Pri Svetem Ivanu v Trstu

Okrog pol osmih se pločniki okrog Trga Oberdan izpraznijo. Slovenski dijaki, ki se tja pripeljejo z vseh tržaških koncev, stopijo na avtobuse s številko 6 ali 35. Med četrturno položno vožnjo v hrib dijaški žargon in mešanica slovenskih narečij preglaša promet. Slišiš šale na račun sošolcev, medtem ko si nekateri še mencajo oči ali grizejo nohte med mrzličnim brskanjem po zvezkih.

Odpri galerijo

SSV. IVAN> Prizor se ponavlja že mnogo let. Že od takrat, ko so na avtobusa 6 in 35 stopali starši današnjih dijakov. Tudi oni so namreč obiskovali slovenske višje srednje šole pri Svetem Ivanu. Tam so vse. Imenujejo se po Prešernu, Slomšku, Stefanu in Zoisu. Nobena po Vladimirju Bartolu, čeprav se je avtor Alamuta rodil prav tu in svojemu rojstnemu kraju namenil veliko črnila.

Nad slovenščino je prevladala italijanščina

“Dokler smo živi, je dobro,” se kljub sivem jutru nasmehne belolasa gospa. Pri Svetem Ivanu ne preživlja samo juter kot dijaki in profesorji. Tam živi. Doživljala je Sveti Ivan prvih povojnih let, ko so domačini marsikaj postavili na noge, potem ko jim je fašizem vzel Narodni dom in vsa slovenska društva. Zdaj so pri Svetem Ivanu poleg šol še slovensko kulturno društvo Slavka Škamperleta, športno društvo, slovenski Marijin dom in dom slovenskih redovnic. A predvojno vzdušje iz Bartolove knjige Mladost pri Svetem Ivanu je neponovljivo. Gostilne s slovenskimi krčmarji so zamenjali visoki bloki. Beton in asfalt sta razjedla goščavo. Nad slovenščino je prevladala italijanščina.

Gospa, ki govori slovensko, bi neopazno odkorakala mimo, če je ne bi pozdravil Mario Šušteršič. “Razkazujem fantu Sveti Ivan, da bodo mladi vedeli, kako je bilo nekoč,” ji je razložil Šušteršič, ki ima ravno tako bele lase, a je še svež upokojenec. “Aha, lepo lepo,” se izpod dežnika oglasi domačinka. “Tukaj so bile samo njive. Vsega tega ni bilo,” reče in pokaže na visoke bloke ob ulici Raffaela Sanzia.

Pri Svetem Ivanu se niso delili

Pri Svetem Ivanu se več ulic imenuje po likovnih umetnikih. Za cerkvijo se dviga Caravaggieva ulica. Tam so tri slovenske šole. Pet razredov osnovne, ki se imenuje po Otonu Župančiču, letos obiskuje 72 učencev. Na treh razredih nižje srednje šole, ki nosi ime po Cirilu in Metodu, je 41 dijakov. Pedagoški licej Antona Martina Slomška pa jih šteje 106. Na deževno torkovo jutro se je zato na dvorišču trlo mladih obrazov, ki so jih zakrivali raznobarvni dežniki.

A Mario Šušteršič se ne zmeni za dež. Pravi, da dežnika ne uporablja. V športni bundi hitro koraka in navdušeno razkazuje hiše in ulice, kjer so se nekoč zbirali Slovenci. “Tam je živel Milko Bambič,” reče in ob naslednjem zavoju pokaže ulico, kjer je bilo nekoč slišati samo slovenščino. Mogočni stari zid na levi je še dobro ohranjen. Pred vojno so za njim igrali nogomet, med vojno pa je bila nekaj metrov višje domobranska vojašnica.

A bolj po naključju zgleda. “Pri Svetem Ivanu ni bilo tako kot drugje, kjer so se Slovenci delili,” pojasni Šušteršič. “Tukaj se je zgodilo samo takrat, ko je ob Sokolu nastal še Orel. Ampak v tem katoliškem društvu so moški in ženske telovadili ločeno, zato so telovadke Orla kmalu zbežale k Sokolu. Od takrat tukaj vsi sodelujejo. Tudi takratni duhovnik je prosil Sokole, naj ob procesiji prinesejo svoj lepi prapor.” Vse to Šušteršič ve, saj je preteklost tržaških Slovencev raziskal in o njej tudi napisal knjigo.

Bil je tudi med prvimi člani Športnega združenja Bor, ki je še danes edino slovensko športno društvo v mestu. Sedež ima na cesti, ki ne vodi do cerkve, ampak se vzpenja proti višjemu Lonjerju. Temu delu Svetega Ivana, ki ga na desni zamejujeta potok in gozd, domačini pravijo Vrdela.

Bor kot simbol domačih korenin

Bor je bil ustanovljen leta 1959. Glavno pobudo je dal Bojan Pavletič. “On si je želel, da bi obudili Sokol,” začne razlagati Šušteršič. “Se je pa Pavletič zavedal, da so se časi spremenili. Tudi zaradi tega je društvo dobilo ime Bor, ki ponazarja naše drevo s trdnimi koreninami. Zamisel pa je bila, da bi se društvo razvilo kot Tržaški Sokol, ki je v mestu imel svoj glavni sedež in po vaseh podružnice. Iz raznih ekip bi potem sestavili močno selekcijo.”

Toda Bor ni nikoli dobil podružnic, ker so po vaseh nastala druga društva. “Pri Slovensko kulturno-gospodarski zvezi so se bali, da bi Pavletič zaradi tega načrta postal preveč razpoznaven. Mislili so, da ima kdo ve kakšne ambicije, njemu pa je šlo samo za šport,” se nasmehne Šušteršič.

Po Bojanu Pavletiču se danes imenuje telovadnica, ki je zaradi okroglaste oblike znana tudi z imenom Balon. “Razmišljamo, da bi zamenjali kritino in telovadnico razširili,” pove Igor Kocijančič. Na Prvi maj - tako se imenuje celoten objekt - je začel zahajati pred štiridesetimi leti kot osemletni košarkar. Danes je predsednik Športnega združenja Bor, ki je v lanskem proračunu zabeležilo 30.000 evrov deficita. “Primanjkljaj je posledica velikih in nujnih sanacijskih del,” pravi Kocijančič.

Na treningih samo slovensko

Upravljanje športnega objekta ni od muh, saj sta tam dve telovadnici, slačilnice, uradi, zunanje košarkarsko igrišče in velika peščena površina. Na njej danes igrajo nogomet, v prvih povojnih letih pa so bili tam množični prvomajski shodi.

Športno združenje Bor ima 500 članov, če vštejemo odbojkarje in košarkarje, ki so se leta 1991 “osamosvojili” z ustanovitvijo samostojne sekcije. Košarka in odbojka sta društveni paradni disciplini. Mario Šušteršič se še danes spomni imen vseh Borovih odbojkaric, ki so se v sedemdesetih letih prebile v italijansko A-ligo.

“Če je v tistih letih k Boru prišel kak Italijan, je dobro vedel, da se na treningih govori samo slovensko,” se spomni Šušteršič. “Danes ni več tako. Večini trenerjev gre - razumljivo - predvsem za športni uspeh in se zato ne zmenijo za slovenstvo. Na treningih se pogovorni jezik prilagaja tistim, ki slovenščine ne znajo. In teh je vedno več, ker je Slovencev vedno manj.”

Pogovor z Mariem Šušteršičem prekine prihod Miloša Tula. Pozdravita se, spijeta skupaj kavo v baru ob cerkvi, nakar se Tul od svetoivaskega cicerona naglo poslovi s šaljivo pripombo: “Mario, nisem v penziji kot ti.”

Vse več otrok iz mešanih zakonov

Licej Franceta Prešerna je tudi na Verdeli. Obiskuje ga 224 dijakov, zaradi česar je to največja slovenska šola v Italiji. Tam Tul poučuje telesno vzgojo, študijsko pa se izpopolnjuje v Ljubljani. Opravil je več raziskav, na katere se opira pri preučevanju položaja Slovencev v Italiji. Začne pri športu in konča z razglabljanjem o usodi Slovencev v Italiji. Pri Svetem Ivanu lahko s pregledom čez slovenske dijake najbolje razumeš, kaj se dolgoročno obeta skupnosti Slovencev v Italiji.

“V letih, ko so ustanavljali Bor, je bila populacija povsem drugačna. Danes je bistveno več otrok iz mešanih zakonov. In če je bilo nekoč povsem naravno, da je bil dijak na slovenski šoli tudi član slovenskega društva in narodno zaveden, danes ni več tako.”

Na hodnikih liceja je slišati samo slovensko. A koliko teh dijakov bo govorilo slovensko tudi čez recimo dvajset let? “Težko odgovorim,” nadaljuje Tul. “Imam vsekakor občutek, da vse skupaj drsi v nam nezaželeno smer. Ključno vlogo imajo starši. Samo od njih je odvisno, kakšen bo odnos otroka do naroda, pripadnosti, identitete. Lahko dokažem, da društva nimajo nobene vloge pri tem. Toda vse organizacije v manjšini, vključno s šolo, gredo naprej po starem. Temu pravim entropija. Ne zavedajo se, da bi morale skupaj načrtovati bodočnost. Natrij in klorid sama po sebi nista nič. Morata biti skupaj, da nastane kuhinjska sol.”

Dobre slovenske šole

Tul težko izreče kaj spodbudnega, razen če ga vprašaš o kakovosti slovenskega šolstva v Italiji. “V zadnjih letih se naši dijaki redno prebijejo skozi vstopni preizkus za vpis na medicinsko fakulteto. Tudi na fiziko se jih veliko vpiše. To je dokaz, da dijake dobro pripravimo. Na srečo imamo profesorje, ki s svojim delom znajo zapolniti vrzel, ki nastane zaradi slabo urejenega šolstva v Italiji.”

Medtem ko se po Apeninskem polotoku vrstijo protesti zoper šolsko ministrico Gelminijevo, je na torkovo deževno jutro tudi Denis Doljak pripomnil, da je šolstvo v težavah. Postavnega računalniškega tehnika nekdo prosi, naj pregleda računalnik, ki se ne prižge. A takoj se oglasi sluginja: “Ah, pusti, saj te jutri ne bo več.”

Denis se namreč poslavlja. Seli se na drugo šolo, kjer bo vodja osebja. Boljša plača in več odgovornosti. “Vseeno mi je malo žal, da grem proč,” reče. “Sveti Ivan je eden najlepših tržaških krajev. Ni pretirane gneče in povezave so dobre. To je za dijake dobro. Seveda pa je slabo to, da ima šola premalo denarja glede na svoje potrebe.”

O slabih razmerah javnega šolstva v Italiji govori tudi primer sosednje stavbe. Pred njo stoji kip Žige Zoisa, a tam je zdaj zavod Jožefa Stefana. Zgodba je zapletena. Šola Jožefa Stefana ima svoje prostore na sosednjem bregu, ki se z Vrdele dviga proti tržaški univerzi. A stavba je dotrajana in jo zdaj obnavljajo. Pokrajinska uprava je zato dala na voljo poslopje v neposredni bližini, v katero bi “stefanovci” težko stlačili vse svoje razrede in laboratorije. Zato se je zavod Stefan, ki šteje 98 dijakov, vselil v stavbo Zoisovega zavoda, ta pa s svojimi 97 dijaki zdaj domuje na bregu pod univerzo.

Visijo štiri zastave

Zois - ali “trgovska” kot mu še pravijo - je zdaj na Weissovi ulici. Pred razredi je polno razmetanih kartonastih škatel, ki so ostale od nedavne selitve. Na poslopju pa visijo štiri zastave: evropska, italijanska, deželna in slovenska. Njeno izobešanje omogoča devet let star zakon, ki ga slovenske šole uresničujejo šele zdaj.

“Mislim, da bodo zastave v kratkem tudi na ostalih šolah,” napove vodja uprave David Malalan. Iz računalnika izbrska pismo, ki so ga poslali deželnemu predsedniku Renzu Tondu, da bi ga prosili za nabavo zastave. Prošnjo so napisali samo v slovenščini. “Takoj so odgovorili,” se nasmehne Malalan.

Ura bo kmalu 13.30. Na šolah bodo v kratkem pogasili luči in računalnike. Truma dijakov bo spet navalila na avtobuse. Slovenski živžav se spet seli na Trg Oberdan, pri Svetem Ivanu pa ostanejo domačini. Beton in cement sta jim vzela vzdušje iz Bartolove Mladosti pri Svetem Ivanu, a slovenščine nista pokopala. PETER VERČ

---