Skočimo čez okno ali skozi okno?

Odnos posameznikov kakor tudi narodov, ki ga kažejo do svoje zgodovine, je zgovoren kazalec, ki nam priča o njihovi notranji in zunanji trdnosti. Stari in veliki narodi so trdni, ker so usidrani v svojo zgodovino, jo visoko cenijo in se iz nje učijo. Mlada in neznatna ljudstva, ki imajo za seboj le nekaj kratke in po njihovi sodbi nepomembne zgodovine, pa menijo o sebi, da so zamudniki, zato hitijo in samo hitijo.

Ne ozirajo se v preteklost, ampak bolj v prihodnost, ki naj bi bila - ki mora biti! - lepša od preteklosti; a se jim sanje rade izjalovijo, in je grša.

Vendar, če ne bi upoštevali spoznanj, ki nam jih ponuja zgodovina, nimamo prihodnosti. Zgodovina ima zmerom pred seboj prihodnost. Vsaj v jezikoslovju to velja, drugje pa kakor kje. Ničesar nimamo v jeziku, kar ne bi bilo v njem zasnovano že predvčerajšnjim, pred stoletji ali tisočletji. Jezik ni, lahko bi rekli, nič drugega kot njegova lastna zgodovina, prelivajoča se v sedanjost, ki samo dodaja nove odtenke starim, že poznanim pomenom besed. In pametni jezikoslovci to spoštujejo.

Vzemimo za primer samo moderne pojme: televizija, telefon in telekom, ki s starimi besednimi koreni poimenujejo tri iznajdbe, brez kateri bi bila moderna doba mrtva. Stare sestavine v njih pomenijo: grško tele daleč, latinsko vizija gledanje, grško fonein glasiti se ali govoriti, v kratici kom pa je skrit latinski pridevnik communis, ki pomeni skupen. Televizija torej pomeni daleč videti ali gledati, telefon daleč govoriti in telekom daleč skupen (povezan). Skratka, stari lonci z novimi vsebinami, kjer se kaže zgledno sodelovanje različnih narodov in jezikov: Grki dajo tele, viz Rimljani, Slovenci pa primaknemo pripono -ija, pa smo dobili vse obvladujočo, marsikdaj in marsikaj poneumljajočo tele-vizijo.

Poglejmo, spoštovani bralke in bralci, ali je ta moč zgodovine v jeziku vidna tudi v naši materinščini ter širše v slovanščini, in sicer ob vprašanju v naslovu: ali skoči kdo čez okno ali skozi okno. Zastavil nam ga je Ernest Požar iz Kopra. Ko se je z Notranjskega kot otrok preselil k morju, je “padel v egoistično okolje, kjer je bil le 'jaz' na prvem mestu: hvaliti si se moral in drugih ni bilo dobro hvaliti. Zame je bil to velik šok,” se je predstavil, preden je zapisal:

“Spoštovani profesor, rad preberem vsak vaš članek v 7. valu, kljub temu da sem iz tehnične stroke. Sem namreč geodet, a vedno skušam skrbeti za lep slovenski jezik. Rad sem v svojih izjavah točen, pri sogovornikih me pa moti in obenem žalosti, ker ne znajo uporabljati vse širne lepote in izrazne moči slovenskega jezika. S spoštovanjem vam postavljam vprašanje, kakšen je pomen in kako se uporabljata predloga čez in skozi. Že od malih nog, ko so me starši 'odvlekli' iz notranjske dežele k morju, se čudim, kako neki znajo Primorci gledati in skakati čez okno. Pri nas na Postojnskem smo to vedno počeli skoz okno; čez okno nismo znali, saj je nad oknom ponavadi zid, skoz katerega ni ravno hvaležno siliti z glavo.

Opažam, da naši otroci vse manj obvladujejo zaklade maternega jezika in vse manj berejo dobre knjige; besedni zaklad se jim zato z neizmerno hitrostjo krči in misli v malih glavah zato ostajajo neizrečene - pravzaprav, kar je še hujše, misli se jim brez besednega zaklada niti ne morejo oblikovati. Novodobne fraze pa so LOL (laughing out loud, da bi se na ves glas smejal), WTF (what the fuck) in podobi ameriški okleščki poneumljajo in z modernim načinom življenja vse bolj spreminjajo inteligenco mladih generacij v čredo ovc, ki jih politiki z nekaj psi kapitalizma z lahkoto gonijo iz ograde v ogrado.

No, pa sem se malo izkašljal. Hvala, za odgovor. Lep pozdrav!”

Ostanimo le pri predlogih čez in skozi. Pri obeh bomo spoznali, da je nadvse pomembna zgodovina, ki je skrita v njunem večtisočletnem razvoju. Tako moč ima, ta zgodovina, da je njuna današnja raba še zmerom odvisna od njunih temeljnih prvotnih pomenov.

Predlog čez v najbolj splošnem smislu kaže na določeno razdaljo ali višino, ki jo je potrebno prečkati, premagati. Takšen je njegov pomen v vseh slovanskih jezikih ali narečjih, kjer se pojavlja tudi v dveh prvotnejših oblikah: črez in čerez. Praslovanska oblika se je pred približno tisočletjem in pol glasila čerz (s pomenom čez, prek); razvila se je iz domnevnega indoevropskega prakorena *kert, ki je pomenil: odrezano prečno, počez (ne vzdolžno). Če torej danes še zmerom rečemo, da je kdo skočil čez zid (prek zidú), iz tega lahko sklepamo, da se pomen predloga čez v večtisočletnem razvoju ni kaj bistveno spremenil.

Poglejmo še izvirni pomen predloga skozi (in skoz), ki se glasi rusko skvoz in praslovansko skvoze; prislov skvoze je pravzaprva okamneli mestnik samostalnika skvoga, luknja, odprtina v steni, pa še kje drugje. Oblika skvoze je pomenila “v luknji”; danes bi se kak grdun lahko pošalil: v bančni luknji, t. j. v r.... Prvotni, večtisočletni pomen predloga skozi potemtakem kaže pot skoz luknjo v predmetu. In tak pomen ima še danes.

Tudi danes predloga čez in skozi ohranjata enak pomen kot v zgodovini, čeprav v nekaterih narečjih predlog čez pomeni tudi isto kakor skozi. Vendar knjižni jezik (z narečji vred) dobro loči, kaj pomeni: da debeluh čez trebuh (okoli pasa) meri meter tri četrt, skoz trebuh pa pol manj. Kjer dvojnega pomena ni (kot: skozi trebuh in čez trebuh), si narečja (bolj poredko tudi knjižni jezik) dovolijo uporabo predloga čez v obeh pomenih: čez zid pomeni prek zidú in skozi zid. Oba predloga pa se uporabljata, zlasti v knjižnem jeziku, kadar gre za dva pomena: polet čez hrib, predor skoz hrib.

Jezika brez njegove zgodovine torej ni. Tudi narod, drage bralke in spoštovani bralci, je brez lastne zgodovine igrača drugih, večjih, ošabnih narodov. Če je ne upošteva in se iz nje ne uči, se kaj lahko zgodi, da ni nič več tako, kot je bilo, ampak slabše, čeprav pogosto sanja, da bo boljše.

JOŽE HOČEVAR

---