petek, 10. september 2010
Letos se spominjamo strnjenih obletnic, 120. rojstva in 40. smrti, primorskega patriarha - pisatelja Francéta Bevka.
France Bevk na partizanskem taboru na Lokvah, datum neznan
Foto: ARHIV PN
Prvič sem ga srečal jeseni 1936. Z očetom sva šla na lov proti Modréjcam. Preletale so naju shirane snežinke, ki jim pravimo mrzlínci. S klanca se je zrisal mož v dolgem sivem plašču. Gledal je dol. Negiben. Na Sočo. Fránce Bevk, je oče zašepetal: Iz ječ so ga spustili. Vprašal sem: Kaj pa je ukradel? Suh, gorjup očetov vzdih: Oh, nesrečni Bog! Potlej sta prižgala. Se zakadila v tih pogovor. Vse bolj potihoma sta govorila. Mrzlinci so ju tiho pudrali. Od Soče gor pa vse bolj redki klici divjih rac. In - mraz.
Bevk je bil glavni, najbolj nepogrešljivo vsestranski kulturni delavec v tistih tako uropanih primorskih dneh, ko je že oguljen slovenski molitvenik bil visoka literatura. Spomnimo se samo njegovega klasičnega pričevalca, Kaplana Martina Čedermaca. Ali trilogije Znamenja na nebu (ki svoje sporočilo odkrije šele pozornemu bralcu).
Ko so drugi bežali v Ljubljano, se je Bevk odpravil iz Ljubljane. Z varnega, udobnega uredniškega mesta. Naravnost v fašistične kremplje - zakaj zavedal se je, kako krvavo ga Primorska, do dna ponižana, potrebuje. Za naše, na vsakršno smrt obsojene ljudi je Bevk, in rad ponavljam, bil - božji dar. Več je moral plačevati cesarju kot Bogu. Ta cesar pa je bil zahrbten. Neumen. Grob.
Bil je čas najbolj barbarskega protislovenskega divjanja najbolj banalne italijanske oblasti. Čas, da je slikar Tone Kralj v krvnikih, ki mučijo svetega Vida v Šentviškogorski cerkvi, rablju narisal Mussolinijevo lobanjo in štrlečo, žabasto čeljust. Slovenska zavest se je zatekla k sveči. V mrak katakomb. Ne pozabímo: Okupator nam je od 1918. do 1943. uničil najmanj tri bleščeče razumniške rodove: Rod Srečka Kosovela. Rod Klementa Juga. Rod Stanka Vuka. Ni potrebna velika domišljija, da bi uganili, kaj bi, samo ti trije rodovi, položili dobrega v zakladnico našega duha.
In - letos je natanko osemdeset let od mučeniških smrti pri Bazovici.
Koliko jermenov, telesnih, dušnih, vsakršnih, so našim prednikom izrezali na primer od leta 1000 naprej. Vzemimo samo obsoške puntarje, ki so 1714. viseli, z odrezano desnico, z odsekano glávo, z razžarjenimi kleščami oščipani, razčetverjeni, pri štirih vratih goriškega mesta. Kaj so storili tako zelo hudega za tako pošastno smrt? Pravzaprav malo. Pravzaprav - skoraj nič. Samo: Hoteli so se upreti krivici - rekel sem hoteli.
Za Bevka velja (v slovenskih razmerah), kar je Alazraki izrekel 1986. ob Borgesovi smrti: Ne pretiravam, ko trdim, da bi bil zemljevid literature 20. stoletja brez njegovega imena nepopoln. Jaz dodajam: Bevk je bil orientirna, kompasna igla, ki so po njej Primorci ravnali korak. Ko je na primer 1943. odšel iz goriških ječ, 53-leten pisatelj, naravnost v partizane, so ljudje govorili: Če pa je Bevk tam, potlej tudi zame ni nobene druge poti!
Koliko svetlih mož, ki nas odtlej duhovno krepijo kot narodovi svetníki mučeniki, nam je italijanski okupator pomagal dati od 1915. do 1945. leta - kaj bi našteval, vsi jih dobro poznamo: Od Ferda Bidovca do Simona Kosa. Kljub deklarirani pobožnosti Slovenci še nimamo deklariranega priprošnjika. Zato pa smo imeli nje, ki jih lahko v hudih stiskah vzdignemo za vzornike na svoj oltar. Prav ti so večkrat naredili večji čudež kot svetnik iz pratike. Zato smo vendarle na svoji zemlji, kot se reče - svoj gospod. Ponajvečkrat pozabljamo, da naši dedje, naši očetje to še niso bili.
Po treh pretresljivih letnicah v enem samem stoletju, 1915, 1941 in 1991, slovenski človek ni več pripravljen biti to, kar je svoj čas bil. Ni več. Navkljub nekaterim sprevrženim, parazitskim fantazijam. Vendar - danes, ko skoraj vsak večer gledaš bebavost, rokovnjaštvo, burkaštvo v slovenskem političnem življenju, se s Francetom Bevkom in z njegovimi sotrpini vprašaš: Ali se je za take in podobne eksempeljne izplačalo trpeti?
Danes nas uničujejo razpuščenost. Nepoštênost. Prepir. Moralna smraja. Pa ker smo že pri smradu: Od Trsta se širi glas, da je lovopusta konec. In da se bodo na jésen spet začele brakade proti Slovencem. Gospodje fašisti očitno solidno vedo, kako je tu pri nas marsikaj - bolno. Ali mora res Hanibal spet pozvoniti pri Postojnskih vratih?
Ampak - kako naj bo beseda Bevku v čast in v zahvalo praznična, če pa se tudi v letu 2010 dela na Primorskem greh? Od vseh kankanskih pen in rajanj krog zlatega teleta bi potrebovali krik iz pridige dominikanca Girólama Savonarole, ne pa ubogega, zlomljivega peresa slovenskega pisatelja. Zato bom ponovil: Na Primorskem povsod imamo bedna ukrajinska gnezda. Pa Casinó. Paradiso. Magnifica. In Maestosa v Lipici. Nimamo pa več (na vsem Primorskem!) ene same trdne, ugledne slovenske založbe. Kaj založbe - ene trdne, ugledne slovenske knjigarne!
Paradiso. Magnifico. Maestoso - mene je pa sram: Tigrovci so v snegu do pasu, z dvema samokresoma v rokah, sèm čez tovorili nahrbtnike s slovensko knjigo. Drugi so, v drugi vojni, z Vipavskega nosili bale dobrega papirja strmo gor v cerkljanski hrib, da bi, Prešernu v čast, po bibliofilsko stiskali Zdravljico. Danes, ko imamo vse, celó svojo državo, spet ne bi mogli na Primorskem založiti, kot v ogabnem italijanskem 25-letju, recimo Bartolov roman Alamut. Ali Prežihov Doberdob.
Danes nekateri zaničujejo materni jezik (ker ga ne znajo). Ta žlahtni jezik, ki v njem povsem enako pojejo Iliada kot Vergil. Kot epohalne Avguštinove Izpovedi. Kot vampaste, pomijaste Villonove margótke. V njem so Anonímovi magistri naši enako bliskaste budale kot v izvirniku - v Pismih mračnjakov. Z njim še Hamlet nekako postane ljudska igra, naš. Pavle Merkù je s Slovenskimi plemiškimi pismi dokazal (500 let pred njim pa Žiga Herberstein, pisec znamenitih Rerum Moscoviticárum), da slovenščina ni bila jezik zgolj Matičkov in Mick, kot nam je razlagal kakšen profesor. Marveč tudi učenjakov. Graščakov. Dvorjanov. Celo - diplomatov.
Poročajo, da se vsak analfabet na Grškem ima za Aristotelovega pravnuka. Pri nas pa slišim z Brezij nekega škofa, kako je Cankar: No, tako tako pisatelj. Čez teden dni o Prešernu: No, tako tako poet - Shakespeare, nak, Shakespeare pa Prešeren prav gotovo ni! Ob teh primerih primerjalnih književnih ocen bi rekel: Prešeren je za nas veliko več kot Shakespeare! Brez Boccaccia, Cervantesa, Balzaca bi Slovenci (kulturno) preživeli. Brez Prešerna, Cankarja pa ne. Primorci brez Gregorčiča: Nikakor ne!
Kako je rekel Goethe? Kdor hoče pesnika razumeti, mora iti v pesnikovo deželo. Pa ne zato, da bi njegovo delo razumel. Temveč zato, da bi ga bolje razumel.
Naj nam bo, skratka, kot vse doslej ta véliki Primorec, France Bevk, za vzor, da ne bi pozabili korenin. Da ne bi pozabili včerajšnjega dne - zakaj pozabili bi na sebe. Naj nam bo ta bojevnik iz Zakojce zgled, kako je treba čvrsto in pogumno stopati v prihodnost. Danes, ko nekateri spet pridigajo, da se Primorci ne bi smeli upreti, ker je to za nas pregrešno. Ker je to (za nas) Bogu posebno nevšečno. Ker je to za nas v nesrečo - upirali smo se vendar samo zato, da bi stopili iz nesreč, ki so prek tisoč let iz dneva v dan kot blazna zver razsajale po našem strpinčenem narodu.
Zato ob koncu, danes, tu: Kakšno dragoceno dediščino so nam, Primorcem, ob vseh drugih plemenitih, svobodoljubnih ljudeh, zapustili slovenski razumniki. In prvi med njimi - pisatelj France Bevk. Bodimo je vredni. SAŠA VUGA, akademik