Prekletstvo razdvojenosti
Kako naprej? Po starem, razdvojeno. To je najverjetnejši odgovor na tisto, kar se je dogajalo po izrednih volitvah v Sloveniji.
Foto: Stanko Gruden
Bile so prve in ker so jih poleg politične nestabilnosti kot posledice lomljenja kopij v Pahorjevi vladi zahtevale tudi notranje in globalne krizne razmere, je bilo pričakovati, da bodo prinesle kaj obetavnega. Če drugega ne, vsaj stabilno oblast, ki ne bo delala neplodnih kompromisov v lastnih vrstah in bo znala udariti po mizi. Javnomnenjske raziskave so namreč lani vse do pozne jeseni dajale možnosti le Janezu Janši, ki si je že februarja zastavil program na podlagi absolutne večine (50 plus). Prvak SDS očitno ni upošteval, da državljani pričakujejo tudi kaj novega, drugačnega. In sta se zgodila Gregor Virant in predvsem Zoran Janković.
Janković je potem obdržal pri življenju levo stran, ampak s tem uravnotežil jezička na tehtnici, ki državo domala od plebiscita sem ukleščata v prekletstvu razdvojenosti. Podobno dramatično je bilo dogajanje po volitvah decembra 1996 s Cirilom Puckom v glavni vlogi. Eden od protagonistov v zgodbi je bil takratni poslanec Ivo Hvalica kot vodja poslanske skupine SDS. Razmerje moči med poloma je bilo enako kot v sredo, le razmere so bile drugačne. Janez Drnovšek je nastopal s položaja izkušenega mačka, še aktualnega premierja, pravi Hvalica. To je bilo vse kaj drugega kot realnost nepreverjenega novinca Jankovića. Drnovšek je deloval tiho in učinkovito. Hvalica je sicer nekaj slutil, povabil Pucka na pijačo, dobil slab občutek, a se naslednjega dne, ko je tik pred zdajci izvedel za Puckov manever, skoraj sesedel od šoka.
Janković iz tega ni znal razbrati modrosti, pred avditorij je krenil s sporočilom, da je vse urejeno, da so glasovi zagotovljeni. In potencialne pucke (če so sploh bili) so šefi v kali potuhnili, onemogočili. S tem so njihovo ustavno zagotovljeno tajno glasovanje naredili javno in jim onemogočili volilcem obljubljeno odločanje v prid narodu in ne stranki. Gledano zgolj politično, je takšno ravnanje moč razumeti, so se na desni pač zavarovali. Sicer pa, pravi Hvalica, se je moč zavarovati tudi bolj prefinjeno, tako, da nadzorovano glasuješ ne da bi formalno naredil kaj narobe. Toda ne gre spregledati, da je vprašljivo tudi kazanje glasovnic, čeprav z že obkroženo odločitvijo, kar so uprizorili poslanci SD.
Politične analitike je ves ta “politični dribling”, kot ga je označil predsednik republike Danilo Türk, naredil previdne v napovedovanju nadaljevanja zgodbe. Predsednik republike si bo za vnovično podelitev mandata Jankoviću kot kandidatu za premierja moral zagotoviti kaj več kot obljubljene prestope poslancev. Tu pa manevrskega prostora za Jankovića ni več. Kje tičita glasova, ki sta mu umanjkala vsaj do obljubljenih 42, ni težko uganiti. V Pozitivni Sloveniji seveda ne, v SD so svoje odločitve razgalili. Ostaja Desus. Glede na to, da tam ves čas delajo na dveh frontah, je možno, da so na Jankovićevi držali figo v žepu. Če je tako in imajo že vse preračunano, so se morali tudi sami zavarovati in postaviti zid pred črto 46.
Jasno je, da s pičlo večino le glasu prednosti Janković ne bi prišel daleč. Ampak v enakem položaju je bil pred 15 leti tudi Drnovšek. Da, toda le ob glasovanju za premierja. Podobno igro, kot zadnja dva mandata Desus, je takrat na slovenski politični sceni igrala SLS. Marjan Podobnik je postal celo doslej edini podpredsednik vlade. No, v pripravah na naslednje volitve je potem Drnovšku nekoliko skrajšal mandat. Tako, kot ga je Pahorju načel Erjavec.
Verjetno bo moral predsednik republike ali predlaganje kandidata prepustiti drugim pristojnim, ali kot naslednjega napovedati Janšo. Slednje mu ne bo prijetno, zamera je prevelika. Dejstvo je, da bo imel Janša z Desusom solidno večino, pri čemer je moč pričakovati še pristop obeh poslancev narodnosti, ki bosta odrešena bremena jezička na tehtnici. Naj spomnimo, Battelli se te “odgovornosti” skupaj s takratno kolegico madžarske narodnosti pred 15 leti ni branil.
Kakršnakoli bo nova slovenska vlada, nad njo bo ostalo prekletstvo razdvojenosti naroda. Ga lahko prežene kakšna oblast narodne enotnosti, narodne rešitve, omizje modrecev in strokovnjakov, nemara nove predčasne volitve po večinskem ali kombiniranem sistemu? Časa ni več niti za razmišljanje o tem. Je treba delat.
DAVORIN KORON