lakote, saj so bili vsi v coni A upravičeni do živilskih bonov (narodna oblast v začasnem suspenzu se je sprva odzvala s parolo Nočemo belega kruha), so še dolgo v kasnejša desetletja imeli zavezniške vojake v najlepšem spominu zlasti otroci, ki so se potikali okrog barak, da so dobili razne sladkarije, kot so bonboni, žvečilni gumiji, čokolada in kokakola, česar dotlej niso poznali. Dober posel z vojaki so imeli tudi gostinci (prikazala se jim je Amerika), saj so bili zlasti Američani, ki so na Primorsko prišli na oddih v okviru rotacij z drugih misij, na glasu kot hudi pivci. Veliko zanimanja so vzbudili tudi škotski vojaki v kiltih, ki so imeli ob koncu tedna redne parade z godbo po naseljih.

19. septembra 1945 je svet zunanjih ministrov štirih velesil sklenil, da pošlje v Julijsko krajino svoje izvedence. Tako so si zavezniške komisije - Sovjeti, Britanci, Američani in Francozi - spomladi 1946 ogledale razmere na kraju samem. Tu so manifestacije vzcvetele, zlepa in zgrda. Vasi so se mobilizirale, da se ne bi ponovil primer iz leta 1866, ko je Italija zasedla Benečijo. Po vseh naseljih so zrasli slavoloki iz brina ali bršljana, z rožami in s Titovo, marsikje tudi s Kardeljevo in Prešernovo sliko, s slovenskimi, jugoslovanskimi in partijskimi zastavami. Kljub izrecni prepovedi pisanja in agitiranja, ki jo je izdala ZVU, so se čez noč pojavili tudi napisi. Pisali so jih na pročelja hiš, zidove, mostove, pa tudi po cestah in ostalih vidnih mestih. Bolj kot se je bližal dan prihoda komisije, več je bilo zlasti v obmorskih krajih v coni B tudi nadzora, ki ga je izvajala civilna policija. Po vaseh okrog Tržiča je ZVU postavitev slavolokov celo prepovedala, že postavljene pa podirala z avtomobili in žerjavi.

Z zamikom dveh generacij spomini na ti dve, za usodo Primorcev odločilni leti vse bolj bledijo. Ob množičnem barvanju fasad na novo ter naravnem bledenju in luščenju grafitov je razveseljivo, da so zanimanje za ohranitev spomina nanje pokazali tudi primorski srednješolci. V letih 2007-2010 so jih v obliki seminarskih nalog pod vodstvom profesorice zgodovine Katje Mahorčič zabeležili dijaki Gimnazije Nova Gorica. Konec prejšnjega meseca so jih na fotografijah dali na ogled na razstavi v Renčah, kjer so vzbudile zanimanje tako njihovih nevednih vrstnikov kot tudi spomine starejših generacij. Ti pa imajo še zdaj grenak priokus v ustih, saj jih je povojno mešetarjenje v letu 1947 s priključitvijo Jugoslaviji odrezalo od morja in od 100.000 rojakov. Njihova ozemlja so ostala v Italiji ali pa v okviru Svobodnega tržaškega ozemlja, katerega pripadnosti Jugoslaviji ali Italiji niso dorekli še vse do leta 1954. In še po tej prelomnici je zidni grafit Trst in Gorica, za vas je tekla kri naših najboljših sinov opominjal, naj ne pozabimo naših rojakov v Italiji.

BOGDAN MACAROL

---