Moja očka imata konjička dva

Se je mama zelo razburjala? nas je zaskrbljeno vprašal mladi očka Matjaž (1979), medtem ko je triletni hčerki Ani pomagal sleči plašček. Prikupna deklica pa je že očiju Danijelu (1983), ki je nekaj minut prej prišel iz službe, kazala, da se bomo morali v kavarni presesti za sosednjo mizo.

Tista, za katero smo se pred nekaj urami pogovarjali z njeno nono Majo Lupša, ni bila po njenem okusu.

Že po telefonu smo se domenili, da ne bomo uporabljali njihovega priimka in da srečne družinice tudi ne bomo fotografsko ovekovečili. In že se pojavi retorično vprašanje, pravzaprav paradoks: pred kom moramo zaščititi Ano? “Gre predvsem za zasebnost in ne za to, da bi se česarkoli bali. Ne želiva, da bi sošolci, ki bi Ano morebiti čez pet let iskali po Googlu, naleteli na vse te članke o njej. Saj tisti, ki nas vsaj malce pozna, ve, da gre za nas. Nenazadnje je bila tudi mama nominirana za Slovenko leta z imenom in priimkom, pa fotografirali smo se skupaj,” pojasni MATJAŽ, ki ga Danijel takoj dopolni: “Dejansko govorimo zelo osebne stvari o Ani in ne bi radi v medijih iz tega delali spektakla.” Na našo prošnjo sta se odzvala kot običajna očeta že na prvi pogled zadovoljne, zdrave deklice, ki pa ne živi povsem običajnega življenja, saj slovenska družba njeno družino označuje za drugačno, del prebivalstva pa je celo ne sprejema.

>Koliko časa sta skupaj?

DANIJEL: “Zdaj bo devet let.”

> Kako sta se soočala z željo po naraščaju?

MATJAŽ: “O tem sva veliko govorila, nikoli pa ni bilo vprašanje 'ali', temveč 'kako'.”

DANIJEL: “Že zelo kmalu je nanesel pogovor na otroke, in ugotovila sva, da si jih v prihodnosti v družini oba predstavljava. Ampak to je bil tak dolgoročen načrt za prihodnost. Razmišljaš, da se bo morda kakšna možnost odprla. Ničesar konkretnega nisva načrtovala. Morda sva upala, da bo nekega dne možna posvojitev. Potem je šel Matjaž študirat v ZDA in tam začel prebirati forume na to temo.”

MATJAŽ: “V tistem obdobju je čez lužo izhajalo veliko člankov na to temo. (Prekine ga Ana, ki ves čas na svojem stolu prisostvuje pogovoru, in Matjažu predlaga zamenjavo tople pijače. Obljubi, da jo bo kasneje vrnila.) Pri nas pa je bilo, denimo, veliko člankov o istospolnih družinah objavljenih leta 2009. V Ameriki pa so bile leta 2004 istospolne poroke pomemben dejavnik.”

DANIJEL: “V zvezni državi Massachusetts so po odločitvi vrhovnega sodišča leta 2004 izenačili istospolne poroke z ostalimi in omogočili posvojitve.”

MATJAŽ: “V Ameriki je ravno obratno kot pri nas. Zelo malo ljudi je, ki bi bili za poroke in proti posvojitvam. Če pri nas rečemo, da bomo dosegli cilj naših prizadevanj, ko bodo ljudje soglašali s posvojitvami, je v ZDA zadnji korak do enakopravnosti formalni akt poroke. Vsi vedo, da poroka ni enaka tako imenovani 'civil union'.”

DANIJEL: “Simbolna izenačitev je zelo pomembna.”

MATJAŽ: “Ja, tudi sam imam ta občutek. Tako nam kot tistim, ki so proti, je zelo pomembno, da je na simbolni ravni izenačeno oziroma, da do tega ne pride. V Kaliforniji se že nekaj let borijo le za naziv poroka. Resnično gre le za besedo, saj so vse ostale pravice enakospolnim partnerjem zagotovljene. Zgodovina gejevskega gibanja je celo v šolskih programih, posvojitve pa so možne že več kot desetletje. V Kaliforniji gre res le še za ime, za uradni naziv na listinah, saj ti omogočijo tudi obred z duhovnikom, ki nenazadnje lahko tudi reče, da gre za poroko. V Sloveniji pa je dejansko tudi zadnji korak, torej skupna posvojitev, bolj ali manj simbolična, saj je v resnici teh primerov tako zelo malo.”

> Če poslušamo nasprotnike družinskega zakonika, dobimo občutek, da bi se po sprejetju vsul plaz prošenj za posvojitve.Govorimo o prošnjah za posvojitev otroka, ki je tako ali tako že del istospolne družine, le da je denimo v rojstni list vpisana mama, ki ga je nosila 9 mesecev, ne pa tudi druga, biološka mama, ki je darovala jajčece.

DANIJEL: “Ne vem, kako je nasprotnikom uspelo ustvariti iracionalen vtis, da bodo po sprejemu cvetele istospolne družine.”

MATJAŽ: “Da bodo cvetele bolj, kot že sedaj cvetijo. Zdaj je v Sloveniji res nekakšen gayby boom. Veliko in vedno več je že lezbičnih parov z otrokom.”

> Njim je vsekakor lažje priti do njega kot moškima partnerjema.

MATJAŽ: “Bistveno lažje. A želel bi povedati, da bi bilo obojestranskih posvojitev istospolnih parov izredno malo, tudi če bi bile dovoljene. Če jih primerjamo s tem, koliko otrok bomo imeli istospolni partnerji na druge načine, je številka zanemarljiva. Tudi pri prepovedi posvojitev otrok gre bolj za simboliko. V Sloveniji je torej nasprotnikom pomembnejše simbolno razlikovanje, torej da v vseh pravicah le ne bi bili izenačeni s heteroseksualci.”

DANIJEL: “Lezbijkam je sicer lažje, ker lahko otroka donosijo, pravna pot pa je bila doslej tudi zanje zelo mukotrpna. Tiste lezbijke, ki sva jih spoznala, v marsikaterem primeru niso niti poskušale, da bi nebiološka mama enostransko posvojila otroka. Niso zbrale ne poguma ne volje, da bi vložile postopek. Morda zaradi nekakšnega strahu.”

> Nekateri lezbični pari se odločajo za precej gverilsko, nekakšno “sam svoj mojster” oplojevanje.

MATJAŽ: Nekatere se odločijo za gverilsko pot, druge gredo na klinike v Budimpešto, ki je trenutno najbližja destinacija, pa tudi v Makedonijo.”

DANIJEL: “Še prej pa je bil London.”

> Pri gverilskih akcijah zadostujeta brizgalka in prosjačenje moških darovalcev.

MATJAŽ: “Ne gre vedno za prosjačenje. Nekateri moški si tega želijo. Misel, da bosta njihovega otroka vzgajali lezbijki, jim je celo všeč.”

> Kako sta se vidva odločila, kateri bo biološki oče?

MATJAŽ: “Nisva se odločila, ampak sva oba dala spermo, tako da je na koncu odločilo naključje.”

> Torej prepričanje, da to ni možno, ne drži?

MATJAŽ: “Ja, v svetu umetnih oploditev obstajajo govorice, da to ne gre, ker naj bi se spermiji med seboj pobijali, ampak to ne drži. Dokaz je … “ (pokaže na Ano in se zasmeje)

> Kako sta našla nadomestno mater?

MATJAŽ: “Obstajajo forumi, kjer imajo nadomestne matere spletno skupnost, nekatere pa tudi iščejo par, ki bi mu donosile otroka.”

DANIJEL: “Ko sva začela z raziskovanjem možnosti posvojitve, sva ugotovila, da pri nas ne bova prišla daleč.”

MATJAŽ: “Edina realna možnost je bila, da otroka eden od naju v tujini posvoji kot samski moški. Je pa tudi to precej težko, saj samski moški precej težje posvojijo otroka kot samske ženske, slednje pa spet težje kot različnospolni pari. Pri nadomestnem materinstvu v ZDA pa ni ovir za istospolne pare.”

> Kako sta se odločila za določeno žensko?

MATJAŽ: “Ona je iskala istospolni par.”

>Da bi zaslužila?

MATJAŽ: “Ne, ni je gnal denar.”

> Kaj pa?

MATJAŽ: “To je res težko vprašanje. Njeni razlogi so večplastni. Bila je poročena, z možem sta imela štiri otroke, še trikrat pa je bila nadomestna mama.”

> Je hotela nekoga osrečiti?

MATJAŽ: “To je prav gotovo eden od dejavnikov.”

DANIJEL: “Tudi sama je bila posvojena.”

MATJAŽ: “Kar vpliva na človekov pogled na nebiološko starševstvo. Je pa izredno uživala v nosečnosti. Dejala nama je, da je med nosečnostjo blažena. Mislim, da večina teh žensk uživa v nosečnosti, ima lahke nosečnosti, lahek porod.”

DANIJEL: “Brez težav zanosijo.”

> Kje se je rodila Ana?

MATJAŽ: “V Kaliforniji, ki ima najboljše pogoje za nadomestno materinstvo, saj tamkajšnja zakonodaja omogoča, da predvideni starši to postanejo tudi uradno že v trenutku, ko se otrok rodi. Že na prvi Anin rojstni list so zapisali naju. In to na osnovi sodbe sodišča, ki naju je razglasilo za pravna, naravna in predvidena starša. V Kaliforniji so namreč za naravne starše sprejeti tisti, ki so se odločili imeti otroka.”

DANIJEL: “Pomembno je, kdo je imel namen spočeti otroka.”

MATJAŽ: “Tudi pri nas je tako. Pri oploditvi z darovano spermo, denimo, vidimo, da za starša velja nebiološki oče in ne darovalec.”

> V našem okolju, kjer nimamo instituta nadomestnega materinstva, se marsikdo vpraša: kakšna je ta ženska, ki je sposobna roditi otroka drugim?

MATJAŽ: “Vem, da je pri nas o teh ženskah veliko predsodkov.”

DANIJEL: “Veliko naju je naučila o nadomestnem materinstvu. To je bila njena tretja izkušnja oziroma potovanje, kot temu pravijo. In drugo z istospolnim parom, ker je ugotovila, da se z istospolnim parom bolje ujema. Ko je v tretje iskala par, je izrecno želela istospolnega.”

MATJAŽ: “S prvim, heteroseksualnim parom je imela negativno izkušnjo. Bodoča mama je bila po njenih besedah čudna, kar pa je ugotovila šele kasneje.”

DANIJEL: “Mogoče igra pri tem vlogo tudi dejstvo, da je za heteroseksualni par nadomestno materinstvo alternativa oziroma kompromis v smislu - ker ne bom mogel imeti svojega, bom izbral ta način. Za gejevski par pa je to edina možnost.”

MATJAŽ: “Tammy je nedvomno zanimiva, inteligentna ženska, ki je veliko prepotovala, pa še svojo veliko družino ima.”

> Je verna?

MATJAŽ: “Ne, ni. Nekatere pa so in to počnejo v duhu, da je njihova plodnost božji dar, ki ga želijo deliti z drugimi. V Ameriki, kjer nadomestno materinstvo ni tak tabu, se izkazuje, da ni prav malo žensk, ki so tega sposobne.”

> Naša zakonodaja nadomestnega materinstva ne omogoča.

MATJAŽ: “Ne, ponekod po Evropi pa je možno, denimo v Angliji ali Belgiji.”

> Sta poročena. Je bil to pogoj, da sta lahko dobila Ano?

MATJAŽ: “Ne, ni bil. Nama je pa poroko svetoval odvetnik v Kaliforniji. Domneval je, da bo sodnik, ki je kasneje podpisal sodbo, da sva midva starša, raje videl trdno zvezo. Kar naj bi dokazovala poroka.”

DANIJEL: “Seveda se nisva poročila le zaradi tega.”

> Poročila sta se tudi pri nas.

MATJAŽ: “Tu sva se registrirala.”

>Vaju moti ta izraz?

MATJAŽ: “Ja, ta strašna terminologija naju moti. Vse skupaj naju moti. Ali naj Danijela nekomu predstavim kot svojega registriranega istospolnega partnerja?”

DANIJEL: “Obred, če ga sploh lahko tako imenujem, je zelo neroden. Greš v neko pisarno, veliko od 10 do 15 kvadratnih metrov, kjer je sicer zastava in naj bi bila malo bolj svečana. Tam je uradnica, ki nekaj prebere. Pri naju ji je bilo zelo nerodno. Videti je bilo, da ne ve, kje se je glava drži.”

MATJAŽ: “Na koncu je rekla: 'Joj, sem vaju pozabila vprašati, če si bosta izmenjala prstana.'”

DANIJEL: “Kot bi šlo za poroko, na kateri organizacija zelo peša.”

MATJAŽ: “V Ameriki je bila gospa matičarka zelo navdušena. Med drugim je bila prva, ki je v Massachusettsu podpisala poročni list za istospolni par, na kar je bila zelo ponosna. Ampak naj povem, da imamo tudi pri nas prijetne izkušnje. Zadnjič smo bili pred trgovino, pa nas je neka gospa kar ogovorila: 'Oprostite, ste vi družina?' Mi: 'Ja.' Ona pa: 'Kako je to super!'”

DANIJEL: “To pa je obenem tudi edina izkušnja, da nas je kdo tako neposredno vprašal.”

>Živite v pregovorno zadržani Sloveniji.

MATJAŽ: “Ja, smo malo bolj zadržani. Sva pa presenečena, kako malokrat nas vprašajo: Kje je pa mamica? Ko je bila dojenček, so naju morda dvakrat vprašali. Morda pa res ljudje niso več presenečeni, ko vidijo majhnega otroka z očetom.”

> Ana ima tri leta, vidva sta skupaj precej dlje. V tem času se marsikateri heteroseksualni par že razide. Se motim, če rečem, da se od vaju pričakuje več, malodane popolnost?

DANIJEL: “Ja, pritisk je. Mogoče imaš res občutek, da moraš biti boljši od običajnega starša.”

(Danijel Ano pospremi na stranišče.)

> Oba sta zaposlena, vi na Fakulteti za matematiko, Danijel v državni upravi. Kako so vaju sprejeli v službi?

MATJAŽ: “V resnici ne vem. Ni se mi zgodilo, da bi me šikanirali. So tudi taki, ki so očitno na naši strani, za druge pa ne veš. Ljudje imajo občutek, da se ne smejo vtikati v tvojo zasebnost. Da ni primerno, če rečeš: 'Joj, kako lepo, vidva imata punčko.' Danijelova izkušnja je taka, da je v službi povedal, in podobno so se eni povsem vzdržali nadaljnjih komentarjev, drugi pa so se obnašali kot do kateregakoli drugega sodelavca, ki ima otroka.”

> Kako pa je v vrtcu?

MATJAŽ: “Super! Doslej nismo imeli nobenih težav in tudi vzgojiteljici sta super. S starši pa je različno, enim se zdi lepo, z drugimi pa nimamo posebnih stikov. Doslej še nismo slišali pripomb.”

> Kar je za zrelo družbo nekaj običajnega.

MATJAŽ: “Ja, dokler ne bereš komentarjev na forumih, je občutek dober.”

> Kako se okolica obnaša do vajinih sorodnikov?

MATJAŽ: “No, najinim družinskim članom si že kaj upajo reči. Če sestri prijateljica reče: brez zamere, ampak to se mi ne zdi v redu. Sestro to zelo prizadene in prijateljstvo se skrha. Mamo pa zelo prizadene, kar vidi po televiziji.”

> Kako doživljata kampanjo?

MATJAŽ: “Dokaj pragmatično in stoično, z zavedanjem, da nam ne morejo nič. Bi si pa zanje želel, da bi si našli drug življenjski smoter. Osebno pa me ne prizadenejo. Bolj se dotaknejo tistih, ki nas imajo radi. Ne vem pa, kako bo z Ano, ko bo enkrat dojela, da obstaja toliko ljudi, ki so proti njej in njeni družini.”

(Vrneta se Danijel in Ana.)

> Kaj bi prineslo njegovo sprejetje družinskega zakonik?

MATJAŽ: “Najinemu razmerju do otroka prav nič.”

DANIJEL: “Starševstvo imava urejeno, oba sva vpisana na rojstnem listu.”

MATJAŽ: “Listine iz tujine, kjer sta oba istospolna partnerja vpisana na rojstnem listu, se priznavajo že po zdaj veljavnem zakoniku. Enostranske posvojitve pa so tudi že priznane, saj je ministrstvo za delo, družino in socialno delo letos izdalo pozitivno odločbo v primeru dveh lezbijk, pri katerih je nebiološka mati zaprosila za posvojitev sicer skupnega otroka, za katerega skrbita s partnerico, ki ga je rodila.”

> Kaj pa bi se spremenilo?

DANIJEL: “Pravno varstvo partnerjev. O tem ne razmišljava, a denimo, kako je v primeru, če se razideš.”

> Dedovanje?

MATJAŽ: “Dedovanje je po odločitvi ustavnega sodišča urejeno. Ni pa urejena davčna olajšava, če ostane eden od naju brez službe. Pa vdovska pokojnina ... Mi nimamo teh izkušenj, a po izkušnjah naših prijateljic je zakon o registraciji istospolne skupnosti napisan tako, da je istospolno usmerjeni državljan vedno na slabšem. Denimo, če zaprosiš za otroški dodatek, se upošteva partnerja, tako da dobiš manj, pri kakšni drugi socialni pomoči, kjer bi morda dobil več, ker je partner brez službe, pa se ga ne upošteva.”

DANIJEL: “To ni pravično! Predvsem pa je pomembno, da se enkrat vse te razprave nehajo in se sprejme dokončna odločitev. Da ne bomo motali z Ano, ko bo stara sedem let, skozi isti proces, z vsemi žaljivkami, z medijskimi razpravami in drugo navlako.”

>S kakšnimi težavami se v vsakdanjem življenju srečujeta zaradi nerešenih razmer?

MATJAŽ: “Trenutno nimamo težav. V zadnjem letu nobeden od naju ni umrl, oba še imava službo, nihče od naju ni v bolnišnici ali na sodišču, kjer bi drugi ne smel pričati proti njemu … Vsa varovala, ki jih prinaša družinski zakonik, pridejo v poštev, ko gre kaj narobe. Vendar se obenem ves čas zavedava, da te zaščite nimava. Predvsem pa, kar je neumno, nobena od teh zaščit ne bi bila sporna. Menim, da tudi gospod Primc ne bi imel nič proti, da bi jaz lahko uveljavljal davčno olajšavo, če bi bil Danijel brez službe. Ali pa da bi lahko podedoval po meni brez davka.”

DANIJEL: “Nisem prepričan, da je nasprotnikom glede olajšav in ostalega tako vseeno.”

MATJAŽ: “Mislim, da nas nikakor ne marajo. Ampak kot sem dejal, razmerja do otrok zakonik ne bo veliko spremenil. Je pa veliko istospolnih parov brez otrok, za katere bi bilo prav, da imajo enake pravice kot različnospolni pari.”

>Najbrž se za otroka ne odloči vsak istospolni par.

MATJAŽ: “Ne, seveda ne. Tudi zato, ker je težje. Že zaradi naravnih ovir mnogi, zlasti moški, o tem sploh ne bodo nikoli razmišljali. In nasprotniki zakonika si prav to želijo: da bi te misli opuščali.”

>Ali Ana videva svojo mamo?

DANIJEL: “Lani avgusta, preden smo se preselili nazaj iz ZDA, ko je bila Ana stara dve leti, smo jo obiskali, česar pa se hčerka ne spominja. Je ne dojema kot mamo. Zanjo je to ženska na sliki. Če bi bili bližje, bi se najbrž skušali pogosteje srečevati. Vsekakor imamo v načrtu, da jo še obiščemo ko bo Ana večja.”

MATJAŽ: “Si pa redno pišemo prek spleta, pošiljamo fotografije. Verjamem, da jo bo vprašanje, kako to, da je njena družina drugačna, bolj začelo zanimati po četrtem letu. Saj ji pripovedujeva o mami, a trenutno je to ne zanima preveč. (smeh) Opazujem jo, ko se igra. Majhna živalca joka, ker pogreša očija. Še vedno je veliko očija. Ampak igra se tudi tako, da je mamica. Saj vidi vse mamice, ki večinoma prihajajo v vrtec po otroke.”

> Po Ano pa prihajata očka.

DANIJEL: “Nimava občutka, da jo to moti. Hecno je bilo v vrtcu, kjer so se učili pesmico Mamica je kakor sonček. Imeli so nastop in Ana je pela, kot bi pela katerokoli drugo pesem.”

MATJAŽ: “Iz srca.” (smeh)

DANIJEL: “Navdušeno je pela. Ampak ona poje vedno z navdušenjem, saj poje samo pesmi, ki so ji všeč. In ta ji je všeč.”

> Je ne učita samo Moj očka ima konjička dva?

DANIJEL: “Ne.”

MATJAŽ: “Potem bi morala peti Moja očka imata konjička dva.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---