Rock razprodaja - Bob Dylan in Mark Knopfler skupaj v Padovi

Mojster pojočih besed in mojster kitarskih strun sta predsinočnjim družno pripotovala v Padovo: v tamkajšnji športni dvorani sta se bratila Bob Dylan (1941) in Mark Knopfler (1949), prvi iz Amerike, drugi s Škotske, a oba najbolj doma v glasbi.

Odpri galerijo

Četudi sta v studiu sodelovala že pri albumih, ki oklepata Dylanovo krščansko obdobje, Slow Train Coming (1979) in Infidels (1983), sta na skupno turnejo krenila šele tri desetletja pozneje. Karavana, ki v poldrugem mesecu kani nanizati kar trideset nastopov po Evropi, se nam je najbolj približala s triurno zabavo v Padovi, kjer je 4000 obiskovalcev napolnilo niti ne tako veliko dvorano. Za vstopnico v parterju je bilo treba odšteti znosnih 57, za sedišče na oštevilčeni tribuni pa manj znosnih 92 evrov.

Ni pa nič odštela Federica, tista čedalje bolj razvpita Italijanka, ki se je pred mnogimi leti odrekla karieri, družini in Bobu postala zvestejša od njegove lastne sence. Sledi mu, kamor ga ponesejo pota. In ker njegovo bobočanstvo že debeli dve desetletji naniza po sto koncertov na leto, Federica pred dvoranami vselej stopiclja s kartonasto tablo, ki dobre ljudi sprašuje, ali so voljni brezplačno odstopiti vstopnico.

“Turneja je dobra,” s še zmeraj visoko dvignjenim napisom prikima Federica, “ampak tega Knopflerja sem se naveličala že pri drugem koncertu!” In že se objema z drugimi zvestimi sledilci, brati in sestrami, ki takisto nergajo: Knopfler, njim znan zgolj kot drobec onih dveh albumov, ni dodatna ponudba, temveč nadležna ovira na poti k večerni maši! Sploh pa kot častilci vseskozi spreminjajočega se Dylana ne zmorejo požreti Škotovega precej zabetoniranega repertoarja, pretkanega z dobro naštudiranimi spontanimi šalami.

In tu so kajpak tudi ljubitelji Knopflerja, sicer mnogo manj radikalni, ki jim prav tako ni pogodu, da mora blagoglasni, elegantni kitarist in pevec na tokratni turneji svoj program krčiti na ljubo muhastemu in nerazločno revskajočemu šefu.

Najbolje jo torej odnesejo tisti vmes, taki, ki radi prisluhnejo obema in ki v Padovi hvaležno pozdravijo uvodničarja. Knopfler koj ob prihodu s spremljajočo sedmerico zgrmi v What It Is, pesem, ki živahno odpre tudi njegov drugi samostojni album Sailing to Philadelphia (2000). Malo zatem se oglasi še naslovna skladba albuma, medtem ko najnovejšega, predlanskega Get Lucky zastopa zgolj Cleaning My Gun. Tovarišija električnih in akustičnih kitar, orgel, bobnov, gosli, flavte, kontrabasa in drugih glasbil plete razkošje zvoka, otožno vekanje kitare se često razraste v drnec keltskega porekla, med enajstimi pesmimi se najde tako čvrsti blues o trnovi poti boksarja Sonnyja Listona kakor premierno predstavljena Privateering, v kateri se vojni pohod in osvajanje žensk v eno zlijeta ob melodiji, sumljivo sorodni Dylanoviprastari protivojni John Brown.

Pesem iz slavnega obdobja Knopflerjevega benda Dire Straits se oglasi šele proti koncu, kajpak pomirjajoče mirovniška Brothers in Arms. Po zaključni Speedway at Nazareth, ki se razpoči v bombastično instrumentalno orgijo, druščina še malo menca, nazadnje pa se, dodobra podkrepljena z vriski in s ploskanjem, odloči za krajši dodatek: za nadvse dobrodošlo So Far Away, takisto direstraitsovsko vižo.

Dylana, po novem okrašenega z bradico, med uvodnimi štirimi skladbami ne spremlja zgolj stalna peterica, marveč tudi - Mark Knopfler. A ne zagodeta nobene od tistih, ki sta jih skupaj snemala pred tridesetimi leti. Na žalost najzvestejših sledilcev se tudi tokratni nastop prične z Leopard-Skin Pill-Box Hat s sicer mogočnega albuma Blonde on Blonde (1966). Toda čar Dylanovih nastopov je bil vselej v nepredvidljivem repertoarju, ki se z leti vse bolj in bolj krči - žilavi sedemdesetletnik več pozornosti kakor naboru pesmi posveča interpretaciji. Med še starejšo It Ain't Me, Babe stopi izza klaviatur in še on poprime za kitaro, medtem ko z oskarjem za filmsko glasbo nagrajeno Things Have Changed ne zapoje, temveč prost kitare in klaviatur kar odigra, maha z rokami, afne gunca, za nameček pa še malo zagode na orglice - videoposnetki z okruški te in drugih pesmi se razkazujejo na naši spletni strani.

Po moderni klasiki Mississippi se Knopfler poslovi, zavoljo Dylanovih muh nič kaj dostojno, domala neopazno, ne da bi ga kdo pospremil z besedo zahvale. Med ostro Honest With Me pade prva žrtev: v parterju skupaj zleze dekle. Ja, težko je zdržati ob prezenci take legende, sploh če se pridruži še slabo prezračevanje. No, dekle se že čez nekaj minut spet postavi na noge, a kmalu obleži nekdo drug, nedaleč stran.

Na odru pa življenje teče po svoje: po epski Tangled Up In Blue se oglasi presenetljivo krepki rockabilly The Levee's Gonna Break, ki na albumu Modern Times (2006) zavoljo hudo ponavljajočega se ritma marsikomu hitro prične presedati, v živo pa je drugače. Praznik je vsak koncert, na katerem je slišati Desolation Row, sklepno epopejo albuma Highway 61 Revisited (1965), ki ji v Padovi tesno za petami sledi še naslovna pesem taistega albuma, najboljšega vseh časov (ljubitelji drugih muzikantov imajo za pritožbo na voljo osem dni).

Edina predstavnica osemdesetih let, temačna Man in the Long Black Coat, privrši v precej pospešenem ritmu, sledi ustaljen iztek: brzovlak Thunder on the Mountain, gromka Ballad of a Thin Man, med katero je Dylanov glas pomnožen z obiljem odmevov, pa še All Along The Watchtower in Like A Rolling Stone, v katerih je mnogo več Jimija Hendrixa kakor v njegovih še tako izbrušenih posnemovalcih.

Federica je zunaj vsa nasmejana.

ANDRAŽ GOMBAČ

---