Številke in slaba tolažba

Marjan Poljšak, nekdanji državnozborski poslanec, sedanji župan občine Ajdovščina in četrti gost serije “županskih” intervjujev v prilogi 7. val, velja za hudega čudaka. Večina ljudi se zdrzne, ko ga sliši govoriti o bojih in napadih, o anglo-ameriškem imperializmu in o novi revoluciji. Ali o tem, da bomo našo prihodnost rešili le, če bomo zaprli televizijo in skočili med rjuhe. Ker nas bo tako več in bomo srečnejši. Ampak zakaj nas take besede sploh spravljajo v zadrego?

Clair Cameron Patterson je bil ameriški znanstvenik, ki bo v kolektivnem spominu ostal zapisan kot človek, ki je povedal, koliko je star planet, na katerem živimo. Približno štiri milijarde in pol zemeljskih let. Ko je s tehnologijo opazovanja razpada atomov svinca dobil odgovor na to veliko vprašanje, ga je najprej povedal svoji mami. Prisrčno dejanje pametnega in radostnega človeka, ki pa ga je znanstveno delo kmalu hudo onesrečilo.

Patterson, ki je znal izvrstno meriti, je namreč ugotovil, da je v sodobnih urbanih naseljih veliko, veliko preveč svinca. V zraku, v vodi, v hrani. Ko je začel svariti pred boleznimi in zastrupitvami, so korporacije strnile vrste z manj natančnimi znanstveniki, ki so zamahnili z roko, češ da je bil svinec vedno prisoten v naravi in ni dokaza o njegovi škodljivosti. Patterson je izgubil ugled in denar za raziskave, skratka, postal je čudak, in minilo je petnajst let, preden so njegove ugotovitve postale del splošno sprejetih smernic. Danes ameriška vlada državljane poziva, naj natančno pregledajo, če na stenah njihovih hiš morda ni kakšne sledi stare barve, ki vsebuje svinčene delce.

Pri znameniti polemiki o svincu ni šlo za osebna mnenja, abstraktna stališča ali manipulacijo z izmuzljivimi besedami. Vsa igra je bila v številkah. Tistih, ki so se izpisovale pri znanstvenih meritvah, in tistih, ki so plesale na bančnih računih bogatih trgovcev z osvinčenim gorivom. Bil je čas, ko so ravno ti trgovci spoznali, da se da s številkami ljudi še veliko bolj učinkovito in dokončno zmesti kot z besedami. Kalejdoskop številk je leta 2014 najmočnejše orožje socialne in ekonomske elite.

Evropska komisija je Sloveniji svetovala, naj zniža minimalno plačo, proda podjetja v državni lasti, ki so še kaj vredna, in se loti nove pokojninske reforme. Številke naj bi kazale, da so ukrepi, ki bodo še več ljudi pahnili v revščino in obup in ki bodo prihodnjim generacijam Slovencem odvzeli še nekaj možnosti za samostojno odločanje o lastnem okolju in načinu življenja, dali pospešek gospodarski rasti. Glasovi, laični in znanstveni, ki govorijo o tem, da so številke na takoimenovih neodvisnih mednarodnih finančnih trgih le odsev želja in potreb tistih, ki te trge nadzorujejo, so za zdaj večinoma uvrščeni med nepopularne in nemoderne prodajalce preživelih teorij zarote. Ampak ta predal je vedno bolj poln.

Pred newyorško borzo že dolgo ni več protestnikov v šotorih, slovenski vstajniki so zapustili barikade, odložili transparente in vzeli v roke strankarske izkaznice.

Marsikdaj se zdi, da alternativni načini razmišljanja in razlaganja sodobnega sveta umirajo in ugašajo. In to zato, ker v časih, ko ljudje potrebujejo trdno vodstvo in upanje za prihodnost, ne ponujajo ukrepov, učinkovitosti, dejavnosti. In nikakršne tolažbe.

V negotovosti in krizi se ljudje raje oklepamo poznanih vzorcev, za vsako ceno ohranjamo navade, stisnemo zobe in potrpimo. Radi prepričujemo sebe in drug drugega, da bo kmalu bolje. Pristanemo na dvakrat višjo ceno smetarine in enomesečno zamudo pri plači, na višje davke in na slabša zdravila. Prenašamo nadure in nekajmesečno zamudo pri plači v trmasti veri, da z lastnimi žrtvami pomagamo graditi pot za mirno rešitev.

Pozivi k boju in k popolnemu preobratu, ne glede na to iz kakšnih ali iz čigavih ust pridejo, nas zato neprijetno vznemirjajo in jih odrinemo vstran. Podobno, najbrž, kot je bogaboječi ameriški oče, ki je hodil v službo in plačeval davke, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja odkimaval ob člankih o škodljivosti svinca. In z osvinčenim časopisnim papirjem pokril tla, ko je s svežo svinčevo barvo prepleskal otroško sobo.

Ali imajo torej vsi čudaki prav? Nikakor. Jih je pa vedno več. In prej ali slej bodo številke zaplesale tako, da bo moralo ljudstvo opustiti upanje na tolažbo in se lotiti misli na spremembe. VESNA HUMAR


Najbolj brano