petek, 27. januar 2012
Naziva in priznanja Osebnost Primorske 2011 Jadranki Vrh Jermančič sta se razveselila tudi njena hči Kristina (levo) in sin Jurij (desno)
Foto: ZDRAVKO PRIMOŽIČ/FPA
Jadranka Vrh Jermančič
Foto: ZDRAVKO PRIMOŽIČ/FPA
Jadranka Vrh Jermančič s soprogom Albinom Jermančičem
Foto: ZDRAVKO PRIMOŽIČ/FPA
V sklopu Obalnega društva za boj proti raku, ki mu predseduje, v skupini za samopomoč ženskam po operaciji raka na dojki v Istri in na predavanjih, kjer ljudem dopoveduje, da je rak ozdravljiv, če se podvizaš k zdravniku. Skrb za ozaveščanje ljudi posreduje še študentom izolske fakultete za zdravstvene vede. Med Primorci je ena najprepoznavnejših in najbolj priljubljenih ljudi po izboru bralcev, poslušalcev in gledalcev za Osebnost Primorske leta 2011.
>Priznanje Osebnost Primorske leta 2011 vas je presenetila in ganila. Kako pa so jo doživeli bližnji, sodelavci, prijatelji?
“Mikroskopski svet raka je zelo zanimiv. Delo je povezano z nenehnim čudenjem - kaj človek je, kako je sestavljen.”
“To, res izjemno priznanje, sprejemam z veliko hvaležnostjo. Je veliko presenečenje v dobrem, kot tudi vse zgodbe, ki se poslej spletajo. Iz te hvaležnosti se porajajo novi izzivi. Sem se pa zamislila in ugotovila, da je ob meni še veliko drugih, ki si zaslužijo posebne nagrade - ker skromno, tiho, dostojanstveno hodijo skozi življenje; kljub težkim preizkušnjam ostajajo dobri in pokončni.”
Odločilo je življenje
> Če se ne bi odločili za medicino ...
“Tega če-ja skoraj ni bilo. Starši so me poslali v Ljubljano, v srednjo pedagoško šolo, a sem že od prvega letnika srednje šole vedela, da bom šolanje nadaljevali s študijem medicine.”
>Zakaj specializacija iz citologije in patologije, saj gre za težavno področje, za težke diagnoze?
“Za to se je odločilo življenje samo. V četrtem letniku srednje šole sem po operaciji deloma izgubila sluh. V spletu okoliščin se mi je po pripravništvu ponudila ta smer, kar ni naključje, saj celovit sluh ni najpomembnejši. Če bi se lahko odločila s srcem, bi izbrala psihiatrijo, saj me zanima človek v globljem pomenu.”
“Nisem popolna veličina, od katere bi bili odvisni svet drugega in vsaka posamična usoda.”
Paleta usod
> Strokovno imate opraviti z rakom, ki ga v vzorcih tkiv prepoznavate v laboratoriju. Pri humanitarnem delu pa se s temi bolniki srečujete, jih bodrite, jim svetujete. Od kod črpate moč za vse to?
“Patolog praviloma nima neposrednega stika z rakavimi bolniki. V obdelavo dobi vzorce - celice, tkiva. Mikroskopski svet raka je zelo zanimiv. Delo je povezano z nenehnim čudenjem - kaj človek je, kako je sestavljen. Posamezniku lahko pogledam v sestavo in vedno znova me preseneča, kako misteriozno smo zgrajeni. Glede srečanja z bolniki pa me ljudje tudi sami poiščejo. To je prepleteno s prostovoljnim strokovnim delom. Pogosto sem ob ljudeh ob njihovi diagnozi, na poti zdravljenja, žal kdaj tudi na zadnji poti …”
>Kaj občutite, ko gre za vzorec znanca in, ob odkritju rakavih celic, v mislih uzrete znani obraz?
“Na tem območju se večidel poznamo. Zato pogosto ob strokovni analizi poznam tudi življenjsko zgodbo. Pod mojim mikroskopom so bila že tkiva sorodnikov, prijateljev … Tedaj otrpnem. Ne zmorem takoj dati preparata pod mikroskop. Predam se molitvi v iskreni želji, da bi bilo vse dobro … Hkrati vem, da moram zaupati življenju. Da je tudi ta težka diagnoza v življenju teh ljudi za nekaj dobra. V to verjamem, le tako zmorem vse to preživeti.”
“Pod mojim mikroskopom so bila že tkiva sorodnikov, prijateljev … Tedaj otrpnem. Ne zmorem takoj dati preparata pod mikroskop. Predam se molitvi v iskreni želji, da bi bilo vse dobro … Hkrati vem, da moram zaupati življenju. Da je tudi ta težka diagnoza v življenju teh ljudi za nekaj dobra.”
Odstiranje znanja in vedenja
>Prepoznavate - usode. Kako se regenerirate, saj to vpliva na počutje?
“Sprva je bilo delo prepleteno s hudimi strahovi, tudi z nočnimi morami. Preganjale so me te težke bolezni in strah - kaj če prezrem eno samo celico in bo zato neko življenje ugasnilo … Bila sem prepričana, da moram biti popolna, hkrati me je glodal dvom, ali je to vselej mogoče. K sreči mi v življenju prihajajo na pot ob pravem času pravi ljudje. Pisala mi je prijateljica: 'Jadranka, ti si zame uganka. Po eni plati si tako skromna, po drugi pa tekmuješ z bogom. Zakaj to trdim? Kaj pa je drugega, kot tekmovanje z bogom to, da hočeš biti nezmotljiva?' In res, nikoli ne smeš biti prepričan, da si popoln. Prav je, da si rahlo zaskrbljen, a si dopovedujem: 'Kdo sem jaz v življenju teh ljudi, da bi bilo od mene odvisno njihovo življenje? Da bi lahko od ene majcene moje napake nekdo umrl? Pa saj nisem Bog, nisem tako pomembna v življenju drugih.' Morala sem si razjasniti, da nisem veličina, od katere bi bili odvisni svet drugega in vsaka posamična usoda. Moraš pa se nenehno izpopolnjevati in zavedati, da vsega ne znaš. In to priznati tistim, ki kaj bolje vedo.”
> Kot vodja bolnišnične citopatološke in laboratorijske dejavnosti ste si prizadevali za strokovnost, kakovost in posodobljanje. Kašno pa je bilo delo pred 25 leti?
“Razmere tedaj so bile dokaj težavne. Delali smo v Kopru, v prostorih nekdanjega samostana. Preveval nas je velik entuziazem. Trudila sem se graditi dobre medosebne odnose, utrjevala sem strokovno sodelovanje s kolegi, prizadevala sem si, da smo bili 'na tekočem' z izvidi, veliko sem hodila na konzultacije v Ljubljano. Leta 1997 smo se preselili v stavbo nad Izolo. Tudi ta stroka se je tako razvila, da že davno ne zadošča le entuziazem, nujni so sodobna oprema, nova znanja in diagnostične metode, saj raka opredeljujemo že na molekularni ravni. Potrebnega bo še veliko zagona. Po skoraj 25 letih sem vodenje predala kolegici, saj prinašajo novi ljudje nove poglede.”
“Čustva moramo očistiti zamer - globokih in trajnih - in zlasti sovraštva. Naučiti se moramo odpuščati, predelati pretekle dogodke.”
>Javnost vas pozna še po predavanjih o raku. Zakaj ste začeli izobraževati ljudi?
“Gre za popotnico na enem od življenjskih križišč. Pred dvema desetletjema so me na strokovnem srečanju na onkološkem inštitutu kolegi vprašali, ali bi sodelovala pri izpeljavi svetovne razstave spodbudnih plakatov o raku, pri nas na Primorskem. S pomočjo koprskega Adriatica smo našli prostor in sponzorja. Povezala sem se s TV Koper-Capodistria in ob pomoči prijateljic, strokovnjakinj Metke Klevišar in Tanje Čufar je nastala prva oddaja o raku. Odziv je bil dober. Predavanja za javnost so že dvanajst let način dela Obalnega društva za boj proti raku. To počnem zato, ker srečujem ljudi, ki jim ni bilo dovolj krat in dovolj razumljivo povedano, da morajo pregledovati svoje telo, biti pozorni na vsako spremembo. Niso seznanjeni z znaki raka, ne vedo, kako skrbeti za zdravje. Prepogosto sem že srečala ljudi, ki so prezgodaj umrli, ker so zamudili pravi čas za pregled.
> V ambulanti za punkcijo tumorjev najbrž kdaj raka takoj prepoznate …
“Marsikaj doživim. Spomnim se mlade intelektualke z razcvetelim tumorjem na dojki, ki ga je odkrila tri leta pred pregledom in skrivala pred domačimi. Čez pol leta sem prebrala osmrtnico, njeno življenje je ugasnilo. Če bi ta ženska kaj prebrala o tem raku, če bi poslušala kakšno oddajo in predavanje, bi morda pravočasno odšla na pregled …”
>Delate tudi z mladimi, predavate jim patologijo. Kako vas sprejemajo izolski študenti?
“Gre za vaje in predavanja s področja raka ter tako imenovanih obsmrtnih pojavov. S študenti imam dobre izkušnje, vse jih zanima. Zaupajo mi kakšno lastno izkušnjo, saj je rak zaznamoval že veliko družin, prijateljev, sosedov.”
Prostovoljno humanitarno delo
>Obalno društvo za boj proti raku sodi med zelo dejavne v državi …
“Po treh mandatih vodenja upam, da bo to funkcijo prevzel kdo drugi, saj je čas za to. Že dve desetletji delo sloni na dopovedovanju ljudem, kako živeti, da ne bi zboleli, saj obstaja povezava med to boleznijo in življenjskim slogom. Dolžni smo ljudi seznanjati z načini odkrivanja raka. Pojasnjujemo načine zdravljenja, promoviramo nacionalne programe zgodnjega odkrivanja (Svit, Dora, Zora) in ljudi pozivamo k udeležbi. Učimo jih samopregledovanja telesa. Ponosna sem na projekte za mlade in z mladimi, denimo Dijak dijaku proti raku. Izdali smo poučno zloženko Rak je tudi tak, ki ne mara ga noben junak. Pojavljamo se na prireditvah, imamo stojnico z zloženkami in modeloma za prepoznavanje tumorjev na dojkah in modih. Zelo dobro sodelujemo z mediji - z vašo pomočjo gredo te informacije do vseh.”
“Nihče nima pravice zato, ker mu je bilo hudo, biti negativno nastrojen do drugih.”
>Ste ustanoviteljica skupine za samopomoč ženskam po operaciji raka na dojki v Istri. Kdaj je vzniknila zamisel zanjo?
“Bila sem soustanoviteljica. Pobudnica je bila prijateljica, pokojna Nuša Drofenik. Povezala sem se s ključnimi posamezniki, tudi s psihologinjo Vesno Dujc, ki jo je vodila pet let. Ob strokovnem sodelovanju sem pred desetletjem prevzela še vodenje.”
> Pogovori so nabiti s čustvi. Kako to doživljate kot zdravnica in kot ženska?
“Raka na dojki se ni treba bati, ker je dobro ozdravljiv. Svoje ženske v skupini imam rada, to čutijo. Med nami se pretaka močna energija, gre za odprtost src. Žal sem nekatere držala za roko, ko so umirale … To so trajni pečati, a tudi njih dojemam kot izkušnjo, ki ni dana vsakomur. Ni mi žal, da sem del teh zgodb.”
Znati imeti se rad
>Vse več ljudi podlega stresu in negativnim čustvom, ki botrujejo pojavu resnih bolezni. Kako se temu zoperstaviti?
“Čustva moramo očistiti zamer - globokih in trajnih - in zlasti sovraštva. Naučiti se moramo odpuščati, predelati pretekle dogodke. Moramo se vprašati, ali smo brezhibni, smo kdaj koga prizadeli? Če smo to storili le enkrat, moramo znati tudi drugim odpustiti. Treba se je imeti rad in si prizadevati za ljubezen - do sebe, do drugih, do stvarstva. Le tako bo manj bolezni in manj raka.”
“Pogosto sem ob ljudeh ob njihovi diagnozi, na poti zdravljenja, žal kdaj tudi na zadnji poti …”
>Ali večina razume, kaj pomeni imeti se rad?
“Razumevanje je, med drugim, povezano s koreninami, z vsem, kar smo prejeli v otroštvu, z razmerami ... Vselej pa je pravi čas za odločitev kreniti svojo pot. Vedno je možnost za lastno odločitev in izbiro storiti kaj dobrega zase. Nihče nima pravice zato, ker mu je bilo hudo, biti negativno nastrojen do drugih. Smo svobodna bitja. Vsak ima svoje dostojanstvo in se lahko svobodno odloči za boljšo pot.”
>Kdaj, zakaj, za koga je rak tudi pisana mavrica barv?
“Za tiste, ki si zmorejo zastaviti bistveno vprašanje - kdo sem jaz, da se mi to ne bi smelo zgoditi. Po tem, ko so se zrušili, se zmorejo pobrati in zaživeti na tej, novi poti. Ni lahka, je polna strahov, a si lahko tudi zmagovalec.”
Družina, opora in pomoč
> Ste tudi žena in mama. Kako usklajujete družino in delo?
“Brez široke podpore in razumevanja najbližjih vsega ne bi zmogla. Družina me v celoti podpira, imam pa tudi kar veliko energije. Ko sta bila otroka manjša, smo sproti usklajevali obveznosti vseh in si delo porazdelili. Z možem Albinom sva otrokoma že zarana dopovedovala, da je treba nekaj stvari postoriti za plačilo, za službo, podoben delež pa delati še brezplačno - da življenju vrneš, kar ti nudi njegova materialna plat.”
“Družina me v celoti podpira, imam pa tudi kar veliko energije.”
>Je soprog sprejel vaše delovne zadolžitve, ki najedajo prosti čas družine?
“Že vsa leta me podpira, mi pomaga. Je moj poslušalec; v življenju potrebuješ človeka, s katerim lahko vse temeljito premelješ. Je izjemen poslušalec - jaz rada govorim, on rad posluša. Ker je bolj umetniška duša in ga najbrž tudi obremenjujem s to svojo medicino, čeprav se ne pritožuje, se sprošča na umetniškem področju.”
> Kako si porazdelite družinska opravila?
“Če želimo kaj dobrega pojesti, skuha mož. Zelo dobro kuha in rad dobro je. Vsa gospodinjska opravila pa si porazdelimo. Ob vikendih pa postorim večja dela.”
>Hčerka Kristina in sin Jurij vas kdaj spremljata na prireditvah društva, o raku veliko vesta. Naključje?
“Družina je v psihološkem in fizičnem pogledu vselej ob meni. Pogosto mi pomagajo pri pripravah na predstavitve društva. Doma imamo v kleti sobico za društveno dejavnost in moja moška mi pomagata tudi, ko je treba prenašati sem ter tja modele za učenje prepoznavanja tumorjev, zloženk, brošur. Ko je bilo kdaj treba vskočiti pri stojnici, sta me zamenjala otroka. Sin, diplomirani slikar, dela v strunjanski šoli za otroke s posebnimi potrebami. Ko govori o njih, mu sije iz oči poseben žar. Hči dela v kulturi, v Cankarjevem domu. Upam, da je v družini pridobila neko širino in ji to koristi pri delu. Otroka sta moja sončka.”
>Zašla sta v umetniške vode, kar ni naključje, saj je soprog umetniška duša …
“Mož je že v pokoju in mu kdaj kar prav pride, da me ni doma, saj je srečen v svojem hobiju. Uredil si je prostor, kjer izdeluje kitare. Izumil je svoj patent. Imamo že veliko kitar, nanje rad zaigra. Pogosto se sprostiva ob glasbi, dobro igra in poje.”
“Na življenje zrem z neko ponižnostjo, zato mi je lepo. V vsakem človeku najdem kaj lepega.”
Bogastvo domuje v srcu in duši
>Kaj vas umiri, sprosti?
“Duhovnost - vera, molitev, branje. In druženje s prijatelji. Življenje mi je podarilo veliko čudovitih ljudi, izjemnih prijateljev. Vsak me je po svoje obdaril in zaznamoval. Te dni, ko sem v mislih prehodila svoje življenje, sem spoznala, da se moram v mislih zahvaliti tem krasnim ljudem, ki so ob meni in tistim, ki so odšli. Rada prisluhnem njihovim zgodbam in jim zaupam svoje. Zame je velika sreča tudi, ko grem na pohode ob Rižani. Včasih se z možem podava tudi drugam v naravo. Narava in mir, veliko miru …”
>Najljubši letni čas?
“Vsak mi kaj podari, kot vsak človek, vsaka izkušnja. Nikoli nisem razvrščala stvari po 'naj'.”
>Kaj pa barva?
“Tudi ta se menjuje. Navdihujejo me sončne barve, ujete tudi v oranžen kaki Osebnosti Primorske (smeh). Neka barva me spremlja v nekem obdobju, odvisna je tudi od osebnostnega zorenja. Temne odtenke sem že prešla, zdaj me navdušujejo topli; tudi rdeča, barva ljubezni.”
“Življenje mi je podarilo veliko čudovitih ljudi, izjemnih prijateljev. Vsak me je po svoje obdaril in zaznamoval.”
>Živite dobrodelnost in humanost. Kdaj ste se tega zavedli?
“Nanju me je navedla mama že kot osemletnico. Nedaleč od nas, v Kosezah pri Ilirski Bistrici, me je pošiljala na obisk k bolni Pini, ki je že mlada zbolela za sklepno revmo in je bila od bolečin vsa zverižena. Tedaj se mi je začel razvijati čut za pomoč sočloveku. Razvedrila sem jo z drobnimi zgodbami. Zatem smo mladi v okviru cerkve s kitaro obiskovali bolne ljudi in jim s petjem skušali polepšati življenje. Med specializacijo na onkološkem inštitutu sem obiskovala tudi bolnike. Izmed sorodnikov občasno kdo zboli ...”
>Kaj vas žalosti?
“Zlasti vse hujši materializem, ko se pozablja na celost človeka. Preveč in prepogosto se govori le o denarju, politiki. Srž življenja pa so trenutki - drobne, a pomembne stvari. Saj nismo žalostni zato, ker ni vlade. Žalostna bom, če mi ne boste vrnili nasmeha. To olepša dan.”
> Kaj vas navdihuje?
“Ljudje. V srečanjih z njimi zaznavam magično moč - ob drugih se nenehno učim, sprejemam in dajem. Za vzajemnost gre. Na življenje zrem z neko ponižnostjo, zato mi je lepo. V vsakem človeku najdem kaj lepega.”
“Preveč in prepogosto se govori le o denarju, politiki. Srž življenja pa so trenutki - drobne, a pomembne stvari.”
>Kaj je za vas lepota?
“Fascinira me lepota duše, lepota srca. Prevzame me tudi lepota narave. Najhujši problem sedanjika pa je duhovna slepota, ki ne zmore videti lepega.”
>Na kaj pomislite ob besedi ljubezen?
“Na bistvo življenja.”
>Kaj je za vas dobrota?
“To, kar bi moralo zaznamovati vsakogar …”
>Kaj v vas vzbujajo pojmi - sočutje ...
“... zelo široko, nujno čustvo; da ostaneš človek ...”
“Najhujši problem sedanjika pa je duhovna slepota, ki ne zmore videti lepega.”
> ... strah,
“… mi je blizu. V sebi ga je treba nenehno predelovati, da zmoremo imeti radi ...”
> ... obup,
“…ne smemo dovoliti, da se nas polasti ...”
> ... nemoč,
“... znano ... Treba jo je, vštric s ponižnostjo, priznati in poiskati pomoč človeka, ki mu zaupaš ...”
> ... veselje?
“… (smeh) …zadnje čase ga je veliko. Lepo je, ko ga lahko deliš z drugimi …”
>>Skrita želja, ki jo negujete v sebi?
“Kar nekaj jih je, med njimi ta, da bi postala babica. Letos, upam, če bo vse po sreči, se mi bo izpolnila.”
JASNA ARKO