petek, 10. september 2010
Koliko mu jih je ob soočenju z njim dejalo: “Raje bi bil na vašem mestu?” Brezštevilni bi raje od svoje drugačnosti izbrali njegovo obsodbo na voziček. Naj še nekaj vrst o psihiatru in pisatelju Jožetu Felcu ne zveni patetično. Naj ta zaznava s pogledom na Grič, če parafraziram naslov njegove knjige Zaznave z griča (2001, Primorske novice), komu pomaga, da bo nanj gledal drugače. Ali pa si drznil pogledati vase.
Naše zadnje srečanje - februar 2008 - trije intervjuji z Jožetom Felcem, objavljeni v našem časniku med letoma 1986 in 2008, so ponatisnjeni v njegovi zadnji, samosvoji biografski knjigi Živeti življenje, ki je te dni izšla pri Mohorjevi družbi
Foto: ANDRAŽ GOMBAČ
Pogled na Grič, idrijsko psihiatrično bolnišnico, kjer sta živela Felčeva optimizem in vera v življenje
Foto:
Če se vrnem k uvodnemu dejstvu - človek, ki trpi duševne muke, pogosto zavida tistemu, ki je “zgolj” telesno bolan. Hecno. A Jože Felc, ki ga je bolezen priklenila na voziček, pa čeprav je njeno napredovanje skoraj čudežno upočasnil - in rad je povedal, da mu je ugledni zdravnik odsvetoval študij medicine, češ da ga z multiplo sklerozo kajpada ne bo končal - je bil človek, ki je v sebi našel čudežen življenjski vrelec, ob katerem je vsak obiskovalec sprva onemel.
Živahen, iskriv pogled, tolažljiv nasmeh, a ohromljeno telo, tudi roke, ki več niso zmogle stiska ponujene dlani. “Začel sem v skladišču, kjer sem se dobro počutil. In sem v nekem obdobju celo mislil ostati tukaj. Takrat sem imel končano gimnazijo. Potem pa me je situacija v bolnišnici impresionirala, predvsem pogovori z ljudmi, ki so bili takrat na zdravljenju, kjer sem razbiral neki poseben svet, ki mi je bil sila zanimiv. To je opazil moj predhodnik, tedanji predstojnik bolnišnice, zdaj že pokojni dr. Milan Miklavčič, ki sem ga nadomestil leta 1973. On mi je svetoval, naj grem študirat medicino. In tako se je tudi zgodilo. Leta 1967 sem se vrnil kot zdravnik, opravil specializacijo in leta 1973 postal predstojnik,” je v najinem intervjuju strnil svojo profesionalno pot in me spomnil, kako mi je v nekem drugem, zasebnem pogovoru navdušeno pripovedoval o času, ko je kot mlad fant v bolnišnici prenašal vreče krompirja.
MAJA PERTIČ GOMBAČ