petek, 3. september 2010
Tu pa tam naletiš na obledele, okrušene, s slakom prerasle ali kako drugače zakrite kamnite plošče, ki pripovedujejo o minulem času. O času, v katerem se nam zdi, da smo živeli. Na njih piše, da so “delavci vzeli tovarne v svoje roke”.
Foto: ZDRAVKO PRIMOŽIČ/FPA
Foto: ZDRAVKO PRIMOŽIČ/FPA
“Uresničili smo težnjo delavskega razreda ...”
Foto: ZDRAVKO PRIMOŽIČ/FPA
Piše, v nadvse slovesnem slogu, da so delavci (ponekod jim dodajajo še kmete) uresničili stoletne sanje, da so si z rok sneli okove suženjstva, da so uresničili ideale, o katerih je pred sto in več leti v komunističnem manifestu pisal Karl Marx.
Te kamnite plošče, vklesane letnice kažejo, da so nastale nekje na začetku petdesetih let minulega stoletja, so povečini vzidane v zidove starih, propadajočih tovarniških stavb. Videti je, da same še najbolje kljubujejo zobu časa. Živijo sredi ruševin.
Teh nemih prič socialistične utopije niso sneli, ko sta se v naše kraje vrnila kapitalizem in meščanska demokracija. Ni bilo prevratnikov, da bi jih z ihto, s krampi in pnevmatičnimi kladivi, sneli z zidov. Niti premazali jih niso s črnimi sramotilnimi gesli.
Pustili so jih. Na miru. Mimo so šli, ne da bi jih zaznali. Mogoče jih nikoli niso. Plošče so vedno zrle v prazno. Čeprav so govorile o delavcih, jih verjetno še ti niso nikoli zares opazili. Če so jih, pa jih niso vzeli zares. Saj so vedeli, da tovarne niso njihove. Da so njihove, je pisalo samo v kamnu. Ali na papirju. V resnici so o njih odločali v politbiroju. Tudi table so postavili ljudje iz politbiroja.
Zato so plošče kar pustili. Ni jim bilo mar zanje, ne prej ne zdaj. Plošče tako čakajo, da se bo stavba, na katero so jih postavili, zrušila, se sčasoma sesedla sama vase. Potem jih bodo verjetno odnesli. Skupaj z opeko, kamni, ometom, potrganimi jeklenimi žicami. Jih odpeljali na pokopališče gradbenega materiala. Če bo mimo šel kakšen vnet zbiratelj starin, se bo mogoče ustavil in ploščo izbezal izpod kupa kamenja. Jo odnesel domov, očistil in jo položil zraven drugih odrabljenih predmetov minulega časa. Poleg zaprašene petrolejke, obtolčenega bakrenega lonca, svečnika, svetinjice, starih fotografij obrežnega mesteca in še marsičesa drugega.
Te plošče so brez posebne vrednosti. Vredne so kvečjemu toliko, kolikor je vreden kamen, na katerem je vklesan napis. Lahko jih razrežejo in skupaj z drugim gradbenim materialom, opeko, flišnimi kamni, marmornatim drobirjem vgradijo v zid, ki obdaja hišo ali vikend kakšnega novega bogataša. V najboljšem primeru ploščo odnese kdo, ki jo iz čiste igrivosti ali ironije spet vgradi v zid svoje hiše. Kar tako, da se z njo postavlja pred prijatelji, da zdolgočasenim obiskovalcem razlaga, v “kakšnih časih smo živeli”.
Kamnu samemu je čisto vseeno, v kakšnih časih “je živel”.
Napis na njem pa vztrajno poskuša nekaj sporočiti, a zaman. Ujet je sam vase. Govori o nekem propadlem poskusu. O tem, kako so bili delavci res blizu tega, da bi lahko odločali o sebi in svojem delu. O tem, da je bil za tem sporočilom velik epohalni vzgon, ki je poganjal ljudi v nemogoče podvige. Da je bila v ozadju želja po svobodi, solidarnosti, bratstvu. Govori o vrednotah in upanju v boljši, pravičnejši svet.
Sporočilo je danes nemo. Na ulici ni nikogar, ki bi napis prebral in ga razumel. Danes je, kot da bi govoril iz ne-časa, ne-sveta. Izbrisane, iztrgane so strani, ki bi nam ga dovolile razumeti. Blokada, komunikacijski mrk.
Danes pred Vegradom postavljajo bombe, ker so delavci oropani ne samo plač, ampak tudi dostojanstva. Vzeli so jim zavest o sebi in lastni vrednosti, pomenu. Vzeli so jim človeškost in svobodo.
Zato se nihče ne ustavlja pred kamnitimi ploščami. In če se že, začudeno zre v nerazumljivi napis. “Kakšni delavci?” Kakšne tovarne?” Ni ne delavcev, ne tovarn. Samo še begajoči posamezniki, ki se kot zaslepljene muhe zaletavajo v bleščeče žarnice sodobnih virtualnih svetov. ROBERT ŠKRLJ