Slovenska politika? Closh bi si naročil še eno pivo.

Se še spomnite Closha? Menefregističnega, svojeglavega in zenovskega spačkista s sončnimi očali, ki je na straneh 7. vala v družbi rejverja in hipija deset let zabaval z duhovitimi komentarji o tem in onem? Trojica se je poslovila pred približno petimi leti, za njo so dobri dve leti vztrajali Trije stari Istrijani, njihov stvarnik pa je medtem poskusil srečo v tujini - tam, kjer imajo stripi trde platnice, imena njihovih avtorjev pa trdno veljavo.

Pod dvema takšnima platnicama, ki naslavljata francoska stripa Maat in Le maître des ogres, se je tako pojavilo tudi ime Koprčana Roberta Valčića - Valka. V minulih letih se je uspešno prelevil iz risarja v kolorista - ustvarjalca, ki z barvami spravi v življenje delo risarja in scenarista. Na miselni sprehod po njegovi ustvarjalni poti smo se povabili na “kraj zločina”, pred žusternski Snack bar, kjer se je vse začelo ...

>Se še spomnite, za katero mizo ste sedeli, ko je nastajal Closh?

“Točno tu, za to mizo, le da je bila obrnjena drugače. Z Andrejem Erzetičem sva imela veliko idej za strip in na koncu bolj za šalo ustvarila Closha. Kmalu zatem me je poklical urednik 7. vala Robert Škrlj s ponudbo za tedensko izdajo stripa. Z Andrejem sva z veseljem sprejela in si rekla, dokler gre, gre ... Nisem si mislil, da bo Closh vztrajal celo desetletje.”

>Kako ste se v tem času razvijali kot ustvarjalec stripa?

“Med ustvarjanjem Closha sem počel še kup drugih stvari. Ukvarjal sem se z aerografijo, risal po motorjih, čeladah, kitarah ... Tudi tehnologija je medtem napredovala. Ko sem delal Closha, sem vsak teden šel v uredništvo PN po članek, nato doma narisal strip in ga prinesel v uredništvo poskenirat. Ko sem si kupil računalnik, sem začel delati vse od doma. Osvojil sem program Photoshop in tako povsem prešel na digitalno risanje. Papirja skorajda ne potrebujem več, razen za svoj užitek. Vedno imam s sabo beležko, in kjer koli sem, nekaj čečkam vanjo.”

>Kako je prišlo do vašega sodelovanja pri nastajanju francoskih stripov?

“V Rimu sem se udeležil seminarja z znanimi avtorji stripov. Pritegnil me je predvsem Alessandro Barbucci, njegovo risanje preprosto obožujem. Živim v Kopru, središči stripovskega dogajanja pa sta Milano in Pariz oziroma med evropskima državama Francijo in Belgijo. To je bila priložnost, da pridem v štos, da vidim, kako poteka delo na visoki ravni. Tam sem navezal prve stike, prek raznih forumov spoznal še druge avtorje, denimo Benečana Emanuela Tenderinija, ki je v Franciji priznan avtor in kolorist. Prek njega sem nato prišel v ekipo, ki je ustvarila francoski strip Maat in nato še Le maître des ogres.”

>Kateri bo vaš naslednji podvig?

“Poklicali so me iz koprskega studia FX, kjer imajo v načrtu celovečerni animirani film. Iskali so nekoga za oblikovanje likov in osnutka zgodbe. Najprej sem rekel, da nimam časa, in pozabil na to, nakar smo po neverjetnih naključjih spet prišli v stik. Poslali so mi kratek opis svojih želja, v službi sem med pavzami nekaj narisal, poskeniral in poslal. In to je bilo natanko tisto, kar so iskali, tak disneyjevski slog, kakršen mi je od nekdaj blizu ...”

> Je ustvarjanje stripov dovolj donosno, da bi se lahko s tem preživljali?

“Če delaš za močne založnike v tujini, ti to nekaj prinese. Bogastva sicer ne, a vseeno, če se znajdeš, lahko to postane dober posel. Ena od dobrih plati tega poklica je, da ga lahko opravljaš kjer koli. Potrebuješ le računalnik, grafično tablico in dostop do interneta. Ko je nastajal Maat, je bil risar v Neaplju, scenarist v Milanu, založnik pa v Parizu. Vse težave smo reševali prek skypa.”

>Kako je potekalo delo?

“Dobil sem scenarij, tako da sem vedel, za kaj gre v zgodbi, kaj se dogaja podnevi, kaj ponoči. Če je risar imel kake posebne zahteve, mi je to napisal. Ko barvaš, zelo pomaga, če obvladaš tudi risanje, saj tako poznaš anatomijo, veš, kako padajo sence ...”

>Barvanje je na prvi pogled preprosta reč. Je res? S kakšnimi izzivi se sooča kolorist?

“Treba je dobro poznati barve. Pomaga, če imaš nekaj slikarskega znanja, ki ga jaz sicer nimam in sem se ga moral naučiti. Kot kolorist ugotoviš, da barve niso takšne, kot vsi mislijo, da so. Denimo, če opazujete otroke, ko rišejo drevo - vsak pobarva deblo rjavo, liste pa zeleno. V resnici pa nobeno drevo ni rjavo. Rdeča pika na modri podlagi ni enako rdeča kot na zeleni. Pomembna so tudi vzdušja. Če se v zgodbi stripa dogaja nekaj žalostnega, temačnega, tega ne moreš prikazati v živahnih barvah, izbrati moraš prave odtenke, da prikličeš pravi občutek. Včasih je treba tudi pretiravati, denimo, na ozadje nanesti barvo, ki je v naravi ni.”

>Obstajajo kakšna posebna pravila? Denimo, da je treba noč pobarvati v modro ali morda zeleno?

“Predvsem je dobro imeti dober telefon z dobrim fotoaparatom, da posnameš to, kar vidiš. Svet okoli sebe začneš opazovati drugače. Zvečer greš ven in vidiš vse barve, ki jih prej nisi opazil. Če si kolorist, te vse to začne zanimati.”

>Je katera od barv problematična ali celo prepovedana?

“Ni prepovedanih barv, so le prepovedane kombinacije. Nekatere barve se tolčejo med sabo. To sicer ženske veliko bolj obvladate - katera majica paše na katere hlače ... (smeh) Enako velja v stripu.”

>Se je vaš slog oblačenja spremenil, odkar ste kolorist?

(Smeh) “Ah, jaz se oblačim zelo preprosto. Eno obdobje sem imel vse modro, potem mi je nekdo kupil rjavo majico in sem si začel kupovati vse rjavo. Ne, oblačila imam samo zato, da me ne zebe.”

>Poznate še kakšnega ustvarjalca stripov, ki se zaradi premajhnega slovenskega tržišča povezuje s tujimi založbami?

“Poznam Uroša Hrovata iz Ljubljane, ki zelo dobro ilustrira otroške knjige, učbenike in stripe, a dela le pri nas. Mladininih risarjev ne poznam, vem pa, denimo, da veliko Hrvatov dela za Bonellija. V Jugoslaviji je izhajala revija Patak, ki je, tako kot pri nas počne Stripburger, združevala avtorje stripov. Veliko tistih imen se je kasneje pojavilo v Bonellijevih serijah. Denimo Goran Parlov iz Pulja. Veliko jih tudi dela za Marvel.”

>Avtorji francoskih stripov Maat in Le maître des ogres ste vsi Nefrancozi. Scenarist in risar sta Italijana. Kako to?

“V Italiji gredo v promet predvsem stripovske serije, medtem ko za krajše zaključene publikacije ni interesa na tržišču. Imajo Disneyjevo šolo in če uspeš priti vanjo, imaš delo zagotovljeno. Risarji, ki se tam šolajo, običajno delajo nekaj časa za Disney, nato pa vsi po vrsti pristanejo v Franciji. Francija in Belgija sta na tem področju obljubljeni deželi. Tam dobiš stripe v knjigarnah, v trdi vezavi! Pri njih je strip cenjen, pri nas pa velja za nekaj manjvrednega.”

>Zakaj?

“Pri nas opažam nekakšen odpor do vsega, kar ni ocenjeno kot visoka umetnost. Pri nas velja pravilo - če ni art, je komerciala, in komerciala je slaba.”

>Smo žrtve kulturnega elitizma?

“Žal, ja. Če se kdo potrudi in naredi nekaj očesu prijaznega, zakaj ne bi smel uspeti? Sploh če ima tudi dobro zgodbo! Teh pa je žal vedno manj. V Franciji velja pravilo, da mora imeti strip dobro zgodbo in biti odlično narisan. Kupec, ki pride v knjigarno, si najprej ogleda strip, in če mu je všeč, kakor je narisan, ga kupi. Doma prebere še zgodbo, in če mu je tudi ta všeč, bo kupil nadaljevanje, če ne, si pač prodal, kar si prodal. Sem pristaš kakovostnega risanja in natančnosti. Najlaže je narisati 'art' strip - nekaj nakracati in poudariti s črnilom, to se mi zdi poceni, pa naj bo še tako dobra zgodba. Banalen primer je The Crow - kultni film, strip pa tako klavrn. Še moje skice so boljše.”

>Zdi se, da sta strip in film že od nekdaj povezana. Nenehno kradeta drug od drugega ...

“Drži. Denimo Dylan Dog si je na začetku izposojal prizore iz grozljivk. Natanko si vedel, na katero se zgodba nanaša. Če filmu zmanjka dobrih zgodb, si lahko izposodi stripovskega junaka, tehnologija je že tako napredovala, da s tem ni težav. Pravkar je prišel ven Spielbergov Tintin, ki je narejen po znanem stripu. Nisem si ga še ogledal, a sem o njem slišal pozitivne kritike.”

>Superjunaki, kot so Superman, Spiderman, Batman, se ne rojevajo več. Zakaj? Jih današnja družba ne potrebuje?

“Mislim, da je družba zdaj res malo zašla. Zdaj so 'junaki' negativci, vse informativne oddaje so jih polne. Neka moja prijateljica je lepo povedala: ko smo bili v Jugoslaviji, smo po dnevniku poslušali, kako smo zgradili tovarne, ceste. Bila je pozitivna propaganda, kar pravzaprav sploh ni bilo slabo. Imel si neko voljo, videl si neko svetlo prihodnost ... Zdaj je ne vidiš. Niti superjunak s supermočmi danes ne bi mogel popraviti svetovnega reda. Kriza vrednot je takšna, da niti risarji ne vedo več, kakšnega junaka bi lahko ponudili.”

>Je pa kriza, zlasti politična, lahko hrana za politično satiro ...

“Ja, tega je kar veliko, ampak politična satira je vezana na aktualno dogajanje. Satiričen strip, ki bi nastal danes, čez 20 let ne bi več imel nobenega pomena.”

>Vas ni nikoli povleklo v te vode?

“Na svoj način sem se satire lotil prek istrskih noničev. Oni so se vedno postavljali izven kulta osebnosti. Zanje so vsi bili navadni ljudje, tudi svetovne glasbene zvezde. Pogosto preveč povzdigujemo osebe, ki so v resnici povsem navadni ljudje.”

>Ali zdaj, ko v glavnem barvate, kar narišejo in napišejo drugi, pogrešate to, da bi sami ustvarjali stripovske zgodbe?

“Imam nekaj svojih idej in projektov, ki bodo prišli na vrsto, ko končamo, kar zdaj počnemo. Med drugim imam zamisel za kratkometražno animacijo, ki jo bomo naredili poskusno v sodelovanju z več studii, da vidimo, kako nam bo šlo. To bi bila nekakšna predpriprava na celovečerni animirani film, ki je kar velik zalogaj. Težava je dobiti pravi kader. Pri nas ljudje dojemajo delo drugače kot v tujini. Oddelaš tistih osem ur in greš domov. V tujini tega ni. Postavijo ti rok, do katerega moraš nekaj oddati. Pomembno je, da rok spoštuješ, ali boš za to delal 24 ali pet ur na dan, pa ne zanima nikogar. Pa še ena pomembna razlika je. Nihče od tujcev me ni vprašal po nikakršni šoli. Pošljejo ti stran, ki jo moraš pobarvati, in edino pomembno je, ali boš to naredil dobro ali slabo. Izobrazba na tem področju seveda pride prav, a težava je, da osvojeno znanje, ki je povezano z računalniškimi programi, hitro zastara, saj se tehnologija nenehno razvija. Šolati se je treba sproti, na raznih seminarjih, delavnicah ...”

>Že pred leti ste izrazili željo, da bi izdali zbirko Closhev, nabralo se jih je več kot 400. Je ostalo zgolj pri želji?

“Za zdaj še, ja. Razmišljal sem že o tem, da bi Closhe razdelil v dve ali tri knjige. Žal sem se z vašo hišo o tem pogovarjal ravno v obdobju, ko ste postajali dnevnik, in takrat ni bil pravi trenutek. Closha sem medtem predstavil tudi ljudem iz studiev, o katerih sem govoril, in bili so res navdušeni. To me je presenetilo, mislil sem, da je Closh specifičen za Primorsko, a so ga razumeli tudi fantje iz Celja in Kranja. Zdel se jim je imeniten, predlagali so celo, da bi naredili kratke animacije Closha. Za zdaj smo to možnost pustili odprto.”

>Kaže, da imajo tudi v Kranju in Celju svoj Snack bar ...

“Zagotovo imajo kako podobno betolo, kjer se zbirajo bolj drugače misleči ljudje.” (smeh)

>Ki pa najbrž ne vozijo več spačkov ...

“Ja, spačkov je žal še zelo malo.”

>Vi ga še imate?

“Na žalost ne več. Če bi imel garažo, kjer bi ga lahko hranil kot starodobnika, bi ga z veseljem še imel. Tako pa bi bilo preveč dela z njim in žal nimam časa še za to.”

>Closh pa ga gotovo še ima, kjer koli že je, kajne?

“Ja, on ga ima. Sem že razmišljal, da bi narisal nekaj novih epizod s Closhem, ki bi zdaj bil že poročen, z otroki ...”

>Kakšen mož bi bil Closh?

“Hm ... Zagotovo bi bil dober oče. Bolj me skrbi, kakšna ženska bi vzela takšnega tipa za moža. (smeh). Ko sem razmišljal o njem, sem ugotovil, da je morda bil res malo avtističen. Morda bi potreboval žensko s povsem nasprotnim značajem. Tako bi se vzpostavila zanimiva interakcija med 'normalnim' in njegovim svetom.”

>Kako pa bi Closh komentiral današnje stanje v slovenski politiki?

(Se zamisli) “Mislim, da bi si kar lepo naročil še eno pivo. Strinjal bi se, da je to vse ena velika farsa. To so otroci, ki se igrajo politiko. Malo pa bi jih že lahko bilo sram. Nekaj mi ni povsem jasno, in niti Closhu ne bi bilo. Če obstaja 12 ali 20 političnih strank, in če vse želijo dobro za narod in torej tudi zame, ali potem obstaja več različnih 'dobro zame'? Zame je na primer dobro, da imam plačo, da lahko spodobno živim, da delam v miru in da so moji otroci preskrbljeni. Kako se lahko sploh kregajo o tem? Kako je možno, da obstaja 12 ali 20 različnih interpretacij o tem, kaj je dobro zame?”

ILONA DOLENC

---