Pismo od daleč - na rob dogajanju na FHŠ

Dogajanje na koprski Fakulteti za humanistične študije (FHŠ) spremljam od daleč, vendar zaskrbljeno, saj ga razumem v širšem kontekstu demontaže univerze kot prostora, ki naj bi omogočal kritično teoretsko misel.

Potem ko sem 29. junija 2010 v ljubljanskem Dnevniku prebral poročilo o tem, da bo FHŠ “prekinila sodelovanje s približno 46 različnimi predavatelji”, in poziv skupine predavateljev in študentov “vsem razumnim in občutljivim ljudem na Primorskem in v Sloveniji, da se uprejo razpadu izobraževalnega sistema in zaustavijo škodljiv proces, v katerem se vsebinske obravnave nadomeščajo s kapitalskimi, dobičkonosnimi in podjetniškimi kategorijami”, se nisem nemudoma odzval, saj sem naivno pričakoval, da bo odzivov tako in tako dovolj. Morda premalo spremljam medije, toda pričakovanih odzivov doslej nisem zasledil; zato pa sem 9. julija na 15. strani Primorskih novic poleg Odziva na izjave Taje Kramberger dr. Lenarta Škofa in Odziva na poročanje o FHŠ Ane Lahajnar prebral odprto pismo Za znanje in humanistični etos prihodnjih generacij, ki mu poleg bombastične retorike dajejo težo podpisi dvajsetih predstavnikov in predstavnic FHŠ; ti v imenu “odprtosti za mnenja drugih in drugače mislečih” (!) grozijo: “Ne bomo dopustili, da skupina, ki akademske skupnosti ne razume kot celote, povezane v duhu humanistične izobrazbe, deluje proti fakulteti z namenom njene javne diskreditacije (…)”

Tu se ne bom spuščal v analizo te retorike v historični perspektivi, čeprav bi bila taka analiza lahko poučna. Prav tako nisem šel preverjat empiričnih dejstev, ki so navedena v odprtem pismu - zato bom izhajal iz hipoteze, da vsi stvarni podatki (o finančnih težavah itd.), ki so navedeni kot razlogi za prekinitev delovnih razmerij, držijo. A prav tu je problem. Ko sem prebral to besedilo, sem se spomnil na znano Lacanovo trditev o ljubosumnem možu: tudi če je vse, kar ta mož navaja kot razlog za svoje ljubosumje, na ravni dejstev resnično, je njegovo ljubosumje še vedno patološko; patološka je motivacija tega ljubosumja, ki uporablja resnična dejstva za pretvezo … Tudi če so vsa empirična dejstva, ki jih navajajo podpisniki in podpisnice v pojasnilo dogajanja, resnična, je to, kar se je zgodilo na FHŠ, še vedno kadrovska čistka, ki s FHŠ odstranjuje kritične ljudi. Če se takšna čistka lahko zgodi tako rekoč “brez čistke”, kot preprosta “racionalizacija poslovanja”, je samo še bolj zaskrbljujoče. Dekanja Vesna Mikolič je pojasnila, da je bil razlog za prekinitev sodelovanja s predavatelji “racionalizacija poslovanja” ob dokončnem prehodu na bolonjski sistem študija. Zastavlja se torej vprašanje: ali najnovejše neoliberalistične spremembe izobraževalnega sistema v krasnem novem “hitro razvijajočem se svetu medčloveškega in družbenega sodelovanja” vzpostavljajo stanje, v katerem za odstranjevanje nezaželenih ljudi sploh niso potrebne posebne “čistke”, ker se to odstranjevanje dogaja avtomatično?

Kajti nikakor ne morem videti zgolj naključja v dejstvu, da je ob “racionalizaciji poslovanja” s fakultete pregnana kritična intelektualka takega formata, kot je Taja Kramberger, prosperira pa na primer Lenart Škof, ki njen očitek njegovemu koordiniranju študijskih programov, da “gre za zelo sistematično zasedanje vsebin in predmetov, kot so marksizem, sodobna kritična teorija in refleksivna kritična znanost, o katerih bodo 'pravilno' predavali strokovno nepodkovani”, zavrača s pojasnilom, da predmeti ali vsebine, povezani z marksizmom in kritično teorijo, tako in tako “ne obstajajo v okviru nobenega programa UP FHŠ” … Prosim, naj to ne izzveni, kot da pišem ad personam. Omenil sem Tajo Kramberger, ker od predavateljev in predavateljic, ki jih je “racionalizacija poslovanja” odstranila, njeno delo najbolje poznam in spremljam. Zato vem, za kakšno izjemno intelektualko gre - in tudi vem, kakšne blokade je morala prebiti v antiintelektualistično nastrojenem družbenem prostoru, kakršen je današnja Slovenija. Poleg tega je Taja Kramberger ena redkih osebnosti v Sloveniji, ki zmore v svojem delu enakovredno združevati znanost in umetnost. Iz pogovorov z njenimi študenti tudi vem, kakšen ugled in vpliv si je med njimi pridobila s pedagoškim delom … Če “racionalizacija poslovanja” s fakultete prežene ljudi takega formata in kritičnega uma, je treba toliko bolj kritično razmisliti o izhodiščih sistema, v katerem je to mogoče.

Med podpisniki in podpisanicami odprtega pisma Za znanje in humanistični etos prihodnjih generacij so tudi znanstveniki in znanstvenice, ki jih cenim. Zato me je toliko bolj presenetilo, da zmorejo ti ljudje problematiko, kakršna je neoliberalistično uničevanje univerze, posmehljivo (in obenem kratkovidno, saj bo ta proces, če se bo nadaljeval, v prihodnosti ogrozil tudi njih) zvajati na “osebno stisko vseh, ki jim zaradi zgoraj omenjenih razlogov letos ne bodo podaljšane pogodbe o zaposlitvi”. Ali je neoliberalistično opustošenje pripeljalo že tako daleč, da uglednim profesorjem in profesoricam kratkoročni privatni interesi (poudarjam: privatni - logika sklicevanja na “akademsko skupnost kot celoto” je po Kantu šolski primer “privatne rabe uma”, Privatgebrauch der Vernunft) preprečujejo minimalno kritičnost do sesuvanja izobraževalnega sistema, tako da se laže solidarizirajo z “racionalizacijo poslovanja” kot s kolegi in kolegicami, ki jih ta “racionalizacija” odstranjuje z univerze? Če že hočemo govoriti o etiki: veliko bolj produktivno, kot da patetično oznanjamo, kako nas skrbi za “humanistični etos prihodnjih generacij”, je, da sami etično delujemo v tem trenutku. MIKLAVŽ KOMELJ

---