Režiser Janez Burger: “Slovenski film vegetira že dvajset let”

Družina, ki med besnenjem vojne izgubi mater. Cirkuška družina, ki se v hišo zateče z umirajočim glavarjem. Tank in požiralec ognja, ki se soočita na sončni planjavi. Kolesarja, ki lovita veter svobode. To je le nekaj podob iz filma Circus Fantasticus, velikega zmagovalca Festivala slovenskega filma v Portorožu, ki je pred dnevi začel pohod po slovenskih kinematografih. Minulo sredo so ga predvajali v izolskem Kinu Odeon, kjer bo na ogled do torka.

Kolesarjenje so posneli na Irskem ...
Kolesarjenje so posneli na Irskem ... 

> Ob filmu Circus Fantasticus je morda celo bolje kakor o vojni govoriti o svobodi, o iskanju svobode, bodisi v čisto praktičnem pomenu, torej kot antipodu vojne, bodisi v eksistenčnem ali celo eksistencialnem. Se strinjate?

“Se. Lahko govorimo tudi o osvoboditvi pred strahom. Pa o osvoboditvi pred filmskim realizmom.”

> Ste se tudi sami morali osvoboditi tega? Gre za osebno zgodbo?

“Niti ne, le hotel sem jo prikazati drugim. Jaz nimam strahov. In nisem realističen režiser. Preden sem se lotil celovečernih filmov, sem snemal čudne, nerealistične, zelo odštekane filme.”

> Res nimate strahov?

“Res.”

> Kako je to mogoče?

“S prvo mistično izkušnjo sem se jih osvobodil.”

> S kakšno mistično izkušnjo? S kakšnim satorijem, čim takim?

“Z nečim takim, ja.”

> O doživetju satorija, preboja v razširjeno zavest, je v intervju za naš časnik pripovedoval sodnik Boštjan M. Zupančič. Rekel je, da ga nekateri doživijo, a mu ne pripisujejo večjega pomena, ga kar nekako spregledajo.

“Jaz sem se ga zelo dobro zavedal. Lahko ga primerjam z orgazmom - če ga doživiš, ga ne moreš spregledati, mar ne.”

> Je mistična izkušnja pogojena z zunanjimi dejavniki?

“Bolj z notranjimi. Prvič sem jo doživel, ko sem bil depresiven, pozneje pa nekajkrat kar tako, samodejno.”

> Kako pa shajate brez strahov? Pravzaprav - je človek brez strahov sploh lahko umetnik?

“Mislim, da je lahko. Jaz sem. Res pa je, da nekateri iz svojih strahov črpajo navdih. Sam ne delam iz strahu ali zaradi strahu. Če že, delam o strahu oziroma o osvoboditvi pred strahom, kakor v novem filmu. Bergman bi najbrž težko kaj naredil, če ne bi imel toliko strahov, jaz pa sem drugačen.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Nadaljevanje pogovora lahko preberete v prilogi 7. val petkove tiskane izdaje Primorskih novic.


Najbolj brano